Na polji znamenje stoji,
podoba krasna v njem žari,
ni slika blažene Device,
svetnika ne in ne svetnice.

Čeprav obraz svetnika ni,
čeprav svetnice slika ni,
podoba ta je meni sveta,
časti jo moja duša vneta.

Pred njo presvitlo luč gojim,
lepo, zvesto za njo skrbim,
naj sveti sonce, zvezde jasne,
pred sliko moja luč ne vgasne.

In cvetek, ki lepo cveto,
s pobožno berem jej roko,
pred njo prekrasne vence devam
in zraven glasne pesmi pevam.

Ni znamenje na polji to,
to moje je srce gorko,
in ta obraz prepoln miline
je slika moje domovine.

Ta svitla luč - moj srčni žar,
le njej plamti in bo vsekdar,
in z duše cvetjem plemenitim
njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.

Njo prvi spev je moj slavil,
poslednji njej se bo glasil,
in zadnji glasi ti mi bojo:
Bog čuvaj domovino mojo!