»Kje skoplješ si grob?«
To svet radovedni
dan slednji sprašuje me v tedni —
predolgo odkladam pač svoj vam pokop?
Za mano že radi nosili bi sveče,
o vetri vgašêne, ne tleče;...
a dobro je meni nebo
zdaj starčku, ko kdaj je otroku biló;
zato pa spolniti vam neče
te želje goreče.
»Kje skoplješ si grob?«
Počakajte malo,
lopata saj kmalo
in meni in vam zazveni za pokop!
Kako se bo mirno tam spalo
na gričku zelenem ob Soči,
nam mrtvim živó šumljajoči,
tam gori pri svetem Lovrenci,
na ražnju ognjenem mučenci!
Tam mojih pradedov nebrojen spi trop,
tam bodi moj grob!
Tam sanjam naj kdaj med očeti in dedi;
med vsemi pod Krnom ponosnim sosedi
naj bivam na sredi.
In pravil jim zgodbe nekdanjih bom dni; —
ko udari polnoč — pa vsak dan
svoj grob bom zapustil hladán
in gledal, kaj krog se po svetu godi
in slikal sodrugom te čudne reči...
A moj stari Krn,
ki seval okrog milijone je krat
o soncu ko zlat,
a v zimi neštetokrat bil je srebrn,
na grobe pri vznožju ledeno bo zrl:
saj njemu ni znana ne radost ne bol
in vedno je gledal brezčutno k nam dol;
sè srcem brez čuta je srečen,
saj on je pač večen,
kaj tó, če na vznožju mu kdo je umrl?!