Kako srčno sva se ljubila
v življenja pomladanskih dneh,
brezmejno, oh, sva srečna bila;
ljudem pa glupim le v zasmeh!

Čemu li toliko zasmeha?
Čemu peklenski ta porog?
Saj sva ljubila se brez greha!
tako li ljubi vaših mnog?

A dan je črni moral priti,
bridkosti dan, oj dan solzan;
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.

In morala sva, oh, narazen,
sam Večni ve zakaj, zakaj?
Neh duh je dihnil neprijazen
in ločena sva vekomaj...

Stopila- ali k sreči, k slavi?-
oba pred božji sva oltar:
s poročnim vencem ti na glavi,
ogrnjen jaz pa v črn talar.

Kedo pa naju bolj je srečen,
jaz ali poročenka ti?
Šepeče nek mi duh nevšečen,
da srečen naju nihče ni.