Družba brez očetov - družba brez trdnih vrednot
(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)
OČETOVA VLOGA
Oče, popolnoma pozabljen v letih 68-98. V razrahljani družini mnogo otrok raste brez očeta oziroma v očetovi odsotnosti. Zelo razširjeno nevljudno in nasilno obnašanje pri odraščajočih mladostnikih odseva krizo očetovske avtoritete.
Očetova vloga se ne sme skrčiti samo na področje družinske intimnosti, ampak da vključuje pomembno socialno razsežnost: uvajanje otroka v družbeno življenje.
Vsi smo izzvani z vprašanjem, zakaj danes narašča nasilje med otroki in odraščajočimi. Najbolj pa nas čudi in vznemirja, da toliki med njimi odklanjajo smerokaze (znamenja) in omejitve. Odklanjanje - pri tem se opiramo na teze Tonyja Anatrella - je neposredno povezano z izginjanjem očetove vloge v naši sodobni družbi.
“Družba brez očeta, družba brez smerokazov (smiselnih znamenj). Za to besedno igro (franc: pere-repere) se skriva globoka resnica. Mnogi otroci in odraščajoči, ki sredi svojega vsakdana niso poznali očeta, odraščajo kot brez busole.” Tem osebnostim pogosto manjka trdna očetova podoba ali možnost, da pristopijo k očetovski simboliki, da premagajo svoj narcizem ali zagledanost vase. Pomanjkanje ali omalovaževanje očetove podobe v naši družbi je vir nasilja.” Oče je namreč resnično simbol duševne avtonomije, zunanje stvarnosti in smisla za zakon.” (T. Anatrella “La violence - Transgression” v zbirki “La violence chez les jeunes”.)
Izguba zaupanja in ne odpoved!
Ugotovitev, da je zabrisana očetova vloga, nas ne sme navesti, da bi se oprijeli lahkotne teze, ki je tako razširjena v političnem in medijskem pogovoru in očetom očita, da so odpovedali.
Jaz bi s svoje strani zavrnil preveč razširjene govorice o takoimenovani “očetovi odpovedi”. Vsak teden srečujem očete, ki imajo težave s svojimi otroki, ki so jih problemi prehiteli, ki trpijo.
Le malo srečam takih, ki so odpovedali. Odpovedati bi pomenilo vedeti, kako je treba postopati, pa ne imeti poguma, da bi to uresničili. To prav gotovo ni problem očetov, ki jih srečujem.
Gotovo so tudi očetje, za katere bi mogli reči, da so odpovedali. Toda najdemo jih v vseh sredinah. Ti niso številčnejši niti v prikrajšanih niti v privilegiranih okoljih.
Ne, za večino očetov je izraz odpovedati napačen. Bolje bi bilo, če bi - vsaj v večini primerov- rekli z A. Jazoulijem, sociologom, ki je veliko delal v izredno problematičnih mestnih četrtih, da so odrinjeni od izvrševanja svoje očetovske funkcije.
Zabrisane očetove pravice
Poudarimo najprej zabrisanje očetovih pravic v razvoju naše družbe. Zakona z dne 4. junija 1970 in 3. januarja 1972 sta znatno oslabila očetovo podobo, četudi sta hotela pravičneje razdeliti avtoriteto. Če se namreč lahko razveselimo zakona z dne 4. junija 1970, ki nadomešča starševsko avtoriteto z očetovsko mogočnostjo (oče in mati sta enakovredna, kar je bilo v skladu z razvojem moralnih navad (moeurs), pa je zakon z dne 3. januarja 1973, ki daje starševsko pravico izključno neporočeni materi, imel strahotne posledice. Gotovo, oče more priznati svojega otroka, ne more pa izvrševati starševske oblasti, razen če izrecno prosi sodnika - kar pa traja dolgo in veliko stane in je negotovo: pa tudi mati mora na to pristati.
Ko je bil ta zakon objavljen, je bilo sorazmerno malo otrok rojenih zunaj zakonov. Danes pa jih je okoli 40%. Zakonodajalec je torej očetom odvzel sredstva, da bi izvajali svojo avtoriteto, javno mnenje pa jim očita, da so odpovedali!
Morali smočakati na zakon z dne 8. januarja 1993 (21 let za tem!), da smo zopet lahko govorili o o povezanem izvajanju starševske pravice. Oče pa mora zopet to želeti. V primeru zakonskega otroka je oče določen. Pri nezakonskem otroku je prepuščeno svobodni volji!
Govoriti moramo tudi o ločenih očetih. V Franciji jih samo 15% ohrani skrb za otroke. Je pa okoli 60% otrok iz ločenih zakonov, ki nimajo več stika s svojim očetom. Torej je pogostokrat težko za ločenega očeta, da bi še naprej opravljal očetovsko funkcijo!
Diskreditiranje očetov – odvzeta legitimnost
V četrti, kjer delam, se postavlja vprašanje o legitimnosti oziroma verodostojnosti, tudi ko je oče navzoč, kadar je pravi zakonec. Dotakniti se moramo tukaj problema druge generacije brezposelnih, to je otrok, ki niso nikoli videli svojih staršev zaposlenih. Za razliko od njihovih starejših otrok, ki so videli svoje starše hoditi na delo in imajo torej v glavi podobo staršev, vključenih v delo in so sposobni sočustvovati z očetom, ki je izgubil delo, pa oni odraščajo, ne da bi imeli podobo o zaposlenih odraslih.
Kot ilustracijo bom povedal zgled o fantiču enajstih let, kateremu je oče zvečer prepovedal iti ven, pa je zaloputnil vrata in dejal:
“Poslušaj me, oče, ves dan sem v šoli delal. Sedaj pa imam pravico, da se malo sprostim. Ti pa, ki ves dan nič ne delaš, mi nimaš pravice prepovedati!” In na tega očeta, ki čuti, kako mu solze polzijo po licih, ker je ugotovil, da je pred svojim paglavcem izgubil verodostojnost, vse institucije s prstom kažejo, da je odpovedal.
Ko se zjutraj ob osmih sprehajate po stopniščih mestnih stolpnic, vidite edino dejavnost otroke od 8-14 leta, ki gredo v šolo. Starejši več ne gredo v šolo, starši pa spijo.
In če ste še vedno v obdobju, ko otrok hodi v šolo, veste, da so izdatki za šolo pomemben del družinskih izdatkov; drugače rečeno, otrok misli, da on s svojim delom v šoli prispeva k družinskemu proračunu. Starši mu pravijo: “Moraš iti v šolo, sicer nam odvzamejo prispevek za brezposelne.” Tako otrok postane vsemogočen. Kaj bo mogel reči oče , ker ne hodi na delo, otroci pa morajo zgodaj vstati, da gredo v šolo.
Ko govorimo o odpovedi očeta, smo v slepi ulici. Naša družba jim zaradi razmer odrinjenosti, v katerih živi del odraslih, ne dovoli, da bi bili v očeh otrok verodostojni.
Zato je težavna identifikacija odraščajočega mladostnika s svojim očetom, gre za mehanizem, ki preprečuje odraščajočemu, da bi postal nasilen, ker oče omejuje instinkte otrokove vsemogočnosti in ga uvaja v realnost.
Težave skladnosti
Danes oče občuti še neki drug problem: težave, da bi živel v skladu s svojo okolico.
Kajti mi danes živimo v gibljivem in pluralnem svetu. Otrok in odraščajoči nista danes več člana vaške skupnosti in družine.
Vsakdo živi svoje življenje v različnih krajih. Giblje se med šolskim in trgovskim, športnim in družbeno kulturnim centrom; postajamo nomadi, ne da bi se tega zavedali. Vsak od teh krajev ponuja mnogo verskih, političnih ali moralnih, pa tudi praktičnih mnenj.
En Bog Oče, kaj to pomeni?
Kristjani si upajo Boga imenovati “Oče naš”.
Bog Oče... obrazec na dolgo pripoveduje o odnosih med ljudmi in Bogom.
Če je Bog Oče, pomeni, da ljubi kot oče, brezpogojno, četudi so včasih odnosi z otroki napeti.
Če je Bog Oče, hoče napraviti človeka odgovornega, kljub tveganjem, ki so s tem povezana.
Toda kot vsi očetje je Bog pogosto razočaran nad otroki, ker ne ravnajo po zamisli, ki si jo je ustvaril o njih. Na številnih straneh Svetega pisma je opisana takšna podoba.
Kot vsi otroci so ljudje včasih razočarani, ko odkrijejo, da ta Oče, čigar Sin se je dal križati, ni vsemogočen, kakor so si ga zamišljali.
Toda ali se prav iz tega dvojnega razočaranja ne rodi prava ljubezen med Bogom in ljudmi?
Ljubezen, osvobojena idealnih podob, ki so si jih drug o drugem napravili oče in njegovi otroci?
Jean-Marie Petitclerc
Skupek teh dejavnikov ustvarja relativizacijo temeljnih izkušenj in razvidnosti družinskega ali kulturnega okolja, iz katerega je odraščajoči izšel. Od tod izhaja odrivanje vrednot, čemur je prejšnja generacija rekla izguba vrednot. Dejansko ni več socialnega soglasja glede klasifikacije vrednot. Zato je veliko težje vzgajati za vrednote! S karikaturo bom opisal to težavo pogovora med očetom in sinom:
Oče: “Moj sin, je pač tako!”
Sin: “Je pač tako, kakor ti misliš, očka! in jaz ti ne prepovedujem tako misliti, če si s tem srečen, kajti jaz sem toleranten... Toda to ni tako, ker ti misliš, da je tako! Poslušam starše svojih tovarišev, gledam televizijo, in ti mi govorijo drugače.”
Danes bo torej veliko težje igrati vlogo očeta kakor včeraj. Kajti ni več mogoče posredovati vrednote naprej z ukazovanjem, ampak s pričevanjem.
Diskvalifikacija očeta
Vidimo torej, da ni treba govoriti o odpovedi očeta, ampak o diskvalifikaciji očetov s strani družbenega okolja. Govoriti moramo o prevladujočem vzorcu, ki ga razširjajo družbena občila, o odsotnem, ponižanem in nesposobnem očetu. V filmu “Sovraštvo”, ki so ga vrteli v Chanteloup, se oče ne pojavi niti enkrat!
V večini scenarijev televizijskih nadaljevank je oče predstavljen kot nesposobnež, ki se ne more vživeti v vlogo vzgojitelja, se ne more zanimati za odraščajoče, kaj šele da bi bil kos zahtevam življenja v družbi in da bi karal, kadar je to potrebno. Razen če je to vzorec očeta-šleve, ki prevladuje in pravzaprav ni oče, ampak bolj starejši brat ali stric.
Oče je enostavno pootročen in ga ne priznavajo in ne pooblaščajo, da bi izvrševal svojo očetovsko oblast.Višek te vrste je “Madame Doubtfire”! (Francoski film s slovenskim naslovom “Očka v krilu”)
Pri tej splošni sliki je treba posebno mesto pripisati razmeram priseljevanja (imigracije).
"Iztrgani iz svoje širše družine, ki je ostala doma, kateri morajo pogosto polagati račun, izpostavljeni brezposelnosti, prisiljeni k slabo plačanemu delu, v prvih časih brez pravega mesta v okolju, ki bi jih moralo podpirati, priseljeni družinski očetje vnaprej plačujejo ceno pustolovščine, ki prinaša koristi šele na daljši rok.
V Franciji so otroci svobodni, da prihajajo in odhajajo, kadar hočejo, preveliko zaupanje učiteljem in dopuščanje telesne kazni pa so vir kulturnega nesoglasja, ki ima lahko težke posledice. Poseg socialne službe in zlastni otroškega sodnika doživljajo kot nasilje nad družinsko intimnostjo, vnaprejšnja diskvalifikacija očeta, čigar kulturni upor obstaja v tem, da gre v pokoj (A. Bruel. Un avenir pour la paternité - Editions Syros - Paris 1998).
Kolikokrat sem mogel v svoji praksi opazovati očete, ki so jim zlahka pripisali, da so odpovedali, potem ko gredo v pokoj, kajti tak položaj v njihovih očeh predstavlja edino možno pozicijo, da ohranijo svoje dostojanstvo.
Šest podob očeta
Kako se konkretne težave pri opravljanju očetovske službe zrcalijo v konkretnem življenju? Na kratko in zelo shematsko bom podal nekoliko karikirano paleto šestih portretov očetov, kot jih srečujem v svoji praksi.
Odsoten oče
Lahko je resnično odsoten. Če je ločen ali razvezan, naleti na velike težave, da bi se srečal s svojimi otroki in si ne prizadeva, da bi te težave premagal.
Pa tudi če je navzoč, se lahko napravi odsotnega. Ker se ne čuti več enakopravnega v svoji družini, beži pred njo, se potika po kavarnah, prihaja pozno domov in noče vstati, ko se otroci odpravljajo v šolo.
Zasmehovan oče
To je oče, ki trpi, ker je vedno bolj izrinjen iz kulturnega okolja. Kadarkoli spregovori, se izpostavi posmehu lastnih otrok, ki se bolj znajdejo v sodobni kulturi kot on. Njegova avtoriteta je v spodkopana v temeljih.
Pogostokrat se zgodi, da uradne ustanove prispevajo k temu smešenju, ne da bi se tega zavedale. Otrok bo v šoli preverjal to in ono očetovo misel. Toda učitelj ali profesor na hitro popravi, ne da bi si vzel čas in pomislil, zakaj ima otrok takšno stališče. Zato otrok polagoma ne bo več verjel očetovi besedi. Kakšno trpljenje za očeta, zlasti kadar mati potegne z otroki.
Tu bi lahko govorili o očimih, ki jih otroci nenehno zasmehujejo in jim nočejo priznati nobenega mesta.
Nasilen oče
Tretja podoba predstavlja nasilnega očeta. Ker je potlačen na vseh drugih področjih, bo kazal svojo navzočnost z nasilnostjo. Ta bo postala način izvajanja njegove avtoritete.
Spominjam se dečka, ki sem ga spremljal v času njegovega študija. Bil je čisti odličnjak, ki mu je uspelo vpisati se na licej. Bolj ko se je deček povzpenjal v razredih, bolj je oče, ki se je čutil vedno bolj nemočnega na kulturnem področju, izvajal nasilje nad njim.
Preverimo to nasilnost s trojno analizo tako nasilnost.
1. Najprej se nasilje razkriva kot ena od oblik izražanja očetovega trpljenja, ker se ne čuti več priznanega.
2. To je tudi način izzivanja, s katerim oče pokaže svojo navzočnost.
3. Nasilje je končno ena od oblik delovanja v okoliščinah, ki jih ne obvladamo. Ker je oče izgubil vse zaupanje v svoje sposobnosti pogovarjanja, skuša z nasilnostjo doseči tisto, česar ne more s pogajanjem.
Oče junak
Drugače rečeno: da se izrazimo, kakor se izraža mestna mladina “oče, ki se gre očeta” Drugi način, da bi se izognil bolečemu dialogu z resničnostjo, način, da se osami na svojem planetu: oče še naprej hoče igrati vlogo junaka, kakršen je bil za otroke, dokler so bili majhni. Želi spremeniti mrko stvarnost svojega življenja v vrsto junaških dejanj. Anekdota poklicnega življenja postane junaško dejanje, banalna kretnja v mestu postane hrabrost! Oče v meri kakor otrok odrašča, izgublja vso avtoriteto. (Prim. Francoski film “Moj oče je junak”)
(se nadaljuje naslednji teden)
9. 11. 1999
Oče tovariš
Tu gre za neko drugo vmestitev. Ker čuti prepad, ki ga loči od njegovih otrok, se odloči, da bo povezal svoje polje! Ker ni več sposoben, da bi se znašel v svoji vlogi, bo skušal ohranjati odnose ter se postavi na položaj svojih otrok, hoče ohranjati način odnosov, ki jih imajo otroci s svojo okolico. Sposoben bo prikrivati nakradene stvari, biti ozadje v prometu z mamili, ki ga oni vzdržujejo. Privzel si bo vlogo tovariša, močna opora svojim otrokom, pa naj bo njihovo vedenje kakrkšno koli.
“Danes je očetom težko biti oče in vendar so na splošno bliže svojim otrokom kakor pred petdesetimi leti. Težava je v vprašanju o mejah in o avtoriteti. Nekateri tokovi psihoanalize
tere de Dieu” Mame 92
“Skušal sem najti sebe, ko sem bil še otrok, in se ločevati med tem, kar je bilo dobro pa tudi slabo, kajti nihče mi ni mogel tega povedati; potrebujem, da mi kdo pokaže pot, me graja ali pohvali, ne z močjo, ampak z avtoriteto: potrebujem svojega očeta!”
Albert Camus
Le premier homme
“Vsa očetova vzgojna umetnost je v sklanjanju besed ljubezen in zakon. Ni ljubezni brez zakona, ni zakona brez ljubezni!”
J.M. Petitclerc
“Le jeune éducateur et la Loi!
Oče “brez tveganja”
S tem poimenovanjem označujem očeta, ki čuti, kako so stvari težke, zato bo storil vse, da se izogne problemom. Nikoli se ne bo spustil v spor, iz strahu, da mu ne bi bil kos. Bo sicer navzoč, toda nikoli ne bo dokazoval svoje avtoritete iz strahu pred konflikti, ki bi jih taka drža mogla izzvati. Njegovo načelo: “Ne tvegaj!”
Šest portretov, šest načinov za predstavitev težave današnjih očetov. Osvetlil sem te portrete z zgledi iz svoje vzgojne prakse v težkih mestnih četrtih. Menim pa, da je možno te zglede prenesti v druga okolja. Tudi v zelo ugodnih okoljih srečujemo:
* očete, ki so odsotni zaradi prevelike poklicne zaposlenosti in ki skušajo odkupiti svojo odsotnost z denarjem;
* očete, ki jih zasmehujejo odraščajoči mladostniki in postavljajo pod vprašaj njihovo avtoriteto s tako silo, da je ta popolnoma brez obrambe;
* očete junake, “ki se gredo frajerje” za volanom svojega BMW-ja ali mercedesa.;
*očete tovariše, ki se odpovejo vsaki avtoritarni drži iz strahu, da bi pretrgali prijateljske vezi, ki so jih navezali s svojimi otroki;
V luči teh zgledov vidimo, če smemo trditi, da so čustveni odnosi z lastnimi otroki slabši kot nekoč. In nič drugače ni glede njihove vloge posrednikov med družino in družbo.
POSKRBETI JE TREBA ZA PONOVNO VZPOSTAVITEV OČETOVE AVTORITETE
Zgornji opis kaže na to, kako očetova odsotnost - tu ne govorim le o fizični odsotnosti, ampak še bolj o neizvajanju očetovske vloge -, kar pogubno vpliva na razvoj otroka in odraščajočega mladostnika.
Kot to podčrtuje Jacques Arenes: “Odsotni oče, to ni samo fizično odsotni: to je lahko tudi čustveno slabo navzoči oče, povsem izbrisan ali celo tako uničen, da ima občutek, da živi na nekem drugem planetu. Pogostokrat gre zgolj za odsotnost zavzetosti, za odsotnost poseganja očeta brez soudeležbe matere.” (A. Bruel, Un avenir pour la paternité).
Za dečka kot za deklico pomanjkanje očeta, odstonega ali premalo navzočega, ki ne spolnjuje svojih odgovornosti ali ki ostaja večni mladostnik, more povzročiti pomanjkanje zaupanja vase, negotovosti, odsotnost smerokazov. Nekateri avtorji, kot Jacques Arene, menijo, da je pomanjkanje očeta bolj škodljivo za sina kot za hčerko, zlasti v času odraščanja. Prihodnji odrasli se namreč poistoveti s staršem istega spola. Sin mora najti moško navzočnost, da se primerja, izmerja, da ima dostop do svoje nasilnosti in ji najde omejitve. Še več, mladi odraščajoči mora doživeti bistveno spremembo, da pride ven iz ženskega sveta. Pri tej resnični iniciaciji se navzočnost očeta, tudi telesna in fizična, izkaže kot zelo pomembna. Če fant preko svojega očeta ne najde svoje moškosti v besedah in prepovedih, se bo zbal tiste nasilnosti, ki je v njem, in se bo zbal ženskega sveta.
V deški dobi oče predstavlja neke vrste obrambo proti materini ječi. Oče osvobodi otroka od čustva vsemogočnosti, ki ga projicira na svojo mater. Otrok odkrije, da ne daje zakonov on sam, ampak da zakoni prihajajo od neke zunanje avtoritete.
Kot vidimo, je očetova vloga bistvenega pomena pri razvoju otroka in odraščajočega mladostnika. Tu ne gre toliko za funkcijo očeta-roditelja, ampak tistega, ki izvršuje očetovsko funkcijo. Izvajanje te funkcije je bistvenega pomena pri vzgoji.
Dvojna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji
Temeljna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji je v tem, da zavaruje otroka in ga nauči odgovornosti. Ko pišem te vrstice, mislim na vse tiste obraze mladostnikov, ki so negotovi in brez občutka odgovornosti, ki s svojim vedenjem spravljajo v nevarnost svoje življenje in življenje drugih.
Najprej zavarovati
Zavarovati pomeni zaščititi otroka pred tveganjem prevelike povezanosti z materjo. Zavarovati pomeni spoznati otrokovo drugačnost, to je ljubiti ga takšnega, kakršen je in ne kakršnega bi hoteli imeti. Treba je biti vedno pripravljen opustiti svoje načrte do otroka, da mu pomagamo uresničiti njegov lasten načrt.
Zavarovati pomeni znati reči ne, pomeni jasno postaviti prepovedi. Otrok mora na svoji poti srečati odrasle, ki se mu znajo upreti. Sicer tvegamo, da ga utrjujemo v navidezni in uničujoči iluziji vsemogočnosti. Panično je za otroka, če bo mislil, da morejo vse njegove želje biti uresničene. Da se bo čutil varnega, potrebuje očeta (resničnega očeta ali tistega, ki igra njegovo vlogo), ki mu zna reči ne.
Spominjam se razmišljanja desetletnega otroka, ki mi je zaupal: “Moj oče me nima rad. Nikoli me ne pokara!” In otrok je počel neumnost za neumnostjo, vedno težje, da je bil deležen precejšnje graje. Oče, ki je bil ločen, je držal otroke pri sebi, v strahu, da bi otroci odšli k njegovi bivši ženi. Zato ni upal izreči nobene pripombe iz strahu, da bi jih izgubil. Oče ni hotel karati iz strahu, da bi pretrgal sinovske odnose, medtem ko je otrok dobro razumel, da ljubiti pomeni včasih tudi karati. Na srečo je bilo to izraženo v moji pisarni.
Zavarovati končno pomeni naučiti otroka spominjati se uspeha. Kajti človek je ustvarjen tako, da se ni zmožen spopasti s težavo, če se ne spominja prejšnjih uspehov. Bistvena očetova vloga je spodbujati otroka v zmožnosti, da more uspeti. Poznam preveč odraščajočih, ki živijo nenehno pod karajočim pogledom svojega očeta in zato izgubljajo vsako zaupanje v sebe in spoštovanje do samega sebe.
Zavarovati, a tudi voditi k odgovornosti
Oče mora otroka učiti, da postaja odgovoren. To dosežemo samo z zgodnjim spremljanjem v vaji v odgovornosti, ko otroku pomagamo razumeti, da “pravica in dolžnost” stopata vštric.
Pripadnost družinski celici mu podeljuje pravice (do hrane, stanovanja, čustvene gotovosti), v njej pa se porajajo tudi dolžnosti: soudeležba pri domačem življenju. Pomembno je, da mu zelo zgodaj privzgojimo odgovornost na tem področju,seveda primerno njegovim sposobnostim (pospraviti sobo, postlati posteljo, pripraviti mizo, pospraviti po jedi...). Pri vaji za tako odgovornost pa mora otrok imeti priložnost, da se lahko utrjuje ob zgledu odgovornih odraslih. Zato je tako pomembno, da tak mehanizem identifikacije deluje, da lahko gleda na svojega očeta kot odraslega odgovornega.
Vidimo torej, kako je nujno v naši družbi, da pri očetih zbujamo odgovornost (stvarni očetje ali osebe, ki opravljajo očetovsko funkcijo), če hočemo, da bodo znali igrati vlogo v zavarovanju in sprejemanju odgovornosti pri svojem otroku.
Koliko socialnih delavcev, misleč, da dobro delajo, se je osredinilo okrog svojega načrta za otroka, s tem pa prispevalo, da so vzeli odgovornost staršem in zlasti očetom! Obsojamo jih, da so odpovedali, v resnici pa jim jemljemo odgovornost!
POTREBA PO ENAKOSTI
Zabrisana očetova vloga ima lahko strahotne posledice pri procesu socializacije današnjih otrok in mladostnikov.
Glede na to gre ta pojav v aktualnem družbenem razvoju v korak z zabrisanjem moške navzočnosti pri vzgojnem spremljanju.
Koliko mladostnikov opazim, da imajo težave s svojo materjo, ki jih vzgaja sama!
V šoli tudi srečujejo samo učiteljice in “ravnateljico”.
Po njihovem prvem prestopku jih peljejo h gospe sodnici za otroke, ki poveri vzgojno mero specializirani vzgojiteljici! Edini moški, ki jih srečuje, pa so kriminalisti.
Nikoli ne bomo dovolj poudarili, koliko otrok in odrasli potrebujeta “enakosti” v vzgojnem spremljanju. Gre za pravi izziv za današnji čas.
Bibliografija
Bruel - Un avenir pour la paternité (prihodnost za očete) Édition Syros - Paris 1998
J. ARENES - Y-A-T-IL encor un pere a la maison? - Je oče sploh še doma? Editions Fleurus - Paris 1997
T. ANATRELLA - La différence interdite - Različnost prepovedana - Flammarion 1998
H. GESMIER - Le deuxieme pere - Drugi oče - Editions Anne Carriere, 1993
D. SONET - Éduquer mes parents - Kako vzgajam svoje starše - Editions Fetes, 1992
M. Fize - La démocratie familiale - Demokracija v družini - Presse de la Renaissance 1990
Mar 05, 2015