V SLS si bomo vztrajno prizadevali, da bo družbena klima do odločitve za otroka pozitivna. Država je dolžna zagotoviti razmere, v katerih se starši lahko odločajo za rojstvo svojih otrok (55. člen Ustave RS) . Delo in sredstva, ki jih starši vlagamo v otroke, so v resnici naložba, katerih sadov bo v prihodnosti deležna celotna družba.
Dejstvo je, da si vsi starši prizadevamo, da bi naši otroci čim bolje živeli ter da bi zanje čim boljše poskrbeli.V naši stranki se zavedamo , da se samo z ukrepi socialne države rodnosti ne povečuje (otrok država ne more »kupovati«), pač pa mora država poskrbeti, da sprememba standarda bivanja zaradi števila otrok ne postane pomemben dejavnik pri odločanju za otroka. Statistični podatki evropskih držav jasno kažejo na pozitivno korelacijo med stopnjo razvitosti družinske politike in stopnjo rodnosti, pri čemer je v večini teh držav pomemben del družinske politike izveden tudi preko davčne politike. (poleg socialne, stanovanjske,…) Davčne olajšave imajo pri tem pomembno vlogo in delujejo v eno ali drugo smer (odločitev za družino ali njeno širitev olajšajo ali otežijo).
V SLS poudarjamo, da se je pomembno zavedati, da s številom otrok pada dohodek na družinskega člana. Progresivnost davčne olajšave zagotavlja upoštevanje otrok kot dejavnika pri določanju ekonomskega položaja zavezanca ter s tem povezanega načela horizontalne enakosti, ki zahteva, da zavezanci v približno enakem ekonomskem položaju plačujejo približno enako visoke davke. Z dovolj veliko progresivnostjo davčnih olajšav za otroke je zagotovljeno, da se zavezancem v sicer primerljivem ekonomskem položaju (primerljiv poklic, zaposlitev, plača) zaradi števila otrok standard bivanja ne znižuje tako močno, da bi to postal pomemben dejavnik oziroma ovira pri odločanju za otroke.
Progresivna lestvica davčnih olajšav neobdavčenosti minimalnih življenjskih stroškov otrok zagotavlja usklajeno delovanje davčnih olajšav (za družine z višjimi dohodki) in otroškega dodatka (za družine z nižjimi dohodki). To pomeni, da je skupen učinek obeh dejavnikov pri vseh družinah z enakim številom otrok enak, ne glede na dohodke teh družin.
Ravno zaradi odvisnosti od višine dohodka delujejo davčne olajšave bistveno bolj stimulativno kot direktni transferi. Prepričani smo, da je pozitivna odvisnost učinka olajšave od dohodka še dodatna vzpodbuda za prizadevnost posameznika, medtem ko je običajno negativna povezanost prejemkov iz proračuna z dohodki (manjši dohodek imaš, več dobiš iz proračuna) dobra vzpodbuda za prikrivanje dohodkov, poklicne prizadevnosti za večji uspeh pa gotovo ne vzpodbuja.
Možnost družinske dohodnine (predlog »Družinske pobude«, ki jo zagovarjamo tudi v SLS, po zgledu nemškega modela): da bodo družine z enako visokimi skupnimi dohodki ne glede na strukturo teh dohodkov plačevale približno enako visoko dohodnino. Danes namreč pri enakih skupnih dohodkih družina, v kateri celoten dohodek zasluži le eden izmed staršev, plača bistveno več dohodnine kot družina, v kateri vsak izmed staršev zasluži polovico tega dohodka. Z družinsko dohodnino bi dosegli to, da družine, v katerih se eden izmed staršev odloči za krajši delavnik ali pa za nekaj časa ni zaposlen, ne bi pri enakih dohodkih plačevale več dohodnine kot družne, v katerih sta zaposlena oba starša.
Dejstvo je, da si vsi starši prizadevamo, da bi naši otroci čim bolje živeli ter da bi zanje čim boljše poskrbeli.V naši stranki se zavedamo , da se samo z ukrepi socialne države rodnosti ne povečuje (otrok država ne more »kupovati«), pač pa mora država poskrbeti, da sprememba standarda bivanja zaradi števila otrok ne postane pomemben dejavnik pri odločanju za otroka. Statistični podatki evropskih držav jasno kažejo na pozitivno korelacijo med stopnjo razvitosti družinske politike in stopnjo rodnosti, pri čemer je v večini teh držav pomemben del družinske politike izveden tudi preko davčne politike. (poleg socialne, stanovanjske,…) Davčne olajšave imajo pri tem pomembno vlogo in delujejo v eno ali drugo smer (odločitev za družino ali njeno širitev olajšajo ali otežijo).
V SLS poudarjamo, da se je pomembno zavedati, da s številom otrok pada dohodek na družinskega člana. Progresivnost davčne olajšave zagotavlja upoštevanje otrok kot dejavnika pri določanju ekonomskega položaja zavezanca ter s tem povezanega načela horizontalne enakosti, ki zahteva, da zavezanci v približno enakem ekonomskem položaju plačujejo približno enako visoke davke. Z dovolj veliko progresivnostjo davčnih olajšav za otroke je zagotovljeno, da se zavezancem v sicer primerljivem ekonomskem položaju (primerljiv poklic, zaposlitev, plača) zaradi števila otrok standard bivanja ne znižuje tako močno, da bi to postal pomemben dejavnik oziroma ovira pri odločanju za otroke.
Progresivna lestvica davčnih olajšav neobdavčenosti minimalnih življenjskih stroškov otrok zagotavlja usklajeno delovanje davčnih olajšav (za družine z višjimi dohodki) in otroškega dodatka (za družine z nižjimi dohodki). To pomeni, da je skupen učinek obeh dejavnikov pri vseh družinah z enakim številom otrok enak, ne glede na dohodke teh družin.
Ravno zaradi odvisnosti od višine dohodka delujejo davčne olajšave bistveno bolj stimulativno kot direktni transferi. Prepričani smo, da je pozitivna odvisnost učinka olajšave od dohodka še dodatna vzpodbuda za prizadevnost posameznika, medtem ko je običajno negativna povezanost prejemkov iz proračuna z dohodki (manjši dohodek imaš, več dobiš iz proračuna) dobra vzpodbuda za prikrivanje dohodkov, poklicne prizadevnosti za večji uspeh pa gotovo ne vzpodbuja.
Možnost družinske dohodnine (predlog »Družinske pobude«, ki jo zagovarjamo tudi v SLS, po zgledu nemškega modela): da bodo družine z enako visokimi skupnimi dohodki ne glede na strukturo teh dohodkov plačevale približno enako visoko dohodnino. Danes namreč pri enakih skupnih dohodkih družina, v kateri celoten dohodek zasluži le eden izmed staršev, plača bistveno več dohodnine kot družina, v kateri vsak izmed staršev zasluži polovico tega dohodka. Z družinsko dohodnino bi dosegli to, da družine, v katerih se eden izmed staršev odloči za krajši delavnik ali pa za nekaj časa ni zaposlen, ne bi pri enakih dohodkih plačevale več dohodnine kot družne, v katerih sta zaposlena oba starša.