Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namenjaš med svet -
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
Spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radosten trop
praznuje tvoj prvi v življenje ustop.
In tebe -- pač moti te cvetje na poti -
to občno veselje se tudi poloti!
Ne čutiš -- naj srca ne vara te čut
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj, ne bodeš za zlom pač mi vzel
resnobe besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajša in slajša človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubim, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!