Večni dolg, banke in zakaj je »cenzuriran« španski film »El Concursante«

Ste gledali španski film »El Concursante« (Tekmovalec)? Verjetno ne, ker so ga redki odkupili in prevedli, to pa samo zaradi ene scene v filmu, ki zelo enostavno opisuje kdo, kako in zakaj upravlja z našimi življenji. YouTube je objavil tri verzije spornega odlomka samo v španskem in italijanskem jeziku, ki opisuje nastanek večnega dolga.

Mladi ekonomist pride do starega Martína Circa Martina, profesorja ekonomske zgodovine in se želi pogovoriti z njim. Film se dotika mnogih vprašanj v gospodarstvu posebno o ustvarjanju večnega dolga s strani bank. Mladenič potrka na vrata starega profesorja in reče, da »želi vedeti«, kar se je on naučil.

Sporna konverzacija o ustvarjanju večnega dolga je sledeča:

Profesor: Nikoli se ne pogovarjam z ekonomisti. Nikoli. To je zguba časa. Z vami bom naredil izjemo, ker se mi zdite slab ekonomist.

Mladi ekonomist: Pravzaprav nisem…

Profesor: To so pravila: Jaz govorim, vi poslušate. Brez vprašanj. Ne poznam vašega primera ampak vedite. Obstaja samo en primer, samo ena situacija. Tako, nočem zgubljati časa, da bom poslušal vas! Če boste pazljivi, se lahko kaj naučite. Držala se bova pravil in bila hitra. Imate kaj za pripomnit?

(Tišina)…

Profesor: Odlično. Kaj torej želite?

Mladi ekonomist: Želim vedeti.

Profesor preide na primer.

Profesor: Jaz imam kokoši in vi imate vrt s paradižniki. Jaz želim paradižnike, vi želite jajčka. Kaj bova storila?

Mladi ekonomist: Menjavo.

Profesor: Narediva navadno menjavo. Eno jajce za en paradižnik. Tako so stvari delovale na začetku. No, jasno je da so bili vaši paradižniki enkrat boljši drugič slabši. Ali naprimer, da si želim kupiti konja in ni jasno, koliko jajc potrebujem, da ga kupim. Vzemiva naprimer določeno količino zlata. Zlato je lepo, sije in ni ga veliko. Vredno je. Sedaj narediva izračun za izmenjavo. Če ducat jajc velja zrno zlata in konj stane 100 zrn, je jasno da konj velja koliko…?

Mladi ekonomist: 100 ducatov jajc…

Profesor: Enostavno ali ne?

Profesor:Zlato je tako postalo moneta* za izmenjavo. Da poenostavimo. Seveda se konja ne more kupiti z jajci zato zamenjamo jajca za moneto in stvar je zaključena.(Na sceno pride bel konj) Lep je mar ne? To je prvi korak, ostalo je, več ali manj vse enako kot prej. Zdaj nam je potrebno zlato, da bi lahko kupili stvari, katerih ne proizvajamo oziroma ne pridelujemo sami. Mleko,meso, obleko, aparate… Na koncu, oseba katera si je izmislila sistem, mora imeti način da funkcionira in mesto, kjer bo skladiščila zlato.

Par tedaj pride pred zgradbo Centralne banke.

Profesor: Ta človek je seveda velikodušen. On nam ne želi prodati zlata marveč le posoditi. Naprimer: Posodi mi 10 monet za sledečih 12 mesecev. Logično, da od mene zahteva majhen zaslužek, ki znaša 10%. On tvega svoje zlato, jaz ne tvegam nič. Vendar pa potrebuje nakakšno jamstvo v primeru, da se ne držim dogovora. V vašem primeru boste zastavili svoj vrt, če želite zlato. Tako vam bo posodil 10 monet. V zameno za korenje?

Mladi ekonomist: Ne.

Profesor: Ne!? Vi ostanete z vašo pridelavo korenja in paradižnika. Ni se vam treba z ničemer in lahko nadaljujete z pridelavo in prodajo. Edino kar morate storiti je, da banki v letu dni vrnite 11 monet. 10 monet, ki ste si jih sposodili in eno moneto za obresti. Kaj boste storili?

Mladi ekonomist: Imam vrt in lahko prodam pridelek.

Profesor: Zavedajte se, da imate leto dni časa, če kršite dogovor, vam bo banka vzela vaš vrt. Je to točno? Tako. Kje je problem? Ni problema. Kje je sploh problem? Primer: Banka ima skupno 100 zlatih monet. To je količina zlata, ki obstaja. Niti monete več. Na drugi strani »dobrega moža« je deset ljudi. Vi, jaz, kovač, šivilja, policist…. Skupaj deset ljudi. Vsi smo želeli zlato potrebno za nakupe in vsi smo si ga sposodili. Vsak os nas 10 monet, kar znaša skupaj 100 monet.(…)

Razumete? Seveda da razumete. Bankir nam je posodil vse svoje zlato z velikodušnostjo. V zameno za kaj…? Navadnih 10%. To je ena moneta po osebi. Točno!?

Vendar pa obstaje en »vendar«, najobičajnejši  »vendar«. Po Pitagori: Mi imamo tukaj problem. Če vsako leto vsak izmed nas prinese v banko 11 monet, vrne 10 monet in eno za poslovanje banke, kje jih bomo našli? 11 monet po osebi znaša 110 monet, kar pomeni, da imamo 10% monet obresti, katerih nikdar ne moremo vrniti. Nikoli! Pa naj se zgodi karkoli.

Ampak ni problema. Banke so zamišljene, da nam olajšajo življenje, ne da nam ga zapletajo. Banka ima razumno rešitev. Ne skrbite. Naj mi vsak od vas plača samo obresti. Eno moneto letno. Jaz bom čakal. Naslednje leto mi boste vrnili monete, katere sem vam posodil na začetku. Tako, skupaj 10 monet. Sedaj ste vi na vrsti.

Mladi ekonomist: Ampak, če plačamo eno moneto obresti, nam ostane 9 monet. Devet vsakemu od deseterice. Zato, če moramo plačati tistih deset, smo na koncu leta spet pri istem problemu. Še huje, imamo manj denarja.

Profesor: Točno! Imeli bomo eno moneto manj, kot preteklo leto. Če to operacijo ponavljamo naslednjih deset let, vedno nam dovolijo, da plačamo samo obresti, po tem obdobju ne bomo več imeli nič. Ostali bomo brez vseh monet, imeli bomo pa še zmeraj začetni dolg, ki ga je potrebno vrniti. Banka je uspela pridobiti si nazaj vse svoje zlato, nam pa ga ni ostalo nič. Poleg tega imamo dolg, ki ga moramo vrniti. Nas deset skupaj 100 monet katere ne moremo nikoli vrniti, ker enostavno »ne obstajajo«. Tako bomo izgubili zemljo, živali, vse kar smo na začetku zastavili kot jamstvo. V teh desetih letih je banka nazaj dobila vse svoje zlato in zdaj ima še vse naše premoženje. Mi nimamo nič. Popolnoma nič. Zakaj? Zaradi ničesar v zamenjavo za nič…

Prevod: Dejan Skok

 https://www.youtube.com/watch?v=xUjEz-_bMcQ

Vir: https://www.logicno.com/life-and-style/vjecni-dug-banke-i-zasto-je-cenzuriran-spanjolski-film-el-concursante.html

*moneta- kovanec, denar