Pomembno je vedeti, da imamo svojo državo, se zavedati, da je edina, ki jo imamo. Da imamo svoje korenine, da smo od nekod prišli, da nekaj smo in da je zato pred nami prihodnost.
Slovenke in Slovenci smo si svojo državo priborili po stoletjih življenja pod drugim tujim jarmom. Naši fantje so skozi stoletja umirali na svetovnih bojiščih za tujo stvar. Soška fronta, daljna Rusija, pa slovenski hribi, so polni krvi tudi naših, slovenskih fantov in mož. Prepričan sem, da niso umrli zaman. Tudi ti so soustvarjali samostojno Slovenijo. Rudolf Maister in borci za severno mejo so prav tako postavljali temelje naše državnosti, ki bi bila brez štajerske nemogoča. Druga svetovna vojna z bojem prosti okupatorju je bila, žal, obremenjena tudi s krvjo državljanske vojne in desettisočev, brez sodbe, po vojni pobitih. Vsi ti, eni in drugi, so tudi umrli za domovino. Kar prav je, da to tukaj in zdaj, na tem mestu jasno povemo. Odločitev večine na referendumu decembra 1990 za samostojno Slovenijo je bila več, kot le prepričljiva. Zato je junija 1991 ni zmogla uničiti niti sila jugoslovanske vojske, niti takratna neodločenost mednarodne skupnosti.
12 let pisanja zgodovine je v mnogih državah po svetu zelo malo ali skoraj nič, v primeru Slovenije pa je teh 12 let mladosti veliko. 12 let od samostojnosti do članstva v EU in NATO. Očitno je, da se naša družba še ne zaveda v celoti, kaj smo dosegli, kakšen prestop je to. Odločili smo se, da bomo skupaj z drugimi narodi Evrope gradili Evropo miru, ne Evropo vojn, pač pa Evropo prijateljstva, kulturnega sožitja in gospodarskega blagostanja. Slovenija kot članica EU, bo lahko hitreje gradila svoje gospodarstvo, kot članica zveze NATO, pa bo imela posebno odgovornost do stabilizacije razmer v prostoru nemirnega oziroma umirjajočega Balkana.
Slovenska država ni od danes in ne za danes. Nam je bilo le dano, da izživimo tisočletni sen biti svoji na svojem.
Slovenska država je zapuščina vseh velikih žena in mož slovenskega naroda, ki so s svojim prizadevanjem na verskem, gospodarskem, kulturnem, političnem, narodnobuditeljskem in drugih področjih prispevali k ohranitvi malega naroda na križpotju interesov velikih. In je zapuščina tudi vseh, ki so se v potu svojega obraza trudili za vsakdanji kruh in svojim otrokom dali največ, kar so premogli, ljubezen in spoštovanje do domače zemlje. V milostnem trenutku zgodovine nam je bila usoda pravičen sodnik in se nam je odkupila za krivice preteklosti.
Slovenska država je tudi dragocena dediščina, ki jo polagamo v zibel prihodnjim rodovom. Kot trenutnim upravljalcem te, več kot tisočletje stare in v stoletjih oplemenitene edinstvene dediščine, nam je zaupano odgovorno poslanstvo. Bodimo in ostanimo Slovenci. Tudi kot državljani združene Evrope, v katero ponosni prinašamo svojo doto.
Danes se spominjamo dne, ko so se na vrhovih prižigali kresovi ter so nageljni na prsih in zvonovi v zvonikih oznanjali svetu rojstvo nove države. V nas se budijo lepi občutki na čas, ko smo bili bolj kot kdajkoli prej ali pozneje složni in enotni.
A se praznično petje in vriskanje ni niti dobro poleglo, ko smo se spet razdelili. Osamosvojitveni kapital je bil vse preveč pretopljen v zlata teleta in vse premalo v duhovno rast narodnega občestva. Ne moremo mimo vseh dosežkov, ki jih ni bilo malo, država je namreč naredila pomemben napredek na mnogih področjih. A je »zgodba o uspehu« žal tudi zgodba o uspešnem ohranjanju privilegijev, obvladovanju kapitala in medijskega prostora z načini, ki jih demokratična družba ne bi smela dopuščati. V zadnjem času smo priča odkrivanju številnih afer, a je njihovo reševanje polovičarsko in bolj kot razkrivanju ozadij služi političnemu boju. Država namenja velika sredstva na socialnem področju, pa vendar bi težko trdili, da polno uresničuje ustavno načelo socialne države. V socialnih prejemkih so namreč skriti tudi privilegiji iz preteklosti. Slovenija je med državami, kjer je dobiček iz kapitala najmanj obdavčen, posledica je nepravična davčna obremenitev različnih slojev prebivalstva. Obotavljivi so koraki, ki naj bi ublažili grozeče dejstvo, da Slovenija postaja starajoča se družba. Namesto ustvarjanja danosti odločitvam mladih za ustvarjanje družine in rojevanje otrok ter spodbujanju pozitivnega vrednotenja te temeljne celice vsake družbe, se problematizirajo namišljeni problemi raznih marginalnih skupin, ki jim je seveda največ do tega, da se institucionalno reši njihovo prisesanje na državne jasli. Polovičarska je tudi rešitev, ki jo je prinesel zakon o vojnih grobiščih, s katerim je država žrtvam povojnih pobojev sicer dala pravico do groba, ne pa tudi do častnega imena. Črno-belo slikana zgodovina ostaja privilegij neke ideologije samo zato, ker še vedno prinaša materialne koristi. Breme preteklosti tako povsem po nepotrebnem kali našo sedanjost in hromi narodove potenciale.
Morda se malo bolj kritične besede ne prilegajo najbolje svečanosti obhajanja rojstnega dne države, ki nam je dana za domovino. A če »gorimo za njeno čast in slavo« jih bomo vzeli za premislek, saj državo sooblikujemo njeni državljani. Kar je dobrega, in tega je veliko, ohranimo, kar je slabega, poskušajmo popraviti. Predvsem pa poskušajmo delovati po lepem slovenskem pregovoru, ki pravi, da je v slogi moč. Potrditev resničnosti tega reka je najpomembnejše sporočilo, ki so ga rojenice dale v zibel slovenski državi.
Domovina mora živeti v nas, naši zavesti, naših srcih tudi v prihodnje. Dala nam bo veliko, kolikor bomo rabili, seveda le, če bomo tudi mi zanjo kaj storili. Zato bomo danes dejali, domovina takšna si in boš, kot smo in bomo tvoje hčere in sinovi. Vemo in se dobro zavedamo, da zmoremo ustvariti lepši in boljši svet, če si to zares želimo.
Zato naj nam Bog živi našo drago domovino, našo ljubo Slovenijo in vse nas, ki v njej prebivamo, ustvarjamo in smo, vse nas dobre ljudi, ki še vedno upamo in sanjamo in predvsem trdno delamo za naše sanje, za lepo in svetlo prihodnost Slovenije.