Zastava strta, skrhan meč,
Končan je boj strašnó besnèč,
Bolgarska tožna prosta ní,
Zastonj si tekla, draga krí!

Ob gozdu tam, na hrast oprt,
Sloní junak - na lici smrt, -
Junák bledeči, blag Bolgár,
Hajduški četi je glavár.

Hajduk se smrti ne bojí,
Umreti pa še ne želí:
Izpólnil ni prisege še,
Smrt ne, to stiska mu srcé.

Od hudih ran že ves šibák
Še zadnjo zbêre moč junak;
Krog njega četica stojí,
Hajduk pa četi govorí:

"Otrok jaz nimam, bratov ne,
Vi bratje mi in deca ste;
Vam torej, predno v smrt zaspim,
Poslednjo voljo izročím.

Rad pûstil bi vam kaj v spomin,
A kaj? ko vse je vzel Turčín:
Turčín mi je blagó pobrál,
Turčín mi hišo je požgál.

Imetje moje - puška ta,
Handžár in samokresa dva;
Moj dom - Balkana vrh visòk,
In streha mi - nebá oblòk.

Pa, - naj si brez zakladov sem,
Skleniti oporoko hčèm,
Da pozni čudil bo še vnuk,
Kakó zapuščal je hajduk.

Poglejte, bratje, to zemljó,
Ravníne glejte pod sebó,
Po njih lepó poljé rodí,
Bliščé se mesta in vasí.

Da, krasna je dežela ta
In narod čvrst je tod domá;
Pa, oh, te zemlje gospodar,
Zatíran, suženj je - Bolgár!

Za Turka to poljé rodí,
Za Turka se tržán potí,
Turčín užíva sad in cvet
In pólja sad in cvet - deklét!

Moj dom je lep, moj rod krepák,
Za robstvo ní rojèn junák,
Pač lepših, slávniših osód
Je vreden rod, ki biva tod.

"Prost mora biti, prost moj rod,
Na svoji zemlji svoj gospód!"
Takó sem se Bogú zaklél,
Svet dolg s prisego sem prevzél!

Za to sem žível, se boríl,
Večkrat za to že kri sem líl,
Trpljenja, ran se nisem bal,
Da le prostóst bi domu dal.

A zdaj me zgrabi mrzla smrt,
Prečrta dragi mi načrt;
Umreti, bratje, téžko ní,
Pustiti nade - to bolí!

Junaci vrli, ví z menój
Ste bíli mnog junaški boj,
Pustíli niste me nikdár,
Bil četi zvesti sem glavar.

Otrok jaz nimam, bratov ne,
Vi dediči po meni ste:
Bolgarsko v last vam izročím,
Nje svobodi vas posvetím!

Kar jaz prisegel sem nekdaj,
Spolniti vsak prisezi zdaj:
Za vero, za prostost domú
Živíte, mrite brez strahú.

To nado vzamem naj s sebó,
Zdaj ko pod črno grem zemljó,
Da v zemlji prosti ležal bom,
Da prost moj rod bo, prost moj dom!"

Na tla se vklone sto kolén,
Sto rok zavzdigne nož jeklén,
Sto grl zedini glasov sto:
"Prisegamo ti vsi na to!"

Izzà oblaka jasni ščip
Na četo ist posije hip,
Glavár vesel se v njo ozrè,
Nasmehne se - očí zaprè.

Na glas zaplakal ni nikdó,
Skrivàj pa jim rosí okó,
Molčé žaluje zvesti trop,
Molčé se spravlja na pokòp.

Štir hlode dá jim bližnji log,
Mladík grmovje tam okrog,
Nosila naglo naredé,
Mrliča nanja položé.

Že nema, gluha noč povsod!
Kam pojde sprêvod od ondód?
Po strmi stezi stopa, glej,
Duhovna ní, da bi šel sprej!

Pogrebna pesem ne zvení,
Le veter skozi gozd ječí;
Ne sveti luč pokopnih sveč,
Gorí pa zvézdic svít brleč.

Pri vrhu so, zdaj obstojé, -
Lopate votlo zazvené, -
Kopati čuješ - to bo gròb! -
Spet tiho vse! - končán pokòp!

Kot drugi ni bil ta junák,
Ni drugim grobom grob enák:
Glej - vrh Balkana rob strmán,
Nad njim hajduk je zakopán.

Ki ljubil ga je žive dní,
Na grobu sveti križ stojí,
Ni rezan kamen, tesan les:
En meč navpik, handžár počéz!

Tam spi hajduk - on mirno spí,
A duh njegóv živí, budí;
Množé borilcev se vrsté,
Gorjé ti bo, Turčín, gorjé!