Seveda je bila takrat velika polemika, ko smo iz 20 na 30 let dvignili zaporne kazni za tista najhujša kazniva dejanja. Na pritisk Evropske unije in na pritisk nekaterih iz Bruslja, kjer so tudi sami dejali, ali Slovenija misli ostati znotraj Evropske unije, oaza, kar se tiče kaznovalne politike. Dejansko so tudi bili nekateri pomisleki, da zaradi nizke kaznovalne politike, lahko Slovenija postane križišče kriminalnih združb, saj se kriminalci zbirajo na tistem območju, kjer jih doleti najmanjša kazen.
Apeliram na vse pravne strokovnjake, predvsem pa sem zelo presenečen, da vlada nima pravega interesa, da v treh ali štirih letih tega zakona dejansko ni pripravila.
Mi govorimo o kaznovalni politiki storilca. Na eni izmed prvih sej tega odbora ali zadnjih sej v prejšnjem mandatu, je tekla velika polemika tudi v zvezi z nekaterimi postopki. Se je kdo od pravnih strokovnjakov vprašal in tudi od vas poslancev in politikov, ki odločate in sooblikujete kaznovalno politiko, kakšna pa je vloga žrtve na sodišču? Kako se počuti tisti otrok, ki je bil spolno zlorabljen? In kako se počuti tista ženska, ki je bila spolno ali kako drugače zlorabljena, na sodišču? Kaj je zanjo storila država in kaj ji omogoča materialna zakonodaja, da bo lažje prenesla tisti proces na sodišču? Država se ukvarja samo s storilcem, s kaznovalno politiko, nihče se pa ne spomni, da bi tudi na podlagi tega zakona, bodisi materialnega ali procesnega, ublažili tej žrtvi, ki mora hoditi na proces, da bo čim lažje, z čim manj postopki in čim manj psihičnimi ali kakšnimi drugačnimi posledicami prebolela takšen proces.
Statistični podatki so eno. Kar veliko, veliko teh kaznivih dejanj je bilo storjenih in ravno zaradi teh procesov, ki se dogajajo na sodiščih, oškodovanci ne prijavljajo kaznivih dejanj. Če ne verjamete, bi bilo zanimivo tudi povprašati nekatere druge. Nikomur ne privoščim, da bi bil v tej vlogi, vlogi žrtve na sodišču, ko si odvetnik, ki zagovarja osumljenca, privošči žrtev tako nizko in na takšen način, da je na koncu storilec zmagovalec, žrtev je pa tista, ki je bila kriva, da je prišlo do dejanja.
To je dejanska resnica. Verjemite mi, zaradi tega in zaradi takšnih dogodkov, ki se dogajajo, je prijavljenih vedno manj takšnih ali drugačnih kaznivih dejanj. Žrtve se bojijo, prvič zato, ker se je to javno spregovorilo o imenu in priimku, ker pridejo podatki na dan, ker gre za osebno dostojanstvo in na nek način se bojijo prijaviti in raje trpijo.
Še enkrat opozarjam, statistični podatki so eno, dejansko stanje v naši družbi, v naši državi pa je nekoliko drugačno. Osebno apeliram na predstavnike vlade in vse ostale pravne strokovnjake, da tudi v tem členu in teh členih in tem zakonu, posvetijo večjo pozornost žrtvi, kot pa je do sedaj, ker sploh ni. In da ji tudi omogočijo pravno ali kakšno drugačno zaščito. Ko je tudi storilec obsojen, nihče se ne vpraša, kaj se s tistim otrokom ali s tisto žensko, ki je bila spolno nadlegovana ali posiljena, dogaja po tistem, po dejanju. Kako se je takšen otrok ali takšna ženska vključila v normalno življenje? Kdo in na kakšen način je sploh pripravljen takšni ženski ali otroku ali bilo kateremu oškodovancu pomagati?
Mislim da je prav in mislim, da so možnosti, da pravni strokovnjaki tudi na tem področju najdejo pravno zakonodajo, pravno moč, da se na ta način, da se postopek za žrtev na sodišču v procesnem stanju, omili in na nek način dosti bolje zaščiti kot je bila žrtev do sedaj zaščitena.
Tudi sam sem mnenja, da je potrebno tako zakon o kazenskem postopku kot kazenski zakon, vpeljati v proceduro, ga temeljito predelati. Apeliram na vse ostale, ki kakorkoli soodločajo o tem, da vlada v roku leta dni, še prej, glede na to, da že dolgo to pripravlja, pripelje tak zakon v proceduro, ker sem mnenja, da imamo dobre pravne strokovnjake, ki lahko v parih mesecih oba zakona dobro pripravijo, da ne bomo tisti, ki odločamo o vsebini zakona, imeli velikih pomislekov glede sprejema zakona.«
