V nadaljevanju si lahko preberete njegov nastop_

» Vsaj sam in tudi v naši poslanski skupini pravimo, da je lepo, da imamo svoj park. Ta park je bil ustanovljen, razširjen, leta 1981, v nekem drugem času, ne tako kot je danes, zato se je marsikaj naredilo precej po domače, predvsem pa se ni nikoli takrat vprašalo prebivalcev in lastnikov zemljišč, kaj bo z njimi, ko bo park ustanovljen – nikoli! Poleg tega na tem območju, zlasti v tistem predelu, od koder prihajam, imamo tudi zakon o zaščiti reke Soče, ki ima samo 35 prepovedi, pa nobenega pozitivnega odloka. Približno tako se dela z ljudmi in kraji, kjer je danes Triglavski narodni park, na katerega smo ponosni. Želel bi povedati samo to, kaj se v novem predlogu zakona o razvoju boljšega obeta - vsaj za tisti del Triglavskega parka na južni strani . Res, da je najprej želel govoriti o ljudeh, ki živijo na tem območju, njihovo število se namreč vsepovsod zmanjšuje, tudi zaradi obstoja parkovnih omejitev, vendar pa se moram še prej dotakniti problemov s področja kmetijstva, gozdarstva, lova, pa tudi izkoriščanje energije v Triglavskem narodnem parku.

Najprej o kmetijstvu. Bohinj in gornja Soška dolina, Soča, Trenta so bili dolgo časa pašniška področja. Ljudje so pasli v Bohinju krave, na Tolminskem oziroma na Bovškem pa drobnico, koze in ovce. Leta 1951 je bil sprejet zvezni zakon, ne Republike Slovenije, to je res, ki je prepovedal pašo koz. Vse koze je bilo treba v kratkem času parih mesecev prodati. Nihče od oškodovanih ni dobil ne dinarja, ne tolarja odškodnine. Stimulacije za rejo drobnice so prisotne šele sedaj, prej je bila drobnica skorajda nezaželena. Drugo leto po vstopu v Evropsko unijo, vsaj po napovedih ministra za kmetijstvo, bomo imeli dvakrat večje subvencije za drobnico . Tako se bo tudi na tem področju splačalo imeti drobnico, se pravi koze ali ovce.

Drugo, kar bi rad o kmetijstvu povedal po sprejetju zakona 1981 leta, v letih 82/83, so bili preganjani kmetje, ki so gradili svoje dostopne poti do planin pod Krnom. Zakaj? Ali si tu v dvorani še kdo predstavlja, da lahko nekdo tri ure daleč nese sir ali skuto in hrano za pastirje v planino? Ni bilo prav. Ne bom zagovarjal neorganizirane gradnje, ampak tudi v parku je treba misliti na ljudi in na delo v tem parku, ne pa reči samo_ imamo park in tu se ne bo nič več gradilo.

O gozdarstvu. Drugo leto po sprejetju zakona 1982 leta so na ministrstvu za kulturo zahtevali prenehanje sečnje lesa v gozdovih Triglavskega narodnega parka. Tu sedite dame in gospodje, ki boste tudi najbrž še kaj rekli, ko se bodo vračali Pokljuški gozdovi škofiji. Kaj bomo rekli kmetom, ki bi jim lahko to naprtili na vrat, pa so lastniki gozdov?! Pri tem bi opozoril še na nekaj. Kadarkoli se peljete po Soški dolini ali pridete čez Vršič in se peljete proti izviru Soče se spomnite, da vso cesto - od ceste na Vršič pa do izvira Soče in še dlje v Zapoden so zgradili gozdarji. Najbrž bi morali danes tam imeti zid in bi hodili peš do izvira Soče?!

O zaraščanju bi rad kot gozdar nekaj pri tem zakonu povedal. Trenta ni več Trenta, ker ni več taka kot sem jo spoznal 1960 leta ko sem bil prvič na praksi v Trenti. Trenta je zaraščena. In kdorkoli se pelje po Soški dolini, naj pogleda od Tolmina do Trente do izvira, bo samo na par mestih še videl Sočo. Vse je zavzelo grmovje. To je rezultat zaščit. In to ortodoksnih zaščit, ne tistih, ki bi bile organizirane na področju del v kmetijstvu in gozdarstvu. Pogosto beremo o prepovedih in da naj bi se prepovedala sečnja debelih dreves v slovenskih gozdovih. V Trnovskem gozdu 1953 leta je bila ob recenziji gozdno-gospodarskega načrta napisana ocena, da je treba jelko v 40-ih letih posekati, ker je doživela življenjski optimum, celo maksimum. Politika, to smo mi danes tu, takrat so bili nekateri drugi, in tudi stroka s fakulteto vred so rekli »ne » (tudi gozdarski institut), ne bomo sekali, ampak v 40-ih letih je jelka na steblu zgnila in to pričakujemo tudi v vseh gozdovih v triglavskem parku, če bomo gozd samo zaščitili.

V Soški dolini so bili leta 1962 odvzeti veliki predeli lovišč lovskim družinam in jih dali v upravljanje triglavskem narodnem parku. Ko toliko govorimo o skrbi za ljudi, zakaj domačini ne smejo javljati na svojem, zakaj ne na agrarni skupnosti, ki jo je dobil vrnjeno, ampak je to državna pravica, ki je nekaj samo vzela in domačinu ničesar več ne omogoča. Tudi mednarodno parkovno združenje, danes sem slišal nekatere podatke, ampak niso resnični, je pred tremi leti sprejelo sklep, da je potrebno v parkih izvajati tudi primeren lov. Zakaj se sprenevedamo in nočemo tega upoštevati? Tudi pri nas v Triglavskem narodnem parku je do sedaj v glavnem gojišče Gamsigari, kajti odstrel gamsov v centralnem delu parka je bil zadnja leta samo prepovedan. Tudi v ribištvu; zakaj imamo upravljavca Soče v Ljubljani, zakaj ga nimajo domačini? Tudi to je razvoj, kajti če imam nekaj sam, bom drugače skrbel za tisto za kar odgovarjam, kakor pa, če mi nekdo daleč iz mesta upravljanja oz. me komandira.

Občani v triglavskem narodnem parku se soočajo tudi z omejitvami pri obnovi objektov, recimo dovoz gramoza. Po potresna obnova na Bovškem, gramoz se je vozil iz separacije od Tolmina, v Soči pa je 100 metrov od obnovljenih hiš, Soča veselo odnašala gramoz, ker ga niso smeli vzeti. V gozdovih se ne izvaja dela, zato so Trentarji in Sočani zapustili svoje domove , odšli s trebuhom za kruhom, ni jih več. Subvencij za rejo drobnice, kot sem vam v začetku povedal, ni bilo in sedaj upam, da bo vsaj nekaj redkih še ostalo. Pri tem bi rad povedal tudi to, da je v Triglavskem narodnem parku mnogo ljudi obnovilo svojo drugo hišo. Tu preživljajo le prosti čas, šole pa so zaprte, saj ti ljudje nimajo šolo obveznih otrok.To je 80 do 90 takih hiš. Predstavljajte si, če bi bilo po starem, da bi bilo v vsaki hiši pet otrok!

Je že tako. Lep park imamo, a to govorijo predvsem tisti, tudi tukaj v dvorani, ki v parku ne živijo in so ga le redko obiskali ali pa nikoli. Razvojne spodbude za prebivalce naj prenese ali ta zakon, ki ga mislimo odložiti na obravnavo in sprejemanje na jesen, ali pa je treba dopolniti starega, sicer bomo imeli prazne doline, tako kot so že skoraj vse planine prazne. To pa ni želja tistih, ki živijo v parku, pa verjetno tudi ne vseh Slovencev in bo tudi samo naša sramota. Hvala lepa.«