Zavedati se moramo, da je procesna zakonodaja temelj demokratične družbe. Procesna pravila so torej tista, ki zagotavljajo standarde pravne države in demokratične družbe. Še posebej pa je to pomembno na področju davčnega postopka. V davčno dolžniškem razmerju se kot najbolj tipična udeleženca razmerja pojavljata na eni strani država ter na drugi strani davčni zavezanec. Iz tega izhaja, da je razmerje med njima povsem neenakopravno, saj država proti davčnemu zavezancu nastopa oblastno – predpiše njegovo obveznosti in način, kako jo bo moral poravnati ter vse posledice, če tega ne bo storil v rokih in na način, ki mu ga predpiše. Vse to se dogaja mimo volje davčnega zavezanca in sloni na ekstraktni premisi zadovoljevanja javnih potreb v dobro vseh državljanov. Večkrat se poskuša tako izraženi javni interes nadomeščati za soglasje volj v davčno pravnem razmerju.
Sami ocenjujemo, da je prav, da je temu tako. Vendar se moramo zavedati, da pri davčnih zavezancih nastaja konflikt interesov, in sicer njihov lasten interes in javni interes, pri čemer se vsi davčni zavezanci bolj nagibajo k svojem lastnem, ekonomskem, lahko rečemo tudi sebičnem interesu. To je seveda popolnoma razumljivo.
Prav zaradi tega je področje materialne in procesne davčne zakonodaje tako občutljivo. Dejstvo je, da država brez davkov ne more obstajati. Še bolj pa je pomembno, da država najde pravo mero poseganja v dohodke in premoženje davčnih zavezancev, saj lahko le – ti kaj kmalu ugotovijo, da jim država preveč pobere z davki. K preprečitvi oziroma blažitvi takih prepričanj mora pomagati predvsem zakonodajalec skupaj z izvršno oblastjo, in sicer na način, da bomo sprejeli take materialne in procesne zakone, ki bodo predvsem jasni, pravični, zakoniti, ipd ter da bodo izvajani v duhu sprejetega. Žal moramo oceniti, da je država na tem izpitu padla. Naša davčna zakonodaja ni najbolj optimalna, samo izvajanje pa je včasih povsem nesprejemljivo in nespodobno za pravno državo.
Na podlagi teh predpostavk smo pričakovali, da bo nov zakon o davčnem postopku pravičnejši, jasnejši in na sploh boljši od sedanjega. V tem kontekstu smo pričakovali izboljšanje pravil tako za državo kot tudi za davčne zavezance. Pričakovali smo zakonski predlog, ki bo zaradi pravne varnosti kodificiral davčno procesno pravo v enem zakonu, ne pa da se predlog v veliki meri še vedno sklicuje oziroma subsidiarno uporablja skupaj z zakonom o splošnem upravnem postopku. Poleg tega bi ob takem konceptu pričakovali, da se uredi tudi pritožbena pot oziroma pot sodnega varstva na način, da ne bi imeli več kvazi 3 stopenjskega varstva izdanih odločb v davčnem postopku v obliki pritožbe in upravnega spora. Pričakovali smo torej sodobno kodifikacijo davčnega prava z vsemi načeli in postopkovnimi pravili ter preureditev pravnih sredstev v smeri neodvisnih finančnih senatov (Avstrija) ali finančnega sodišča (Nemčija) ter po vzoru še nekaterih drugih evropskih držav.
Predlagatelj se ni odločil v tej smeri in nam je v obravnavo posredoval dejansko posodobljen dosedanji zakon o davčnem postopku. Iz samega predloga zakona se vidi poleg uskladitve s pravnim redom EU posodobitev pravil na način, da bo državi lažje pobrati davščine. Nikjer, kljub deklarirani zavezanosti k spoštovanju temeljnih načel postopka, pa ni pravil, ki bi davčni postopek postavila na višjo kakovostno raven v smislu večje enakopravnosti med državo in davčnim zavezancem. Celo več, predlagatelj je predvidel novo poglavje zavarovanje davčnega dolga. To je sicer popolnoma dobra in napredna rešitev, a ne na predlagani način. Davčni zavezanec mora biti do določene mere zaščiten, predvsem na način, da v primeru zahtevanega zavarovanja v obliki prepovedi razpolaganja s premoženjem, o tem odloči neodvisni organ. Ne znamo si predstavljati situacije, da bo davčni organ v marcu od davčnih zavezancev, za katere bo subjektivno presodil da je mogoče, da ne bodo plačali dohodnine v roku, zahteval predložitev zavarovanja ali celo prepovedal razpolaganje s premoženjem. Zavedati se moramo, da ne moremo od uradnih oseb, ki vodijo postopke, zahtevati tako pravočasno zagotovitev poravnave davčnih obveznosti s strani davčnih zavezancev po eni kot varstvo istih davčnih zavezancev po drugi strani. Nastajal bo nepresegljiv konflikt interesov in zato je veliko bolje, da se davčni organi razbremenijo tega konflikta na način, da o sklepih, predvsem začasnih sklepih za zavarovanje, odloča sodna veja oblasti.
Poleg tega predlog zakona predstavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v delu, ko določa oblike zavarovanja. Ena od oblik je tudi prepoved razpolaganja z nepremičnim premoženjem. V skladu s teorijo človekovih pravic je določilo, da se prepoved razpolaganja z nepremičninami sme izreči, lahko v nasprotju z 1. členom Prvega Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin – VARSTVO LASTNINE. Predlagano določilo bi brez nujne dopolnitve v smislu omejitve uporabe tega instrumenta zavarovanja, lahko pomenil kršitev človekove pravice do varstva lastnine v vseh primerih, ko bi z začasnim sklepom za zavarovanje prepovedali razpolago s premoženjem (predvsem z nepremičninami, za kar že obstaja sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice), pri čemer bi bilo premoženje vrednejše zavarovanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je v takih primerih že odločalo v korist zavezancev, zato bi bilo povsem nesmiselno in za državo zelo škodljivo, da teh odločitev ne spoštujemo.
Drugo zelo kritično področje je področje inšpekcijskega nadzora. Tako npr. ni predvidena pritožba zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, sklep pa se vroči neposredno pred začetkom. Ta pristop je zgrešen. Razvite in demokratične države prakticirajo celo sistem, da sklep vnaprej pošljejo zavezancem, le – ti pa imajo možnost da sami predhodno pregledajo svoje poslovanje in se v primeru ugotovljenih nepravilnosti samo-ovadijo ter sami sporočijo, kje in kako so se zmotili oziroma nepravilno postopali. Pri nas pa gremo v drugo skrajnost, ko se lahko celo zgodi, da bo prišel v nadzor stvarno ali krajevno nepristojni davčni inšpektor. Vsi ugovori zavezanca ne bodo uspešni, saj za njih ni pravne podlage. Pritožba bo mogoča šele zoper odločbo, ki jo bo inšpektor izdal po prejetih pripombah zoper zapisnik. Menimo, da taka situacija ne bi koristila nikomur, še najmanj pa ugledu države.
S tema dvema primeroma smo le želeli ponazoriti, kakšne težave lahko prinese nov zakon o davčnem postopku. Takih situacij je vsekakor še veliko več, vendar nam danes čas ne dopušča, da bi o njih širše razpravljali.
Nedvomno je, da je bilo v pripravo teksta vnesenega veliko dela. Vendar opozarjamo, da niso vse rešitve dovolj premišljene in ustrezno strokovno podprte. Poleg tega je zaradi hitrice zakon premalo ambiciozen in premalo pogumen, da bi res lahko bil temelj davčnega postopka vsaj naslednjih 10 let. Nikakor se ne moremo strinjati z argumentom, da tega zakona ni bilo mogoče pripraviti prej, ker niso bili sprejeti materialni predpisi. Vendar se moramo zavedati, da za tako stanje nismo krivi poslanci pač pa Vlada. Prav bi bilo, da bi vse te zakone v sklopu t.i. 3. davčne reforme sprejemali lansko pomlad in ne letošnjo torej šele 7 dni pred vstopom v EU. Zato ponovno poudarjamo, da bo Vlada morala nositi vso politično in siceršnjo odgovornost v zvezi s tem zakonom.