Vsaka reforma namreč prinaša običajno velike spremembe, ki pa v primeru, da niso dobro premišljene in strokovno dorečene predstavljajo veliko nevarnost, da povzročijo nasprotne učinke kot so bili načrtovani in pričakovani. Bolj smiselne bi bile za nas na temelju dobre in strokovne ter objektivne analize stanja izvedene postopne spremembe, tako v financiranju kot tudi v sami organizacijski strukturi sistema zdravstvenega varstva kot celote.

Žal do tega v preteklosti nismo prišli. Večkrat predlagano povišanje prispevne stopnje je vedno naletelo na gluha ušesa vseh (od vlade do sindikatov), za organizacijske ter strukturne premike pa ni bilo politične volje, da ne rečemo korajže in te ni tudi v Ministrstvu za zdravje.

Zakaj tako mislimo? Dejstvo je namreč, da so predlogi zapisani v BK, zapisani že v Nacionalnem programu zdravstvenega varstva do leta 2004, ki ga je sprejel parlament in bi ga moralo biti ministrstvo dolžno izvajati v praksi. Odgovornost za nerealizacijo zavez iz Nacionalnega programa tako leži predvsem na Ministrstvu za zdravje, ki sedaj skozi stranska vrata ponuja podobne, a premalo dorečene stvari v Beli knjigi. Zakaj to odlaganje in neizvajanje sprejetega programa? Komu koristi oziroma je to koristilo? V bistvu gre le za odlaganje in pridobivanje na času, ker bo marsikatera odločitev imela tudi politične posledice za predlagatelja.

Tudi z BK oz. njeno realizacijo se bo zgodilo podobno. V svoji vsebini ima vse polno nedorečenosti, posplošenosti, medsebojne nasprotnosti, na posameznih mestih izkazujejo avtorji celo neznanje in nepoznavanje problematike. Absolutno prevelik pomen za vse nepravilnosti v zdravstvu se pripisuje prostovoljnemu dodatnemu zavarovanju, ki je tako rekoč skozi celotno gradivo BK kar "počezni" krivec za vse težave in tegobe v sistemu zdravstvenega varstva s povsem neobjektivno in posplošeno oceno o njegovi strahoviti krivičnosti. Opravka imamo z poenostavljanjem, ki pa je zavajajoče in diši predvsem po populistični politiki in ne stroki.

V SLS smo mnenja, da je povsem jasno potrebno povedati, da to zavarovanje seveda ni idealno in da ga je potrebno spremeniti ter s posebnim zakonom normativno uokviriti in dograditi tudi zaradi negativnih posledic tranzicijske privatizacije, ki je še dodatno ustvarila kar pestro paleto socialnih stisk. Dejstvo pa je, da so prav ta privatna sredstva, pridobljena skozi uveljavljen sistem dodatnega prostovoljnega zavarovanja, ohranila naš zdravstveni sistem v primerjavi z enakimi sistemi v vzhodnoevropskih državah, relativno uspešen in stabilen ter, kar je tudi zelo pomembno, makroekonomsko gledano za finančno zmožnost države, še kako potreben.

Poleg velike solidarnosti, ki je vzpostavljena v našem modelu obveznega socialnega zdravstvenega zavarovanja je tudi vzajemnost med zavarovanci še kako potrebna. SLS ne podpira eksperimentiranja, kot ga prinaša BK z dodatnim zdravstvenim davkom, kar ni nič drugega kot krepko dvignjena prispevna stopnja in to le za zavarovance.

Reforma, če se sprijaznimo s tem izrazom, mora temeljiti na natančni analizi stanja, tako finančnega kot organizacijskega in ne more temeljiti na recimo subjektivnih ocenah, kar si je marsikje privoščil sestavljavec BK, npr., ko govori o prihrankih ob centralizaciji razpisov. Predlogi reformnih sprememb bi morali biti konkretni, jasni in določni, v kolikor ima predlagatelj pristen in resen namen ob odprti razpravi in na temelju dodatnih predlogov oblikovati dokončno verzijo reforme, ki bo uporaben temelj za pripravo zakonskih določil. Vse preveč pomembnih zadev je v celoti odprtih oz. ponujenih v nedodelani obliki. Tako po našem mnenju pri tako pomembni zadevi kot je zdravstvena reforma pač ne more iti. Ob nedorečenih predlogih ni mogoče voditi konkretne razprave oziroma predlagati konkretnih sprememb.

Razlogov za reformo je vsekakor dovolj, vendar po našem mnenju precej drugačnih od tistih navedenih v BK. Naj jih navedemo po vrsti_

Prav tako iz BK ni mogoče dobiti odgovora na nekatera zelo pomembna vprašanja kot so_

Opredelitve do vseh teh vprašanj so v BK zelo splošne in nedorečene, mestoma celo zavajajoče, kar seveda ne prispeva k verodostojnosti. Hkrati veje iz BK duh, kot, da je bilo do sedaj v zdravstvu vse narobe, vse nepravično, nobene enakosti in solidarnosti in to še posebej zaradi dodatnega prostovoljnega zavarovanja. Za tako oceno je lahko posredi neznanje, napačna ocena, lahko pa seveda tudi nameren ter natančno določen politično ekonomski interes skupine ljudi, ki bi na vsak način rada dobila vpliv nad veliko vsoto finančnih sredstev, pri tem pa vpliv javnosti oz. zavarovancev pustila ob strani.

V BK se nadalje pojavljajo nesmiselne trditve kot npr.: brez solidarnosti pri zbiranju sredstev in njihovem razdeljevanju zdravje ne more biti univerzalna pravica. Zdravje seveda ni in ne more biti pravica, ki si jo lahko zagotovimo s sredstvi in dejavnostjo zdravstvenega zavarovanja. Za to, da bo to res enaka pravica za vse moramo zagotoviti vsem enake možnosti za doseganje zdravja. In ravno tu se vse bolj oddaljujemo od tega cilja in tudi BK ne išče, kaj šele najde odgovorov v tej smeri. BK brez dvoma obljublja preveč in je na tem mestu pristop vse preveč političen. V svetu danes namreč ni sistema, v katerem bi imeli državljani vse pravice, visoko kvalitetne in brez doplačil. Ali je kdo, ki to verjame? Po drugi strani so ekonomske možnosti države tiste, ki definirajo stopnjo solidarnosti, ki se mimogrede lahko in sme ocenjevati le znotraj javnega zdravstvenega sistema. Zato je nesprejemljivo stališče, da je bila zaradi prostovoljno dopolnilnega zavarovanja pri nas okrnjena solidarnost. Zaradi ekonomskih omejitev si države pomagajo z omejitvami dostopa, izključitvijo pravic in z doplačili. Tudi pri nas se temu ne bo mogoče izogniti, zato trditve, da z večjo solidarnostjo lahko dosežemo boljšo dostopnost ter večjo pravičnost niso neutemeljene. V BK ni nikjer navedeno kje bomo dobili vire za vse te pravice. Ob tem smo prav sedaj priča velikih sprememb v negativnem smislu na področju makro-fiskalnih pogojev, ko BDP ne dosega predvidenih 3,8%, pač pa le 2,1!? Tudi planirana izguba ZZZS je višja. Navedeni so več kot očitni razlogi, ki vsebinsko že takoj na začetku pred nas postavljajo veliko vprašaj o trdnih temeljih in namenih BK.

BK nadalje zelo poudarja spremembe v zavarovanju in pri tem ne rešuje nakopičenih problemov v obveznem zdravstvenem zavarovanju (obvezne osnove, redno plačevanje, absentizem, ohranjanje avtonomije obveznega zdravstvenega zavarovanja). Neresnična je trditev, da skoraj nikjer v EU ni doplačil. Zelo problematična je trditev, da bomo sredstva dopolnilnih zavarovanj nadomestili z dodatnimi zavarovanji. Radi bi to videli v družbi, kjer je kupna moč zaenkrat šibka (dodatno je pri obeh zavarovalnicah sedaj zavarovanih le 3000 ljudi) in ko v praksi marsikdo kaj hitro lahko najde poznanstveno vez in si pomaga na ta način. Dodatno zavarovanje pa je vprašljivo tudi s stališča potrebe, saj bomo po izhodiščih iz BK tako ali tako imeli zagotovljeno vse v okviru obveznega zavarovanja!? Kako pa je s tako zlorabljeno besedo "pravičnost" skozi celotno gradivo BK v primeru dodatnega zavarovanja za čakalno vrsto, bodo ugotovili ob vseh realnih dejstvih v okviru zdravstvenih dejavnostih finančno šibki in brez zvez, ki bodo še bolj časovno odrinjeni od uveljavitve te ali one zdravstvene storitve (je to pravično?). Še bolj problematično in če hočete moralno vprašljivo iz moralnih razlogov, o katerih je v knjigi toliko govora, je uvajanje vseh ostalih vzporednih zavarovanj. Najprej obljuba, da dobiš skozi javni sistem vse oz. "skoraj" vse, nato se moraš kljub temu še dodatno zavarovati. V bistvu gre za ukinitev solidarnosti. Ob problemih s kadri, prostori, organizacijskimi nedorečenostmi bodo vzporedna zavarovanja povzročila zelo resne posledice. Menimo, da tako kot se obnašamo sedaj pri nas, tudi v zdravniškem cehu, za take oblike zavarovanj še nismo zreli. Vzporedna zavarovanja pa bodo poleg vsega še sama po sebi stimulirala izvajalce k ustvarjanju čakalnih vrst.

Sklicevanje na slabo oceno WHO je glede na novo in nedorečeno metodologijo neumestno in je v bistvu manipulacija z javnostjo.

Prav tako na drži, da v Sloveniji nimamo pravih privatnih zavarovalnic. Zavarovalnici, ki izvajata prostovoljna zavarovanja sta privatni, nista ustanovljeni s strani države. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da so bili s strani politikov prisotni poizkusi, ki bi pomenili resnično omejevanje dostopnosti.

Vprašanje zakaj prostovoljno zavarovanje, če je boljše obvezno, je zavajajoče. Že prej smo omenili, da je bilo v začetku samostojne Slovenije mogoče ob finančnem stanju in možnosti države ohraniti zdravstvo relativno urejeno le na način vzajemnosti skozi prostovoljno dodatno zavarovanje. Pogledati je potrebno le nekaj nam sorodnih tranzicijskih držav vzhodne Evrope in kaj hitro dobimo potrditev, da je bila uvedba tovrstnega dodatnega zavarovanja dokaj smela rešitev. Izhod za ohranitev relativno urejenega zdravstva pri nas je bil in bo brez nepotrebnega populizma tudi v bodoče v pridobitvi znatnega deleža privatnih sredstev. Poudariti je potrebno, da kasneje vseh 11 let ni bilo niti s strani vlade, niti s strani delodajalcev, celo s strani zavarovancev v skupščini ZZZS, pripravljenosti in potrebe po spremembah v smislu solidarnosti.

Nov prispevek, ki ga uvaja BK, je nepoznan pojem. Možno ga je predpisati za nov program. Novega prispevka za doplačila pa ne bo mogoče predpisati, ker naj bi jih zakon ukinil!? Torej. Nalijmo si čistega vina in govorimo o povišani prispevni stopnji. Zakaj dodatne obremenitve le delavcem, upokojencem in drugim zavarovancem, delodajalcem s sedaj že jasno opredeljeno lastnino pa nič. Ponoven, v nebo vpijoč primer nesolidarnosti. Povsod v EU in tudi pri nas so bile obremenitve do sedaj enakomerno razporejene (50 : 50); vsak je prispeval polovico. Predlog BK to ruši in v celoti prizanaša novim kapitalistom. Prizadeti bodo tudi upokojenci, ki bodo morali prispevati bistveno več, čeravno so trditve predlagatelja drugačna, a zavajajoča!?

Prihranki, ki jih predvideva BK na račun centralnega naročanja so vprašljivi, sploh pa se ne bodo zgodili ZZZS, pač pa izvajalcem. Tudi model financiranja po DRG, ki je napredek, vsaj za nekaj časa pomeni le prerazporejanje denarja med bolnišnicami po ustreznejšem ključu, izdatki pa se ne bodo zmanjšali.

Zaposlitve novih zdravnikov oz. stroški zanje so izračunani napačno, saj ne upoštevajo, da bodo ti zdravniki tudi delali in s tem trošili. Sploh pa je povsem zgrešeno dejstvo, da ni izdelana mreža zdravstvenih zavodov in ambulant, pri tem govorimo o novih zaposlitvah, ne vemo pa, kje so ozka grla in kje rabimo največ novih zdravnikov.

Predlogi iz BK s povečevanjem prispevnih stopenj potrebujejo dodatne izračune, kajti težko verjamemo, da bodo makro-ekonomisti pristali na 1,2% povečanje BDP javnih financ, medtem ko so zahteve ob priključevanju EU nasprotne. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da zadnji podatki kažejo na močna odstopanja od predvidenih povečanj BDP v letošnje letu, prav tako bo izguba ZZZS bistveno večja. Vse odgovorne za to je potrebno še kako prevetriti v kolikor ne želimo eksperimentirati in zgolj uveljaviti svoje volje (volje predlagatelja). Povsem nesprejemljivo za SLS je, da se tako kot izhaja iz BK planira izguba v ZZZV še vse tja do leta 2010 in sprašujemo se ali naj bo to cilj in rezultat reforme sistema. Prevelike nedorečenosti in nejasnosti na področju pravic, ki se enkrat ne bodo manjšale ali pa se bo njihov obseg še povečal, drugič pa naj bi se po predlaganem začele v kratkem zmanjševati, bo potrebno odpraviti. Prav tako bo potrebno odpraviti tudi nejasnosti na področju doplačil, ki naj bi disciplinirala zavarovance. Doplačila v tem smislu nimajo nobenega vpliva kajti na razmišljanje zavarovanca vplivajo le pri prvem obisku, kasneje je v celoti prepuščen napotitvam zdravnikov, ki mu s tem celo povzročajo dodatne stroške, velikokrat tudi nepotrebne.

V BK bi med drugim morali določiti:

Morali bi uvesti tudi limite doplačil glede na njihove dohodke in uvesti različne možnosti doplačil. Na ta način bi v sistemu ohranili več solidarnosti, ohranili bi na temelju vzajemnosti zasebna sredstva in ne bi tako drastično posegli v javne finance ter finančno stanje ZZZS sanirali veliko prej kot to predvideva predlagatelj.

Prav tako bi bilo potrebno doseči znižanje nadomestil za plače v času začasne bolezenske odsotnosti na raven ki je primerljiva z državami EU ter časovno omejitev trajanja začasne odsotnosti z dela, kot imajo to urejeno v EU.

Vse našteto v BK ni predvideno, zaradi česar so potrebne dopolnitve.

Ob vseh omenjenih nedorečenostih in odprtih vprašanjih BK v celoti opušča partnersko dogovarjanje, s predpostavko, da je neučinkovito in napoveduje povečanje vloge države!? V SLS smo prepričani, da je to velika napaka in odklon od v EU vedno bolj uveljavljene potrebe po partnerstvu in subsidiarnosti. Lahko rečemo, da je tovrsten pristop predlagatelja velik korak nazaj k uveljavljanju modela etatističnega urejanja zdravstvene politike in s tem zdravstvenega varstva v celoti. Predlagatelj je v tem smislu sam s sabo v velikem protislovju, saj se istočasno zavzema za pravice posameznika. Povsod v svetu je veliko tega prepuščeno t.i. civilni družbi, ki mora ob protokoliranem dogovarjanju odločati o vseh problemih, tudi o prioritetah, za katere se je v preteklem letu ob polemikah ministra za zdravje z javnostjo izkazalo, da so povsem nedorečene. Veliko, novo, vendar prav tako nedorečeno vlogo naj bi imel zdravstveni svet, torej stroka. Taista stroka, ki se v naših razmerah ni sposobna ukloniti in dogovoriti niti ob povsem jasnih kazalcih manjše potrebe na področju pediatrije in ginekologije!? Rešitve predvidene v BK resnično niso nič kaj optimalne, so slabe in jih je potrebno dopolniti.

Povsem nesprejemljivo pa je to, če govorimo o reformi zdravstvenega varstva, kar naj bi BK bila, da se vprašanj in nujnih ter potrebnih sprememb v sistemu zdravstvenih dejavnosti sploh ne loteva, niti jih ne vključuje v posamezne cilje in strateške rešitve. Brez krepkega vstopa v zdravstvene dejavnosti pa je reforma lahko bolj lepa želja kot pa stvarno pričakovanje.

Naše videnje vsebine predloženega gradiva BK in s tem ugotovitve želimo zaključiti z mislijo, da si mora država ob reformi in z njo zagotoviti dolgoročno stabilnost sistema, ljudje pa morajo natančno vedeti kaj jim reforma prinaša oziroma kaj jih čaka v daljšem obdobju. Na to pa ni v Beli knjigi najti niti slučajno ne pravih odgovorov ne optimistično realnih ukrepov, zato jo je treba krepko prevetriti in k njeni dodelavi in dopolnitvi povabiti številnejšo in predvsem domačo strokovno pomoč. Vprašanje stanja in perspektiv v našem sistemu zdravstvenega varstva se ne more reševati poenostavljeno s povsem odvečnim političnim marketingom, temveč z veliko večjo vključenostjo celotne politične in družbene javnosti s poudarkom na tem, koliko in kaj zmore država oziroma koliko in kaj zmoremo za lastno zdravje doprinesti tudi posamezniki.