Predlagatelji niso upoštevali lastnine, celo zapostavljajo lastnike kmetijskih zemljišč in gozdov tako v državni kot tudi v privatni lasti. V celoti so zaobšli in izključili lokalne skupnosti. Predlagani zakon ne rešuje vprašanja škod, ki jih povzroča divjad na kmetijskih zemljiščih in gozdovih. V predlogu zakona ni urejen status sokolarjenja, kot oblike lova, ki je trenutno pri nas urejen z odločbo ministrstva za kmetijstvo. Na žalost je obdobje zadnjih 50 let zapustilo tudi nekaj temnih in na silo vzpostavljenih sistemov, ki so v posameznih okoljih moteča. Ocenimo lahko, da ta predlog zakona ponovno uzakonja in daje privilegije nekaterim posameznim subjektom.
Zavedamo se, da je priprava na ta zakon zelo dolga, kar nekaj predlagateljev je bilo in končno je v Državni zbor prišel ta zakon namesto vladnega, ki se je začel pripravljati. Ministrstvo za kmetijstvo, Kmetijsko gozdarska zbornica in lovska organizacija so več kot dve leti usklajevali predlog zakona in bili so na dobri poti, samo vprašanje časa je še bilo, kdaj bo ministrstvo vložilo v zakonsko proceduro usklajen predlog. Skupina naših kolegov pa je v proceduro vložila neusklajen predlog zakona, ki daje privilegije določenim subjektom in s tem so seveda izničili vloženo delo na ministrstvu in ponovno razdvojili lastnike zemljišč, lokalne skupnosti in lovske organizacije.
Opozoriti želimo ter poudariti pomen in organiziranost lovstva v našem prostoru. Lovske družine opravljajo pomembno delo v smislu gojitve avtohtonih vrst divjadi. Prizadevajo si za naselitev izumrlih avtohtonih vrst in s svojim strokovnim delom ohranjajo redke avtohtone vrste divjadi. Ugotovimo lahko tudi, da je strokovna usposobljenost članstva v lovskih družinah dobra. Društva so dobro organizirana in vloženo je veliko brezplačnega oziroma prostovoljnega dela. To delo se vidi v izgradnji cest, lovskih poti in lovskih naprav. Pomembno je tudi sodelovanje s strokovnimi in znanstvenimi organizacijami s ciljem strokovne gojitve divjadi in uveljavljanjem najnovejših spoznanj o gojitvi. Vse to je nedvomno prispevalo k ogledu slovenskega lovstva, tako doma kot v Evropi in tudi v svetu. Prepričani smo, da je za nadaljevanje uspešnega dela na področju lovstva potreben konsenz med vsemi zainteresiranimi. Naša poslanska skupina se ne strinja s konceptom tega predloga zakona, zato predlagamo, da nov predlog uredi vprašanje lovske pravice. Lastniki zemljišč bi morali imeti lovske pravice na svojem zemljišču, a jih nimajo po tem predlogu. Niso upravičeni do nadomestila za izvajanje lovske dejavnosti. Tukaj se pojavi vprašanje upoštevanja lastnine. Predlog zakona celo nalaga lastnikom zemljišč, da morajo zaščititi svoja zemljišča pred škodami od divjadi. To razumemo kot nekakšno sofinanciranje lovske dejavnosti. Predlog zakona ne rešuje problema škod, ki jih divjad povzroča na kmetijskih in gozdnih površinah. Zakon bi naj bil ekološko naravnan, vendar dopušča nenormalno veliko objedenost gozdnega mladja. Zapisano je, da je objedenost dovoljena do 40%, posamezne rastline pa celo do 75%. Zanimivo, da nemški zakon dovoljuje objedenost samo do 20%. S takšno rešitvijo bo gozd namenjen samo za gojitev divjadi. Lovstvo ima tudi pomemben delež v slovenskem turizmu. Zato smo prepričani, da mora pri teh vprašanjih sodelovati tudi lokalna skupnost v smislu pridobivanja lovskih koncesij in urejanja infrastrukture. Prepričani smo, da bi moral zakon omogočiti tudi lov s pticami ujedami za določene vrste divjadi v skladu s prej omenjeno uredbo oziroma predpisom o sokolarstvu, ki ga je izdalo ministrstvo za kmetijstvo.
Toliko odprtih vprašanj, kot jih je pri tem zakonu, ni dobra popotnica za izvajanje zakona. Glede na pomembnost lovstva, tako v gospodarskem, naravovarstvenem in znanstvenem pomenu je nujno, da zakon sprejmemo po uskladitvi med zainteresiranimi subjekti. Zato naša poslanska skupina ne bo podprla tega zakona. Pot na silo sprejetih zakonov se ponavadi konča na referendumu, zato predlagamo, da nadaljujemo delo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter v Državni zbor pridemo z usklajenim predlogom.