Predlagatelji začenjajo ravno z afero Rdeči križ, ki je morda napravila največ moralne škode na področju humanitarnih organizacij, ki se še dolgo ne bodo mogle povsem opomoči od njenih posledic. Resnično nam je žal, da je tudi to področje postalo lovišče za zasebne koristi in za finančne manipulacije, vendar pristojni državni organi meljejo počasi, oziroma bojimo se, da bodo zmleli tako, da seveda krivcem ne bo nikoli sojeno tako, kot bi jim bilo potrebno.
Primer Petek sodi med primere, kjer se Slovenija dejansko lahko primerja z državami mafijskega tipa, saj gre za primer brutalnega in surovega napada na novinarja, kot simbola neodvisnosti in ogledala celotne družbe tranzicijskega tipa. Primer Petek je dokaz, da tudi pri nas obstaja mafija, saj se predstavniki zakonodajne in izvršilne oblasti ne upajo spregovoriti o stvareh, ki so po njihovih trditvah znane vsem. Tu je nekaj hudo narobe.
Projekt informatizacije največje slovenske banke, ki je še vedno v večinski državni lasti, je zagotovo nekaj posebnega, saj pomeni sramoto za naš bančni management. Afera Sigma kaže na dejstvo, da se naši najbolj sposobni bančniki ne morejo spoprijeti niti z najosnovnejšimi upravljavskimi mehanizmi, kot je uvajanje sodobnejše informacijske tehnologije. Veliko bolj kot ocena predlagateljev te izredne seje, da gre v tem primeru za velikansko finančno in poslovno škodo, skrbi vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi_ ali so naši bančniki sploh sposobni izpeljati nujno prestrukturiranje bančnega sektorja, da bo lahko postal servis gospodarstvu. Zaskrbljuje tudi dejstvo, da kadrovanje na najvišja mesta v upravah bank in zavarovalnic, ki so še vedno v večinski državni lasti, poteka po kriterijih osebne lojalnosti in politične privrženosti ozkemu državnemu vrhu, kar se imenuje klientelizem.
O aferah SIB in mestni občini Ljubljana ne gre izgubljati besed. Vse, kar navajajo predlagatelji, povsem drži. Zdi pa se nam, da je treba poudariti, da imajo te afere skupno točko, ki jo nekoliko premalo poudarjajo. V tej aferi gre tudi za poskus privatizacije javnih podjetij, kar je še posebej zaskrbljujoče. Gospodarske javne službe pri nas še vedno delujejo pod nadzorovanimi pogoji. In kako je možno, da so prav meščanke in meščani mesta Ljubljane morali plačati tako vratolomen projekt prevzema SIB?
Vladni makroekonomisti trdijo, da so cene komunalnih storitev lahko pomemben vir inflacije, zato jih pač s tem razlogom še najbolj nadzirajo. Takšno stanje pa ne more trajati v nedogled. Kmalu bo prišel namig tudi iz Bruslja, da temu ne more biti več tako, zato bo treba tudi na tem področju nekaj storiti. Za našimi mejami čakajo velika podjetja, ki bodo z najmanjšo lahkoto v tem primeru lahko pomedla z našimi nebogljenimi komunalci, ki se jim niti ne sanja, kaj pomenita konkurenca in prosti trg. Tega se zavedajo tudi v teh podjetjih, zato si pripravljajo čim bolj ugodna izhodišča za bližajoče čase hudih preizkusov. Gospodarske javne službe bodo zagotovo prizorišče hudih političnih bojev v prihodnjih letih, zato bi kazalo kaj storiti predvsem na sistemski ravni.
Pri aferah Orion in Zbiljski gaj gre na eni strani že za pregovorno naivnost, ko imamo opraviti s pravljičnimi obljubami finančnih in nepremičninskih družb, na drugi strani pa za zakonodajo in neučinkovite nadzorne ustanove. Opozorili bi radi, da je še posebej seja o aferi Orion zelo jasno pokazala, da gre za afero velikih razsežnosti, ki je ne kaže primerjati z dosedanjimi. V primeru stečaja te družbe lahko pričakujemo, da bo izgubilo svoje nepremično premoženje, stanovanja, kmetije, poslovne prostore kar 1000 družin oziroma manjši slovenski kraj. Dejstvo je tudi, da bodo eventualni oškodovanci lahko iztožili državo za škodo, ki jo bomo morali plačati davkoplačevalci.
Afera Viator Vector sodi med tipične umazane zgodbe tranzicijskega obdobja, kjer posamezni managerji izkoriščajo svoj politični vpliv za osebne koristi, organi pregona pa se ne zganejo, kar pa ne čudi, ker se tudi sama vlada obnaša zelo podobno.
Afera Falcon je zagotovo nazoren primer, ko mediji razkrijejo dotično afero, ampak se prav ničesar ne zgodi, nasprotno. Vlada se celo hvala kako ugodno je rešila primer.
Morda ravno afera o finačnih manipulacijah stečajnih upraviteljev kaže na arogantnost oblasti, ki tudi v največjih človeških stiskah zaposlenih in upnikov v stečajih išče možnosti za pridobitev velikanskih zasebnih koristi. In kaj storiti? Zastavlja se resno vprašanje, kaj storiti. Seveda smo najprej priča predlogom sklepom, ki so jih, seveda, predlagali pobudniki in se najprej sprašujemo zakaj je sporen prvi predlog, da ministrstvo za pravosodje poroča državnemu zboru in seveda pošlje celovito poročilo v 30 dneh o vodenju stečajnih postopkov in stopnji njihovega dokončanja, seveda tudi vseh HKS-ih, podjetjih, ki se ukvarjajo s hranilno kreditnimi posli ali posli finančnega posredovanja.
Prav tako se sprašujemo zakaj je sporno, za večino v tem državnem zboru, da ministrstvo za notranje zadeve državnemu zboru Republike Slovenije v 30 dneh pošlje celovito poročilo o uvedbi kriminalistične preiskave v stečajnih postopkih in njihovih rezultatih, ovadbah, da ne citiram naprej. Prav tako se sprašujemo v čem je sporno, da bi vlada od urada za preprečevanje pranja denarja, ki je vladni urad, zahtevala celovito poročilo o številu uvedenih postopkov, ugotavljanja sumov, pranja denarja, v mandatu te vlade, vključno do 30.4.2004 in ga v 30 dneh posreduje državnemu zboru. Zastavlja se tudi vprašanje kaj je sporno v predlogu sklepa, naj vlada od urada za preprečevanje pranja denarja zahteva celovito poročilo o delovanju tega urada v povezavi s stečajnimi postopki in ga pošlje državnemu zboru v 30 dneh. Prav tako se nam zastavlja vprašanje, kaj je sporno v predlogu sklepa, da naj generalno državno tožilstvo prek vlade Republike Slovenije najkasneje, če je sporno do 5. junija, v 30 dneh poroča državnemu zboru ugotovitev pri preiskavi suma korupcije v razmerjih Mobitel-Swema-Ericsson, da ne naštevam naprej.
Vendar pa so sporni spremenjeni sklepi, ki jih je matično delovno telo oblikovalo brez opozicije, kjer ni bilo možno, da bi bili navzoči tudi predstavniki zainteresirane javnosti, tudi predstavniki, ki so vključeni v posameznih spornih aferah. Vendar odbor za notranjo politiko predlaga, da vlada državnemu zboru predlaga in najkasneje v štirih mesecih pošlje celovito poročilo o gibanju stečajev. Potem naslednje, da vlada prav tako pošlje celovito poročilo o uvedbi predkazenskih postopkov, ki so povezani s stečajnimi postopki od leta 1990 do 30.4.2004 ter opravi analizo stanja, seveda prav tako v štirih mesecih. In pa seveda, da vlada državnemu zboru najkasneje v štirih mesecih pošlje celovito poročilo urada za preprečevanje pranja denarja. O številu uvedenih postopkov ugotavlja sum pranja denarja v mandatu te vlade vključno do 30.4.2004 z analizo stanja in predlogi sklepov. Enostavno, te predlogi sklepov so smešni, ker navajajo štiri mesece. Prav čez štiri mesece bo konec tega mandata in seveda vlada si bo lepo pilatovsko umila roke. Če je vlada resna, če misli resno opraviti tudi s problemom korupcije in klientelizma v naši državi, potem v Slovenski ljudski stranki pričakujemo, da se ne bo časovno izmikala svoji odgovornosti in svojemu delu. Zato bomo v poslanski skupini vložili predloge sprememb teh sklepov, ki bodo seveda v razumnem roku, in še pravi čas dale možnost, da bo vlada opravila svojo nalogo, ki jo mora v skladu z zakonodajo. V Slovenski ljudski stranki se zavedamo, da Slovenija žal ne premore dovolj usposobljenih kriminalistov, inšpektorjev v različnih nadzornih ustanovah glede na obstoječo zakonodajo tožilcev, sodnikov, da bi rešili vsaj enega od pomembnih naštetih primerov, če seveda sistemsko ne poseže v spremembe. Zato predlagamo bolj sistematične in v bodočnost usmerjene rešitve.
Prvič, takoj je potrebno dokončati privatizacijo bank in zavarovalnic v večinski državni lasti in poskrbeti za ustrezno nadzorstvo njenega poteka. Uprave in nadzorni sveti ne smejo biti sestavljeni tako, da bodo o njih sedeli predstavniki političnih strank vladne koalicije. Ti organi naj zastopajo stroko in javni interes. Postopek privatizacije mora tudi operativno nadzirati stroka in najširša javnost. Že večkrat smo v Slovenski ljudski stranki poudarjali, ne glede kje smo se nahajali, v vladni koaliciji ali v opoziciji, da je izvirni greh pojava korupcije in klientelizma v Sloveniji tudi v tem, da v javnih podjetjih in podjetjih v večinski državni lasti sedijo izključno samo predstavniki političnih strank vladne koalicije, najsi bo to na lokalni ali na državni ravni.
Drugič. Številne nadzorne in regulatorne ustanove morajo začeti delovati bolj samostojno. Kar pomeni, da se morajo otresti raznih strokovnih svetov, kjer pa seveda sedijo predstavnimi ministrstev in sprejemajo seveda njihove odločitve, ki bi morale biti izključno v pristojnosti neodvisne stroke.
Tretjič. Vlada in državni zbor naj čim hitreje sprejmeta zakon, ki naj nadomesti sedanji zakon o gospodarskih javnih službah, ki bo dokončno uredil status gospodarskih javnih služb, preprečil njihovo divjo privatizacijo, omogočil njihovo večjo konkurenčnost in istočasno omogočil tudi zasebna vlaganja in normalno finančno poslovanje teh družb.
Četrtič. Politične stranke, zastopane v parlamentu, bi morale podpreti ustavne spremembe na področju sodstva, ki bi šle v smer spremembe sestave sodnega sveta in uvedbo tako imenovanega poskusnega petletnega mandata sodnikov. Prav današnja predstavitev ministrice za pravosodje je namreč pokazala veliko mero anemičnosti v našem pravosodju.
Predlagane rešitve niso spektakularne, vendar zagotovo gredo v smer odpravljanja možnosti za porajanje podobnih afer kot jih omenjajo predlagatelji. Zahteva visoko strokovno delo mnogih strokovnjakov in sprejemanje odgovornosti za predlagane rešitve.
V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke bomo tudi v bodoče skrbeli, da bomo odpravili možnosti za nastanek novih množičnih oškodovanj in s tem za večji ugled države in seveda tudi političnih strank.
