“V današnji razpravi bi po našem mnenju tudi morali ločiti v okviru, seveda tudi strokovnih dognanj, kakšna je njegova škodljivost zdravju, če vstopa v telo preko dihal ali pa če vstopa v telo preko vode, preko gastrointestinalnega trakta.

Ko smo se v poslanski skupini odločali, kako naj ravnamo, smo se posvetovali s številnimi strokovnjaki, z nekaterimi, ki so najvišje akademske naslove dobili tudi v tujini prav na področju varovanja zdravja. Proučili smo skoraj vso zakonodajo, ki v Sloveniji velja. Po dolgem času smo prebrali nekatere določbe nacionalnega programa varstva okolja. In seveda, pogledali smo, kako so to vprašanje reševali v drugih državah. Naš ključni prigovor, predlagatelji zakona, je v naslednjem_ Splošna doktrina v razvitem svetu je, da se cementno azbestni proizvodi, če je le mogoče ne odstranjujejo, v kolikor to ni nujno potrebno, pač pa je bistveno vzdrževanje, da ne pride do kontaminacije, če pa je cevi potrebno zamenjati, naj stare ostanejo nedotaknjene v zemlji. To se nam je zdelo ključno stališče in predlagatelj je tej usmeritvi v zakonu dal premalo teže. Glede samih epideoloških študij je potrebno povedati, da so le te nedvoumno dokazale povezavo med poklicno izpostavljenostjo azbestu in nastankom mezotelijuma ter pljučnega raka, vzročne povezave, pa so šibkejše z rakom na ustni sluznici in žrelu. Pojavljanje raka na gastrointestinalnem traktu v povezavi z izpostavljanjem azbestu, pa še ni z gotovostjo dokazano. Čeprav so se raziskave po letu 1970 močno okrepile. Pri tem bi radi opozorili na prvi stavek v mnenju vlade, ki je sicer zapisano, je bilo že sprejeto leta 1999. Na kratko ga je ponovil tudi danes minister in govori o naslednjem_ Dosedanje študije, ki so raziskovale povezanost splošnega onesnaženja okolja z azbestom in izdelki, ki vsebujejo azbest niso nedvoumno dokazale, da obstaja neposredna vzorčna povezava s pojavom alignomov rakavih tvorb med prebivalstvom ne glede na medi preko katerega bi azbest prišel v človekovo teklo. Dokazano pa je, da je lahko človekovo zdravje ogroženo predvsem pri vdihovanju prostih azbestnih vlaken in to zaenkrat le pri poklicni izpostavljenosti prostemu azbestu. Poudarjamo to besedico zaenkrat, to mnenje je bilo zapisano leta 1999, ker je to mnenje vlade je potrebno povedati, da se na nas poslance obračajo svojci prizadetih ljudi, ki so živeli izven tovarniških zidov na primer Salonita Anhovo, niso bili poklicno zaposleni v tej tovarni, pa so zboleli za azbestozo, dobili so mezotelijum pljučnega raka in umrli. Teh je več deset in njihov število se povečuje. Torej, ti ljudje niso bili poklicno izpostavljeni pač pa so žal živeli v neposredni bližini, kjer je bilo v preteklih desetletjih v zraku velika koncentracija azbestnih vlaken. Do spoštovanja do teh ljudi je potrebno prav na tem mestu omeniti, če zakonodajalec ugotovi, imamo sprejet zakon, ki pokriva socialne in nekatere druge okoliščine težke situacije v katerih so se znašli tisti, ki so bili poklicno izpostavljeni temu materialu. Če pa se ugotovi, da so bili temu izpostavljeni tudi ljudje, ki so živeli v neposredni bližini, bo potrebno ta zakon dopolniti.

Nekaj o azbestu v pitni vodi in pijačah. To je tema, ki se neposredno dotika zakona, ki ga predlaga kolega Kelemina. Od leta 1946 do prepovedi azbest cementne proizvodnje je bilo v Sloveniji proizvedenih več kot 1,5 milijona ton azbestnih cevi. V Sloveniji smo prodali pol milijona ton cevi, ostale smo izvozili. Življenjska doba naših cement azbestnih cevi, v katere se je vgrajevalo do 20% azbesta obeh tipov, kot je že kolega omenil, krizotila in antibolov, ki so veliko nevarnejši, je 45 let. To se pravi, življenjska doba je 45 let. Kar pomeni, da so prve položene cevi že dotrajane in da jih bo potrebno zamenjevati vse do srede tega stoletja. Tukaj imajo predlagatelji zakona prav. Potrebno jih bo postopno zamenjevati. Posebna pozornost pa je potrebna pri ceveh, ki so vgrajene več ko 40 let in pri tistih, ki so vgrajene na področjih kjer pričakujemo večjo agresivnost vode. Prej sem že omenil, da je splošna doktrina v razvitem svetu, da se cementno azbestni proizvodi, če je le mogoče ne odstranjujejo, v kolikor to ni nujno potrebno, pač pa je bistveno vzdrževanje, da ne pride do kontaminacije, če pa je cevi potrebno zamenjati pa naj stare ostanejo nedotaknjene v zemlji. Prezamenjavo azbestno cementnih cevi pa je potrebno konzultirati ustrezne službe o ustreznosti cevi iz drugega materiala, ki se ga vgrajuje. Ena od strokovni podprtih smeri so tako imenovane poliitelenske cevi, so pa še nekatere druge.

Tu bi se lahko tudi spomnili na stare dobre čase, nekaterih zelo uspešnih civilizacij v zgodovini, ko so imele veliko večino cevi iz lesa, pa so živele zdravo.

V Sloveniji imamo še zelo veliko vgrajenih cementnih azbestnih cevi, kot rečeno po podatkih jih je največ v Tolminu, več kot 40 kilometrov.

Koncentracija azbesnih vlaken v vodi, ki teče skozi cement azbestno cev močno varira. V glavnem pa je manjša kot en milijon vlaken na liter, to je enota MFL. Za primerjavo so vrednosti koncentracije azbesta v vodi, ki teče skozi erodirane naravne azbestne plasti zemlje. Te pa so samo okoli 100 MFL. Koliko prostih azbestnih vlaken bo v vodi je odvisno od agresivnosti vodja. Le-to se definira z Ph in trdoto vode. Agresivna voda lahko cev karodira in azbestna vlakna se sproščajo v vodo. V takih primernih so vrednostni koncentraciji od 1 do 10 MFL. Večinoma se v vodo sproščajo krizotilna vlakna. V Sloveniji je povprečno voda precej trda, kar pomeni, da se na notranji strani cevi običajno kalcijeva obloga, ki seveda preprečuje sproščanje azbestnih vlaken. Azbest je v Združenih državah Amerike merjen tudi v vinu, pivu in v gaziranih pijačah. Najpogosteje so bili viri teh vlaken azbestni filtri, ki so jih rabili za bistrenje vin in ostalih pijač. Tudi v Sloveniji smo imeli tovarno filtrov za bistrenje vin. Iz dnevne koncentracije azbesta v teh pijačah so bile od 1.1 do 6.6 MFL. Podatkov za Slovenijo za bela vina, pivo in gazirane pijače žal nimamo.

Kljub dejstvu, da se azbest v svetu vedno bolj prikazuje kot splošni karcinogen, to se pravi rakotvoren, pa je po dosedanjih študijah jasno, da so koncentracija azbesta, ki jih povezujemo z rakom na gastroindestinalnem traktu, torej na prebavnem traktu, veliko večje kot koncentracija azbesta, ki povzročajo pljučne bolezni. Doslej v strokovni literaturi tudi ni opisano povečano tveganje za razvoj raka na gastroindestinalnem traktu za tiste prebivalce, ki bi bili izpostavljeni le azbestu iz pitne vode, poudarjam, le azbestu iz pitne vode. Zato so standardi o koncentraciji azbestnih vlaken v pitni vodi, ki jih sprejemajo različne države, zelo različni in so odvisni od tveganja, ki je še sprejemljivo za določeno državo, tudi od tako imenovanega "cost benefit" stroška, ki bi ga imela država od, ob zamenjavanju cevi in pa tudi od modela, ki je bil pri izračunavanju tega tveganja uporabljen. Ta ameriški standard je bistveno drugačen kot je nemški standard. Kaj se torej naj stori ob predlagani problematiki.

Pred odločitvijo o odstranjevanju azbest cementnih cevi bi bilo potrebno ugotoviti ali voda zares vsebuje azbestna vlakna in če jih vsebuje, koliko jih vsebuje. Potrebno bi bilo vzeti večje število vzorcev, najbolje iz pip, in vodo ponovno dajati v analizo ustreznih institucij, in tudi izkoriščati najnovejše metode na primer elektronske analize azbestnih vlaken. V Sloveniji je bilo doslej narejenih samo nekaj takih analiz. Ena zadnjih, ki je dala slovenske vzorce v preverbo tudi v Nemčijo, je pokazala na primer, da gorenjska voda skoraj povsem odgovarja ameriškim standardom, nikakor pa ne nemškim. Ameriški standardi imajo višje vrednosti. V Slovenijo neposredno standarda za pitno vodo o tem vprašanju še nimamo. V okviru strokovnih institucij bo potrebno najprej sprejeti odločitev, katere vrednosti bomo jemali kot standard oziroma to je vedno strokovna odločitev. Tukaj stroka predlaga, potem pa praviloma vladni organi sprejmejo, koliko smo pripravljeni tvegati.

V poslanski skupini smo razmišljali, kaj lahko danes državni zbor stori. Ima dve možnosti. Ena možnost je, da podpre predlagani zakon in predlagani zakon v postopku dogradi. V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke menimo, da v državnem zboru taka večina ne bo dosežena. Zato predlagamo drugo pot. Ko smo šli pogledati v nam dostopni literaturi in študijah, katere zakone, pravilnike in druge akte imamo v Sloveniji, ki določajo ravnanje z azbestom, smo ugotovili, da jih je veliko. To so pravilniki, nenazadnje tudi, ki so prav neposredno povezani prav z azbestom, tudi na primer v odpadnih vodah. Istočasno smo šli pogledati nacionalni program varstva okolja, ki določa, da je ena od zavez vladi do leta, mislim da 2008, da se uveljavljajo pogoji za zamenjavo ekološko nesprejemljivih surovin. In ko smo šli pogledati, katere so to na podlagi tega programa ekološko nesprejemljive surovine, smo v evidenci na točki 53. in 54. videli zapisano, da piše tudi azbest. Torej tudi za azbest ima vlada nalogo, da uveljavlja pogoje za zamenjavo ekološko nesprejemljivih surovin. In potem smo šli pogledati v poslovnik, kakšna bi bila poslovniška možnost, da bi na podlagi današnje razprave zavezali vlado, da bi nam poročala in bi nam dala informacije o teh vprašanjih, smo se naslonili na člen 237. Državni zbor lahko sprejme sklep s katerim se od vlade ali od posameznega ministra zahteva, da poroča državnemu zboru o izvrševanju zakonov, drugih predpisov, ki jih je sprejel državni zbor, tudi nacionalni program je lahko tak predpis, ter o drugih ukrepih iz svojih pristojnosti in njihovih učinkih. Zato bomo v poslanski skupini vložili v proceduro naslednji sklep v skladu z 237. členom poslovnika predlagamo naslednji sklep_ "Od pristojnih ministrov se zahteva, da v treh mesecih poročajo državnemu zboru o izvrševanju in učinkih nacionalnega programa varstva okolja objavljen v uradnem listu 83/99, ki ga je na svoji seji 16. septembra 1999 sprejel državni zbor, ter posebej o uveljavljanju pogojev z zamenjavo ekološko nesprejemljivih surovin." In kratka obrazložitev: "Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije je na podlagi razpisa pristojnih ministrstev že leta 1998 z namenov zbrati, ter obdelati relavantne podatke o azbestu za cel projekt z naslovom Nacionalne smernice za azbest. Nacionalni program varstva okolja omenja azbest kot ekološko ne sprejemljivo surovino." Glede na perečo problematiko uporabe azbesta in njegovih posledic za zdravje menimo, da je zahteva po poročilu o izvrševanju nacionalnega programa varstva okolja utemeljena. Podlaga za tak sklep pa je v 237. členu poslovnika državnega zbora,“ je svojo z dejstvi podkrepljeno razpravo zaključil Janez Podobnik.