Zvonček moj nežni, oj zvonček moj snežni,
kaj mi ob snegu kopnečem sloniš?
Reci, k pokopu li zimi nadležni
ali k nastopu pomladi zvoniš?

Tvoje svetišče je nizko, ubogo,
kvišku, moj zvonček, iz talovih tal!
Mnogo krasnejšo bom dal ti nalogo,
lepše zvonišče ti bodem izbral.

Pojdi, na prsi se devi nasloni,
sneg je v teh prsih in ti si snežán;
ondi o srčni pomladi ji zvoni,
cvet ji življenja izvabi na dan!