Slovenke in Slovenci smo si svojo državo priborili po stoletjih življenja pod drugim tujim jarmom. Naši fantje so skozi stoletja umirali na svetovnih bojiščih za tujo stvar. Soška fronta, daljna Rusija, pa slovenski hribi, so polni krvi tudi naših, slovenskih fantov in mož. Prepričan sem, da niso umrli zaman; tudi ti so soustvarjali samostojno Slovenijo. Rudolf Maister in borci za severno mejo so prav tako postavljali temelje naše državnosti, ki bi bila brez štajerske nemogoča. Druga svetovna vojna z bojem prosti okupatorju je bila, žal, obremenjena tudi s krvjo državljanske vojne in desettisočev, brez sodbe, po vojni pobitih. Vsi ti, eni in drugi, so tudi umrli za domovino.
Odločitev večine na referendumu decembra 1990 za samostojno Slovenijo je bila več, kot le prepričljiva. Zato je junija 1991 ni zmogla uničiti niti sila jugoslovanske vojske, niti takratna neodločenost mednarodne skupnosti.
12 let pisanja zgodovine je v mnogih državah po svetu zelo malo ali skoraj nič, v pisanju naše, slovenske zgodovine pa pomeni pravo zakladnico truda in upanja. 12 let od samostojnosti do članstva v EU in NATO. Očitno je, da se naša družba še ne zaveda prav dobro, kaj smo dosegli, kakšen prestop je to. Odločili smo se, da bomo skupaj z drugimi narodi Evrope gradili Evropo miru, ne Evropo vojn, pač pa Evropo prijateljstva, kulturnega sožitja in gospodarskega blagostanja. Slovenija kot članica EU, bo lahko hitreje gradila svoje gospodarstvo, kot članica zveze NATO, pa bo imela posebno odgovornost do stabilizacije razmer v prostoru nemirnega oziroma umirjajočega Balkana.
V rekordnem času smo dosegli izjemne dosežke, katere ni dosegla nobena druga država in jih radi poudarjamo_ državno samostojnost, demokratično ureditev, dober gospodarski položaj in članstvo v najbolj uglednih mednarodnih organizacijah. Ponosni smo na to.
Slovenska država je zapuščina vseh velikih žena in mož slovenskega naroda, ki so s svojim prizadevanjem na verskem, gospodarskem, kulturnem, političnem, narodnobuditeljskem in drugih področjih prispevali k ohranitvi malega naroda na križpotju interesov velikih. V milostnem trenutku zgodovine nam je bila usoda pravičen sodnik in se nam je odkupila za krivice preteklosti. Slovenska država je tudi dragocena dediščina, ki jo polagamo v zibel prihodnjim rodovom. Kot trenutnim upravljalcem te, več kot tisočletje stare in v stoletjih oplemenitene edinstvene dediščine, nam je zaupano odgovorno poslanstvo_ bodimo in ostanimo Slovenci, tudi kot državljani združene Evrope, v katero ponosni prinašamo svojo doto.
Današnji praznični dan, pa je med drugim priložnost, da tudi nekoliko kritično spregovorimo o odprtih in nerešenih vprašanjih naše družbe. Osamosvojitveni kapital je bil vse preveč pretopljen v zlata teleta in vse premalo v duhovno rast narodnega občestva. Zato je »zgodba o uspehu« žal tudi zgodba o uspešnem ohranjanju privilegijev, obvladovanju kapitala in medijskega prostora z načini, ki jih demokratična družba ne bi smela dopuščati. V zadnjem času smo priča odkrivanju številnih afer, a je njihovo reševanje polovičarsko in bolj kot razkrivanju ozadij služi političnemu boju. V nebo vpijoč primer SIB banke, kateri naj bi kar utonil v pozabo brez posledic tistih, ki nosijo težo odgovornosti za to krminialno dejanje.
Država namenja velika sredstva na socialnem področju, pa vendar bi težko trdili, da polno uresničuje ustavno načelo socialne države. V socialnih prejemkih so namreč skriti tudi privilegiji iz preteklosti. Slovenija je med državami, kjer je dobiček iz kapitala najmanj obdavčen, posledica je nepravična davčna obremenitev različnih slojev prebivalstva. Obotavljivi so koraki, ki naj bi ublažili grozeče dejstvo, da Slovenija postaja starajoča se družba. Namesto ustvarjanja danosti odločitvam mladih za ustvarjanje družine in rojevanje otrok ter spodbujanju pozitivnega vrednotenja te temeljne celice vsake družbe, se problematizirajo problemi marginalnih skupin. Polovičarska je tudi rešitev, ki jo je prinesel zakon o vojnih grobiščih, s katerim je država žrtvam povojnih pobojev sicer dala pravico do groba, ne pa tudi do častnega imena. Reševanje denacionalizacije je preveč podvrženo preveliki birokraciji, namesto, da bi bilo usmerjeno v vsebino. Breme preteklosti tako povsem po nepotrebnem kali našo sedanjost in hromi narodove potenciale.
Slovenska ljudska stranka je v teh mesecih tudi zelo kritično razpoložena do vedno večje liberalizacije Republike Slovenije. Kot koalicijska stranka smo dali velik prispevek k stabilnosti v družbi, v času, ko smo to najbolj potrebovali; govorim namreč o času napornih in uspešnih pogajanj z EU. Zagotovo bi bil rezultat pogajanj z EU pomembno drugačen, slabši,brez našega sodelovanja. V zgodnjih mesecih so se stvari v koaliciji bolj zaostrile. Težko najdemo skupna stališča, če je tema vsaj malo ideološko obarvano. Stranka ne more pristati na marginalizacijo svojega dela v koaliciji. Želimo skupni projekt pripeljati korektno do konca, kot enakopravni partnerji, v nasprotnem primeru pa nas v tem projektu več ne bo.
Morda se malo bolj kritične besede ne prilegajo najbolje svečanosti obhajanja rojstnega dne države, ki nam je dana za domovino. A če »gorimo za njeno čast in slavo« jih bomo vzeli za premislek, saj državo sooblikujemo njeni državljani.
Kar je dobrega, in tega je veliko, ohranimo, kar je slabega, poskušajmo popraviti. Predvsem pa poskušajmo delovati po lepem slovenskem pregovoru, ki pravi, da je v slogi moč. Potrditev resničnosti tega reka je najpomembnejše sporočilo slovenski državi.
Spoštovani, pomembno se je zavedati, da imamo svojo državo, se zavedati, da je edina, ki jo imamo in da imamo svoje, bogate korenine. Zato naj nam Bog živi našo drago domovino, našo ljubo Slovenijo in vse nas, ki v njej prebivamo, ustvarjamo in smo, vse nas dobre ljudi, ki še vedno upamo in sanjamo in predvsem trdno delamo za naše sanje, za lepo in svetlo prihodnost Slovenije.
Vsem tukaj zbranim, vsem državljankam in državljanom, vsem slovenkam in slovencem voščim ob prazniku, Dnevu samostojnosti.
