Nekdaj se je drugače praznovalo

V božičnem času se ljudje radi spominjajo svoje mladosti, ko so te lepe praznike predvsem kot otroci doživljali tako, da so jim ostali vse do starih dni v najlepšem spominu. Na božični večer so pod lepo okrašenim božičnim drevescem čakali novi čevlji, hlače, oblekice ali pa vsaj tople volnene rokavice, ki jih je mama naskrivaj spletla že v pozni jeseni, sama praktična darila.

Z njimi so se lahko postavljali že pri polnočnici, ki je bila posebno doživetje za otroke, pa tudi za vse odrasle. Z vseh hribov so se bližale dolini neštete lučke, pred vasjo so se združile vse bakle, laterne in svečke v eno samo zlato procesijo.

Tudi v cerkvi, ob velikih jaslicah, je bilo vse samo zlato; kot pravi narodna pesem iz Roža, da so v božični noči vse gore zlate bile in da so reke z vinom tekle, v Soški dolini pa so menili, da na sveto noč med polnočnico teče iz vseh studencev zlato. Lepa božična pesem Sveta noč, ki so jo tako doživeto zapeli pevci v cerkvah po vsej Sloveniji, nam še vsak božič zazveni v ušesu in nas spomni na zlati božič, na skrivnostno božično noč naše mladosti. Te danes ne morejo nadomestiti srebro in zlato in vse razkošje, ki ga ponujajo naše trgovine, in tudi ne božične dobrote, ki jih sedaj že kar mesec dni pred božičem pripravljajo za goste naši gostinci.

Hišni oltar

S polnočnice so ljudje hiteli domov, saj so vedeli, da jih doma čaka novo skrivnostno doživetje. Mati, ki je edina ostala doma, je pripravila božično mizo. Tudi ta je bila polna skrivnosti, obred, pravi hišni zakramental. Mizo je pogrnila s krušnico, z belim prtičkom, ki ga je izvezla že v svoji mladosti. Na sredo je položila veliko bogato orehovo potico; le za veliko noč je spekla večjo. Ob potici je bil še „klecenbrot“, krhljak ali sadni kruh. To je bil naš poprtnik ali božični kruh, božičnik, obilnjak, miznik ali župnik, kot v posameznih pokrajinah poimenujejo ta obredni božično-novoletni kruh, ki ostane na mizi vse tri božiče (za božič, za novo leto in za Svete tri kralje). Ob potici so bile na mizi še koline, klobase, hrbtišna, svinjska ribica, zapečena v mrežici, z močnim priokusom po kumini in majaronu. Tudi veliko svinjine še vedno pride na božično mizo, saj so v tem času že prve koline. Za to so navadno naši kmetje klali prvega prašiča že pred božičem. Ob vseh kolinskih dobrotah je bila tudi v naši družini velika košara samih piškotov, janeževih upognjencev in drugih podobnih sladkih dobrot, ki jih je skrivaj že prejšnjo noč spekla mati. Oče je kot hišni duhovnik blagoslovil to bogato božično mizo in vsej družini zaželel tako blaginjo tudi za prihodnje leto, ob tem še vse druge blagoslove in srečo, dobro letino in zdravje. Spomnil se je tudi na rajne, na svojega očeta, mater in vse umrle sorodnike, ki so to noč v duhu z družino. Za njih smo zmolili očenaš, oče pa je za svojega rajnkega očeta natočil še kozarček vina. Zjutraj smo otroci hodili gledat, ali so kozarci prazni. Navadno smo pozneje, ko smo odrasli, izvedeli, da je vino ponoči spil oče, da bi ohranil vero v navzočnost umrlih prednikov, vsaj pri otrocih.

Posebne postne jedi

Ko je ves obred končan in oče blagoslovi z blagoslovljeno vodo vso hišo, hlev in tudi njive, lahko začne družina večerjati. Večerja se prileže po nekajdnevnem adventnem postu, med katerim so največkrat skuhali, celo za kosilo, samo prežganko. Po vsej Sloveniji so v tem času prišle na mizo posebne postne jedi. V Halozah so poznali devet postnih jedi: gobovo, hruškovo, slivovo juho, suhe kuhane slive in jabolka, repo, krompir in zelje. V Brdih in na Goriškem je bila znana postna jed jota, v Beli krajini so v tem času jedli zmes fižola in graha, boba in druge zelenjave. V Slovenskih goricah so imeli za kosilo samo kuminovo juho. Korošci še vedno radi pripravljajo svojo kolacijo iz suhih hrušk, fig, rozin in jabolčnih krhljev ter fižola za večerjo na sveti večer.

Bogato božično kulinarično izročilo

Izročilo božične dediščine, da je božična miza svojevrstna, je že zelo star obred, polna je skrbi za novo letino in spomina na mrtve prednike. To je pravi domači žrtvenik. Na Štajerskem je bilo pravilo, da mora biti za božič miza tako polna dobrot, da še kozarca ni kam postaviti, v vsaki slovenski pokrajini pa najdemo na božični mizi kaj svojevrstnega. V Podjuni na Koroškem so na mizo pod prt položili tri hlebčke kruha. Obložili so jih s starimi, ročno naslikanimi podobicami, z upodobitvami Treh kraljev, jaslic in svete družine. Na vrh so dali še „božjo martro“. Na en mizni vogal so položili smodnik, na drugega posodico z blagoslovljeno vodo, na tretjega vrbove mačice iz cvetnonedeljske butare, na četrtem vogalu pa je bila skleda z vsemi vrstami žitnega zrnja. V starejših časih so dajali pod mizo tudi poljedelsko orodje. Tako svojevrstno in bogato obloženo mizo, polno simbolike darovanja in skrbi za novo letino, so imenovali kopa.

Podobno šego so imeli v Goriških Brdih, le da so tam orehe, lešnike in suhe fige naložili okrog pogače gubanice, ki so jo spekli kot obredni kruh za božič. V Soški dolini so dali na mizo poprtnjak (na fotografiji …..........), okrog njega pa venec jabolk. V okolici Gorice, na Notranjskem in ponekod na Dolenjskem so spekli kruh iz vseh vrst žita, ki so jih pridelali in so ga imenovali božič. V vaseh ob Pesnici so včasih gospodinje pekle „kuc kruh“, nadevan z zelišči, ki so jim pripisovali čarobno moč. V Slovenskih Konjicah so pekli „močen kruh“. Vanj so dajali zrna sezama ali majhno količino divjega hmelja.

Za božič so bile na mizi obredne, dobre jedi. Potica je še danes skorajda obvezna v vsej Sloveniji, na vsakem delu dežele pa je drugačna, predvsem po nadevu. Največkrat je orehova, na Primorskem je med nadevom tudi suh kruh, prepražen na maslu ali masti. Na Cerkljanskem so včasih v potico dodajali še praženo čebulo, na Primorskem so marsikje potico nadomeščali sirovi štruklji, pa tudi krofi. Te so v Trenti nadevali s suhimi hruškami, koruzno moko in na maslu prepraženo čebulo, skuhali so jih v kropu in zabelili z maslom in medom.

V precejšnjem delu Slovenije mora priti za božič na mizo perjad. Na Dolenjskem je to petelin, ob Sotli in v Beli krajini puran, v Prekmurju in Prlekiji so to gosi in race, na Gorenjskem kokoši, pa tudi divjad. Notranjci pečejo rožičevo potico, v Idriji obvezno skuhajo žlikrofe. Po vsej Primorski je obvezna jed za božič bakala, polenovka, največkrat pripravljena na belo. Že sama priprava polenovke je lahko tudi svečan družabni dogodek pri hiši, ko povabimo še prijatelje, da pridejo tolč in pokušat bakala. To lahko traja tudi več ur. Tudi sam božič je še vedno največji družinski praznik v letu.