Ni mi več do tega, si rekla. Bolj zazehala, kakor izrekla.

Misli postajajo linolej ...

Zadnje čase veliko zehaš. Zevaš tako na široko, da lahko brez težav vidim v tvoje grlo. Koliko zdrizaste, bele tekočine, je že moglo steči po tem ozkem tunelu. Moje pač ne požiraš več, se ti gabi. Ne bi se ti, če bi bil kdo drug. Takrat tudi zehala ne bi več. Razen, če ti je fuk postal nekaj dolgočasnega, otožnega, nekaj v napoto.

... linolej tvori neznan relief ...

Nimaš me za človeka, ki bi te znal ugrizniti na ščegetavček. Venerino igrišče je zgolj, in samo, za najbolj preproste trike. Ne pustiš se mi prav razigrati. Komaj se ogrejem, in že me pošlješ na klop. Zelo slab trener si.

... relief v milimetrskih zarezah ...

S tabo sanje niso dovoljene. Čez njih teče krog in krog rumen policijski trak, ki opozarja na kraj zločina. Nekdo ti je že iznakazil prostor sna, zdaj nikogar več ne spuščaš vanj.

... te zareze so odraz bolečine ...

Sprašujem se, če sem prvi, ki je to ugotovil, ali le še en zajec v gobcu kače. Nemara kokoš v primežu lisice. Ovca v goltancu volka. Koliko plenov si že prebavila, se sprašujem. Ležiš na trebuhu in čakaš na masažo. Blažen, da se te lahko dotikam, ne ugovarjam tvoji zahtevi. Tiho sva. Z rokami drsim po vedno bolj oljnatemu telesu. Gnetem kožo, mišice. Oblak številka sedem. Čez čas se obrneš, prav počasi in hinavsko, na hrbet. Zdaj pa še ta stran, rečeš, in se navihano smejiš. Že vem, kam vse skupaj pelje. Poguba v dvoje.

... globokega bola otroka, ki je izgubil najljubšo igračo ...

Kobra si, ki iznenada vseka. Ni mi več do tega … in obrneš hrbet vsaki izgovorjeni besedi.

... brez nje tava po preriji dolgočasja ...

Pozabljaš na vse tiste trenutke, kjer sva bila en drugemu bogova. Ti boginja prisrčnosti, jaz bog labilnosti, ti boginja nečimrnosti, jaz bog gledanja skozi prste. Tako sva se kar dobro dopolnjevala. Nikoli pa nisva prišla do konca kateremu od življenjskih vprašanj. Kje bova živela, kaj bova počela, bova gradila bajto, ali živela v blokovskemu naselju. Otroci, in če, koliko. Se bodo šolali raje doma, ali jih vsiliva v podirajoč učni sistem. Nič odgovorov, če pa že, pa premalo, ali ne dovolj premišljenih. Le za odtenek duši dvojčici.

... iz dolgočasne tragedije se rodi nekaj bleščečega ...

Morda sva ravno tu spodletela. Preveč lena sva bila v svojem trudu, da bi zveza nekako izplavala na površje, namesto da je tonila vedno globlje v brezno. Nič hudega, da se je to zgodilo. Našla sva vsak svoj košček miru, in s tem tudi delček sebe, ki je izgubljen obstal nekje na poti.

... platina prostočasja ...

Le meglen odtis si še, komaj si še vidna. Vseeno, tako daleč od oči, bičaš srce. Šibko srce, ki je z vsakim dnem vedno bolj trudno in naveličano življenja.

... in to se prelevi v mimobežno kačo ...

Mogoče pa mi nekako le pomagaš spisati epilog … 

... kačo, ki sika in piše, brez konca in kraja.

Hobi je prerasel v obsesijo, strast.