»Najprej sem pregledal le poglavja o mednarodnem sodelovanju in spomeniškem varstvu, na katere se bolje spoznam. Splošen vtis je, da gradivo, kljub nasprotni nameri, dokaj dobro razgalja vso revščino, ki vlada na teh področjih in je dosegla že skrajno zaskrbljujočo stopnjo. Ker je vsa tematika predstavljena na izrazito birokratski način neposvečena oseba ne more že na prvi pogled spoznati, kje so temeljne težave in pomanjkljivosti. Kot cvetko površnosti sestavljavcev analize navajam uvrstitev Inštituta za umetnostno zgodovino pri Znanstveno raziskovalnem centru SAZU med strokovna društva s dostavkom, da njegovi sodelavci ne plačujejo članarine! Vse skupaj je široko razglabljanje o željah, kako naj bi bilo, medtem ko je realnost drugačna. Še vedno se ne zavedamo, da se ne moremo obnašati kot nekoč v Jugoslaviji in da moramo za nekatera področja poskrbeti sami, če želimo ohraniti svojo narodno samobitnost. Duhovne temelje nove države šele gradimo! Zato je nujno dati prednost raziskovanju in ohranjanju materialnih dokazov naše prisotnosti na tem ozemlju, ki ob sedanji brezbrižnosti države in pomanjkanju vsake strategije hitro, predvsem pa nezadržno izginjajo. Celoten znesek, ki ga država namenja kulturi je sramotno nizek, komaj nekaj več od polovice odstotka GDP, porazdeljen pa je tako, kot da bi vse najlepše delovalo. Razmerje denarja namenjenega obnavljanju in ohranjanju stavbne dediščine je neustrezno, saj temu, na kar se bodo opirali prihodnji rodovi, namenjamo komaj tretjino vsega denarja. Glasba, gledališče, film in likovna ustvarjalnost poberejo večino kulturnega proračuna, medtem ko za obnovo ne ostane veliko, sredstva za ta namen pa ministrstvo v zadnjem času izrazito krči in daje zlasti sakralnim spomenikom precej manj kot nekatere prejšnje vlade. Slovenska kultura temelji na krščanski kulturni tradiciji tako kot druge države EU, kamor hitimo. Cerkev je bila neizpodbitno ves čas glavni nosilec kulture in omike med slovenskim narodom. Z zaviranjem uvedbe šolskega verouka v takšni ali drugačni obliki, si za prihodnost režemo vejo, na kateri sedimo. Mladi rod zlasti v mestih nima več nikakršnega odnosa do sakralnih spomenikov in mu tako postaja tuja vsa narodova preteklost. Vedno bolj se uveljavlja nazor, ki ga kulturno ministrstvo pridno podpira, da se mora ustvarjalnost na vseh področjih otresti slovenstva in se podvizati ujeti korak s svetovnimi trendi. Zato je zelo odprto raznim »avantgardnim« prireditvam večinoma marginalnih skupin, ki vzbujajo vtis, da je Slovenija ena od kulturnih prestolnic Evrope, v resnici pa ne predstavljajo ničesar in tudi ostajajo brez odmeva v tujini. Kulturo smo spravili tako daleč, da je neuradna kultura postala uradna, uradna pa hira ali pa je ni več. Opisani trend vodi k temu, da bomo v prihodnje še slabše skrbeli za svojo tradicionalno materialno kulturo, oziroma, da bo zanjo še manj posluha pri tistih, ki delijo denar. Pri tem pa se je treba zavedati, da nam bo v EU ostala kultura, kot edino sredstvo za dokazovanje svoje posebne identitete. Če bomo v EU vstopili že z zaničljivim pogledom na vse, kar je domače, bomo zagotovo kmalu prenehali obstojati kot narod. Skrajni čas je, da si nehamo zatiskati oči pred stihijskim razvojem kulture in na novo postavimo narodne prioritete. Takšne analize pa seveda ministrstvo v sedanji sestavi ni sposobno podati, niti si je ne želi.

Če se spustim na področje varstva kulturne dediščine moram ugotoviti, da so sestavljavci poraznost poročila zelo spretno zakamuflirali z vzporednima rubrikama Prednosti in Slabosti. Medtem ko je prva le skupek želja in vsakovrstnih fantazijskih domislic, druga razkriva bedno podobo našega spomeniškega varstva. Iz nje je mogoče razbrati, da nimamo ne urejenih zakonskih aktov, ne usposobljenih ljudi, ne vizije, niti si ne prizadevamo za kakršno koli sistematično rešitev stanja. Ministrstvo priznava popolno neučinkovitost svojih varstvenih služb. Ugotavlja tudi škodljivost stihijskega prepuščanja spomenikov v ekonomske namene, nadalje, da se muzejske ustanove oddaljujejo od svoje temeljne dejavnosti, da se denar za obnovo ne namenja po strokovnih kriterijih, pač pa ga dajejo tistim, ki imajo že pripravljeno dokumentacijo itd. Stavbnih spomenikov iz bojazni, da bi za njihov obstoj morala tudi finančno poskrbeti, raje ne uvršča v najvišjo kategorijo in jih s tem obsoja na smrt. Register, v katerem bi morali biti vsi pomembni podatki o vsakem objektu je kljub dolgoletnemu govorjenju, ostal na ravni telefonskega imenika. Poleg tega pa je sestavljen zelo samovoljno in nestrokovno. Ne vemo kaj imamo in koliko je vse dejansko pomembno za slovensko kulturo. Tako nekatere cerkve in gradove raje pustimo propasti, ker jih pač nismo hoteli dovolj visoko oceniti in se slepimo, da je po formalni plati vse v najlepšem redu. Pri obnovi nimamo nekih standardov, ki bi veljali za vso državo. Na spomenikih pogosto delajo obrtniki brez znanja in licenc. Za kršitelje ni resnih sankcij itd. Žalostno je tudi to, da ministrstvo razen bolnišnice Franja, ne vidi nobenega konkretnega umetnostnega spomenika, zrelega za vpis v seznam UNESCO. Glede na to, da je arhitekt Plečnik naš edini po vsem svetu znan in priznan umetnik, bi morali prvenstveno zakonsko zavarovati vsa njegova dela. O čem takem v Analizi ni sledu. Še slabše je s premično dediščino, kjer se je država že z zakonom iz leta 1991 odpovedala vsakršnemu nadzoru nad njo. Nihče ne ve, kaj vse je odšlo v tujino po legalni ali ilegalni poti, saj je omenjeni zakon to prepustil oceni občinskih uradnikov. Na koncu jeremijade ministrstvo skrušeno priznava, da »zaradi zgolj formalnega pristopa do obveznosti, ki izhajajo iz konvencij, Slovenija pri mednarodnih organizacijah izgublja verodostojnost«. Da pa omenjeni problemi niso obrobnega pomena za obstoj naroda, dokazuje zadnja balkanska vojna. Z usmerjenim uničevanjem arhitekturnih spomenikov, so posamezni kraji izgubili lastno identiteto in so v celoti spremenili tudi tradicionalno etnično strukturo. S tega zornega kota je stanje na terenu še precej bolj žalostno, kot nam ga opisuje Analiza ministrstva. Lahko ugotovimo samo, da država ni bila pripravljena na udarec primitivnega kapitalizma, ki se je razbohotil po osamosvojitvi in pred njim ni znala zavarovati naše nepremične in premične kulturne dediščine. To, kar še imamo je pogosto bolj ogroženo kot kdaj koli prej.

Poglavje zase je arhivistika, kjer se je šele z iskanjem dokumentov v zvezi z denacionalizacijo in podobnimi zadevami pokazal nekoliko večji interes države, medte ko za starejše gradivo še vedno ni pravega razumevanja. Preveč fondov ostaja neobdelanih in s tem nedostopnih za študij. Analiza ugotavlja, da delno arhivi, zlasti pa muzeji nimajo primernih prostorov za hranjenje gradiva.

Celotno poglavje mednarodnega sodelovanja v kulturi se kot mačka okoli vrele kaše vrti okrog nerešenih narodnih prioritet ali drugače povedano, ne vemo kaj sploh hočemo. Dejavnost je skoraj v celoti sprivatizirana in odvisna od iniciativ posameznikov. Nimamo foruma, ki bi odločal po strokovnih kriterijih. Stihije na tem področju je vodi k neracionalni porabi državnega denarja. Ko ministrstvo na primer v isti sapi med uspelimi akcijami našteva odmevno Plečnikovo razstavo v Pragi leta 1996 in našo kulturno predstavitev v Seulu ob letošnjem svetovnem nogometnem prvenstvu dokazuje, da nalogi ni kos. O nobenem dogodku v tujini ne premoremo trezne, objektivne ocene, ki bi bila temelj prihodnjega financiranja. Nastavljanje kulturnih atašejev je nesmisel brez sistematičnega servisiranja s kulturnimi prireditvami iz domovine. Za naš resničen ugled in položaj znotraj EU je ciljno občinstvo lahko le intelektualna elita držav sprejemnic. Premisliti je treba, če svoja predstavništva res rabimo v Londonu in Parizu. V bogati kulturni ponudbi evropskih prestolnic bi nas malokdo slišal. Bojim se, da bi taka predstavništva organizirali bolj za potešitev želja v domovini, njihov pravi odmev pa bi bil sila skromen. Veliko bolje in ceneje se je občasno predstavljati s posameznimi izbranimi, dobro premišljenimi in pripravljenimi akcijami. Pred vstopom v EU, bi bile lahko to predvsem velike razstave arhitekta Plečnika, ki so že doslej največ prispevale k uveljavljanju naše države. O arhitektu bi kazalo narediti tudi nekaj potovalnih razstav s fotografskimi panoji, ki bi jih lahko pokazali v manjših mestih, na univerzah itd. Ministrstvo za kulturo razmišlja drugače in kot izhaja iz Analize tudi ne ve, kaj narediti. Čisto nejasna je tudi medla vloga kulturnega oddelka na Ministrstvu za zunanje zadeve, od katerega bi pričakovali precej več iniciativnosti.«

dr. Damjan Prelovšek