Medijsko promovirani "60-odstotni možni kandidat" za naslednje parlamentarne volitve v RS, ki še ne ve, v kateri stranki, pod katero strankarsko "bandero" in s katerim strankarskim pred-volilnim "sloganom" bo skušal pošteno zapeljati volivce, pričakuje od trenutno vladajočih parlamentarnih strank "leve sredine" (GS, SD in Levica) kar varno in trdno zgrajeno ter lepo očiščeno "avto-cesto" do pričakovane parlamentarne večine in zraven še vnaprejšnjo zavezo volilnih štabov "levih strank" o kolegialnem pred-volilnem "ne-napadanju". Iz varnega okolja Evropskega parlamenta ga očitno ne mika v vsestransko tvegan volilni boj - "ne boj, mesarsko klanje" - za mikavni začasni vrh na slovenskem političnem "Olimpu". Kako realne so kandidatove predvolilne politične želje v aktualnem politično-populističnem boju - vseh proti vsem -, si vsakdo lahko odgovori sam. Generacija ideologov in politikov revolucionarnega leta 1968 je v svojem "pohodu skozi državne institucije" nenehoma ponavljala, "bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče". Kako se je končalo, vemo. In zdi se, da jih je ta čas pri nas v boju za povolilni politični "Olimp" še kar precej, ki bi radi dosegli "nemogoče" kar po položenem "rdečem tepihu" ali po varno utrjeni in zavarovani "avto-cesti" ter po možnosti ob osladno slavilnih odah dobro honoriranih proizvajalcev in promotorjev javnega mnenja, kupljivih medijskih dreserjev in profesionalno zapeljivih medijskih muz.