Po obisku pa je svoje vtise o srečanjih, razgovorih in obiskih pri Slovencih, njihovih klubih, društvih, verskih središčih strnil v nekaj stavkih_Kot član delegacije sem skupaj s poslanskima kolegoma Francom Pukšičem, Ivanom Kebričem, strokovnim sodelavcem Urošem Pirnatom in predstavnico vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu obiskal Avstralijo. Pot nas je vodila v Melbourne, Adelaid, Canberro in Sydney.Obiskali smo številna slovenska društva in klube, tri verska središča in predstavnike zveznih držav ter zveznega parlamenta in vlade.Pogovori z uradnimi institucijami Avstralije so bili konkretni (čimprejšnja ratifikacija socialnega sporazuma, potreba po zdravstvenem sporazumu, predlog za uvedbo elektronskih vizumov).V nadaljevanju pa bi želel podrobneje predstaviti svoje poglede na, po mojem mnenju, ključno vprašanje: Kakšna je prihodnost Slovencev druge in tretje generacije v Avstraliji?Na številnih srečanjih, pogovorih in predvsem ob prizadetem doživljanju avstralske stvarnosti Slovencev vseh generacij, je v ospredje stopalo dejstvo generacijske vrzeli.Prva generacija je z velikim odrekanjem, energijo, iznajdljivostjo in solidarnostjo zgradila številne domove, klube, skratka prostore za srečanja in druženje. V teh društvih se je izoblikovala neka posebna kultura odnosov, ki je bila zelo pomembna za občutek pripadnosti slovenstvu, šlo pa je seveda tudi za družabnost.Veliko vlogo so pri tem odigrala verska središča in duhovniki frančiškani.Z leti se je prva generacija upehala, mlajših pa je malo. Oziroma jim druženje v slovenskih klubih ni pomenilo tega kot njihovim staršem, saj so že odraščali v vzdušju multikulturne Avstralije. Potrebno pa je poudariti, da številni mlajši ohranjajo spoštljiv odnos do svojih korenin.Kako torej naprej?Vsekakor iskati novih poti. Učenje slovenskega jezika tudi po sodobnih elektronskih medijih, internetu; biti moramo pripravljeni na vedno večji interes mlajše generacije za ponovno odkrivanje korenin, kulture in jezika. Še posebej na iskanje vezi z domovino staršev. Pri tem je potrebno uporabljati sodobnejše oblike_ kot že omenjeno internetno učenje jezika, izmenjava dijakov in študentov, sodelovanje univerz, koncentrirani tečaji jezika in kulture, poslovne potrebe. Vedno bolj se kaže potreba po nadgraditvi znanja slovenskega jezika s kulturnoumetniškem ustvarjanjem in obratno.Eden ključnih dejavnikov pri ohranjanju slovenske zavesti seveda ostaja medijska prisotnost v tiskanih in elektronskih medijih. Ugotovil sem, da Slovenci premalo berejo svoj tisk, zelo pa so navezani na slovenske oddaje v lokalnih radijih. Zelo uspešna in promocijsko pozitivna je prisotnost na televiziji žal pa je povezana z visokimi stroški (izmenjava z RTV?).Presenetljivo pa se je prijela ideja o pomenu arhivskega gradiva za slovensko skupnost in Slovenijo. Pri tem je pomembna enotna ureditev arhivskega gradiva. Žal Slovenija ne zmore več financirati lektorata slovenskega jezika.O nekaterih predlogih za naprej bom spregovoril na seji Komisije DZ RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ko bomo obravnavali poročilo o obisku. Seveda je pomembno, kakšno vlogo igrajo institucije slovenske države (zakonodaja, finančna podpora).Menim, da bi si posebno pozornosti zaslužila slovenska verska središča, ki igrajo izrazito združevalno in povezovalno vlogo.Kot član Svetovnega slovenskega kongresa pa bom poskušal v kratkem predstaviti svoj pogled na prihodnost avstralske konference Svetovnega slovenskega kongresa. Ostaja torej ključen izziv kako v multikulturni Avstraliji animirati in motivirati mlajše generacije, še posebej intelektualce slovenskega rodu, da bodo krepili vezi z domovino njihovih staršev in starih staršev. In nenazadnje, kako jih povabiti, da se lahko vrnejo, oziroma preselijo domov v Slovenijo.
Ali kot je v svoji pesniški zbirki V zorenju duše zapisal Ivan Bernik Legiša:
Ko tam daleč
za obzorjem
se zabliska,
je kot bi videl
obličja domovine.
Janez PODOBNIK