Naša ustava določa, da pravne posledice odločitev ustavnega sodišča ureja zakon, prav tako narekuje načelo zakonitosti po zakonu o splošnem upravnem postopku. Zato podpiramo izvajanje odločbe z dvema zakonoma. Poseben zakon za izvršbo te 8. točke in splošen zakon za vse ostale primere.
V Slovenski ljudski stranki smo mnenja, da je vedno potrebno spoštovati odločbe ustavnega sodišča, zakonodajalec pa mora predpisati način izvedbe. Pričakovali bi, da se enakovredno upoštevajo določeni roki za uskladitev zakonov z odločbami ustavnega sodišča, predvsem tisti, ki se tičejo širše javnosti oziroma pravic in problemov slovenskih državljanov, ko je na primer bila ustavna odločba glede zakona o dohodnini v zvezi z olajšavami in stroški za vzdrževanje otrok ali tista glede ustavnosti občine Koper in podobno.
Prav tako pričakujemo, da bo v zvezi z izpolnitvijo ostalih točk ustavne odločbe zakon, ki je pred nami, resnično upošteval vsa dejanska stanja in različne situacije, v katerih so znašli državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, kot to nalaga ustavna odločba. Le-ta istočasno prepušča zakonodajalcu, da opredeli kriterije in pogoje, pod katerimi bo država omogočila oziroma dala dovoljenje za stalno bivanje.
Naša država je že z osamosvojitvenimi akti in kasneje s posebnim zakonom o ureditvi statusa opredelila milejše pogoje za ureditev statusa državljanom drugih držav naslednic SFRJ. V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke smo mnenja, da predlog zakona sledi ustavni odločbi oziroma jo celo preseže pri urejanju statusa za tiste, ki so že pridobili državljanstvo in pri določbah, ki se nanašajo na družinske člane oziroma umrle upravičence.
Pri oblikovanju in sprejemanju zakona moramo upoštevati nedvoumna dejstva, ki potrjujejo, da mnogi, ki nimajo urejenega statusa, le tega niso želeli ali nameravali urediti iz različnih razlogov, tudi iz razlogov nasprotovanja osamosvajanju in ustanavljanju naše države. Takim tujcem po našem mnenju država ne bi smela podeliti statusa ali jim celo olajšati pogojev za njegovo pridobitev. Kdor je že takrat čutil pripadnost in solidarnost s slovenskimi državljani, si je dokumente lahko uredil po takratni zakonodaji, zato ne vzdržijo trditve, da so bili roki prekratki ali da so bili pogoji preostri. Država je bila v času nastajanja dolžna in upravičena preveriti, kdo bo postal državljan in ne kdo je, ali bo lahko, kot tujec bival na ozemlju Slovenije. To dokazujejo tudi podatki, da so pristojni organi tistim, ki si niso uredili statusa poslali približno 7 tisoč vabil, od katerih je bilo dejansko vročenih približno 2 tisoč, ostale pa so se vrnile z opombo odseljen oziroma neznan. V letu 2000 pa se je vabilu upravnega organa odzvalo med 500 in 700 oseb, ki so si status uredili bodisi v skladu z določbami zakona o tujcih ali pa zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Država ne sme kar po prek za nazaj dodeljevati statusa, ker se izkaže, da nekateri dejansko tu niso bivali, lahko pa so pridobili državljanstvo, ker takrat pogoja dejanskega bivanja država ni zahtevala oziroma ni preverjala. Žal pa moramo ugotoviti, da predloženi zakon vendarle ne zajema vseh dejanskih stanj in situacij v katerih so se znašli ali so bili prosilci oziroma upravičenci za pridobitev dovoljenje za prebivanje.
Vlada je v proceduro namreč vložila delno spremenjen predlog zakona od tistega, ki je bil usklajen v predpisani koalicijski proceduri. Usklajen zakon je imel v 5. členu med razlogi za zavrnitev dovoljenje za stalno bivanje v določbo, citiram_ "Po 25.6.1991 obsojen za kaznivo dejanje iz 15. in 16. poglavja kazenskega zakona o SFRJ Uradni list SFRJ št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90, 39/90, uperjeno zoper Republiko Slovenijo oziroma druge vrednote, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje kazenska zakonodaja.", konec citata. Zakon, ki je vložen v parlamentarno proceduro ne vsebuje zadnjega dela določbe, ki varuje vrednote in je predvidevala, citiram_ "oziroma druge vrednote, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije.", konec citata.
Čudi nas kako je to mogoče. Zakaj in čemu? Prvič, vlada in pristojno ministrstvo s takim načinom kršita koalicijsko pogodbo. Drugič, s takim aktom se izničujejo vrednote pridobljene z osamosvojitvijo in žrtev vojne za Slovenijo. Tretjič, določba se je nanašala na dejanje za katero je bil tujec obsojen, torej takim ne more država zaupati. V zakonu o tujcih je namreč razlog za zavrnitev že sum, torej ne gre za ostrejšo ampak milejšo določbo kot to določa ustavna odločba. Torej gre le za dokazana in ne samo osumljena dejanja. Zato menimo, da bi zakon moral vsebovati tudi tako določbo.
Pri oblikovanju predloga zakona je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da materialnih pravic za nazaj ni mogoče dodeljevati zgolj z izdajo odločbe za bivanje za nazaj, ampak jih mora posameznik utemeljiti, dokazati v individualnem postopku. Zavedamo se, da gre za različne vzroke. Lahko pa sklepamo, da gre pri mnogih tudi za špekulativne, predvsem finančne interese do naše države. Predvsem pa pozivamo, da naj se pri oblikovanju zakona za izvajanje ustavne odločbe preučijo posledice te odločitve in pri tem spoštuje pravni red v naši državi, da bomo utrdili zaupanje državljanov in državljank Slovenije v pravno državo in uresničevali določila ustave, da smo pred zakonom vsi enaki ter tako ohranili vrednote, ki smo jih pridobili z ustanovitvijo svoje države.
