»Predlagani dokument, resolucija o preprečevanju korupcije v Sloveniji je dokument politične narave, lahko pa rečemo tudi, da je tehnični dokument, ki sodi med tiste, za katere se po sami naravi stvari spodobi, da jih imamo najprej zaradi sebe, potem pa tudi zaradi drugih. Kdo so tisti drugi? To so mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko preprečevanja korupcije in ocenjujejo slovensko državo kako napreduje na svoji poti pravne države in demokratizacije. Zato je prav, da se tak dokument sprejme v državnem zboru« je uvodoma poudaril Janez Podobnik in nadaljeval_

»Povedati moram, da je naša načelna ocena naslednja_ to je dokument, ki ne more škoditi, kaj bistveno novega pa žal ne prinaša. Naštel bom nekaj konceptualnih, splošnih razlogov oziroma pripomb, potem pa sedem konkretnih pripomb na omenjeno resolucijo. Gre pa za pripombe take narave, ki so v izhodiščih in jih žal z amandmajskim načinom popravljanja ne moreš vgraditi v sam tekst. Po mnenju Slovenske ljudske stranke bi resolucija morala biti ne le izraz politične volje aktualne vlade, da se loti tega problema, pač pa gre za strokoven dokument, ki ima dolgoročne posledice. Po našem mnenju je tisto, kar Slovenija dolgoročno resnično potrebuje, resen nacionalen program boja proti korupciji, pri oblikovanju katerega bi morali sodelovati vsi, ki jih ta problematika zadeva in ne samo vlada. Šele program, ki bi ga oblikovali, ne le vlada, pač pa tudi zasebni sektor in civilna družba, bi lahko predstavljal realne in zavezujoče temelje za nujne aktivnosti na tem področju. Korupcija je celovit problem, ki ne zadeva le aktivnosti vlade, temveč zahteva tesno ter odgovorno zavezništvo vlade in nevladnih organizacij, medijev in vseh državljanov. Kolikor je bilo razvidno iz dokumenta, ta ni rezultat širšega sodelovanja. Pri pripravi niso ali pa niso dovolj sodelovali nekateri, za to področje zelo pomembni vladni resorji. Po našem mnenju je eden takih resorjev ministrstvo za znanost, šolstvo in šport. Korupcija je seveda problem, ki ga je mogoče omejevati z zakonodajo in institucionalnimi ukrepi, toda ključni problem je korupcijska miselnost, to je miselnost, da so zakoni napisano zato, da se jih izigrava, ker se je v življenju treba znajti. Prepričanje, da se z izogibanjem zakonov ali njihovim izigravanjem, v življenju preprosto lažje uspe kot pa z zakonitim delom. Če torej v družbi prevlada prepričanje, da je korupcija pravilen in uspešen način za gospodarski in družbeni uspeh, potem je bitka s korupcijo kljub kakršnimkoli zakonodajnim in institucionalnim ukrepom že v naprej izgubljena. Številni analitiki bivših socialističnih držav opozarjajo prav na problem korupcijske mentalitete državljanov teh držav, pri čemer je Slovenija še v težjem položaju, saj smo bili skoraj pol stoletja pod vplivom balkanskih kulturnih obrazcev za katere žal velja, da je nespoštovanje zakonov in izigravanje zakonov in oblasti pravzaprav folklora. Ljudje na tem območju so korupcije že dolga leta navajeni in jo sprejemajo kot nekaj naravnega in jo moralno pretirano sploh ne obsojajo. Izkušnje držav, ki so se uspešno spopadle s korupcijo kažejo, da so svojo strategijo usmerile k maksimalnem omejevanju priložnosti za korupcijo, razvoju tako imenovane situacijske preventive. Povečale so represijo zoper kršitelje, posebno pozornost pa so namenili zlasti prizadevanjem za spremembo kulturnih obrazcev. Vsak dokument na področju korupcije bi moral izhajati iz temeljnega spoznanja, da si je treba prizadevati. Prvič za razvoj kulture legitimnosti, torej prepričanja, da je zakon treba izvajati in drugič za zvišanje splošne ravni občutljivosti in kritičnosti državljanov za nepravilnosti, kar pa je mogoče le, če imamo razvito civilno družbo, ki jo tvorijo od vlade neodvisne skupine in seveda od vlade neodvisen medij. Izpolnitev teh dveh bistvenih zahtev šele lahko omogoči razvoj nekorumpiranega posameznika in družbe, o obeh pa je v dokumentu napisanega premalo. Kaj torej vlada namera storiti na teh dveh ključnih področjih?

V Sloveniji se v nasprotju s temi izkušnjami zdi, da je rešitev strukturnih problemov možna s preprostim sprejetjem zakona ali ustanovitvijo neke vladne službe, ki se bo nato s problemom ukvarjala, daleč od tega. Zakon je lahko napisati, komisijo je prav tako lahko enostavno ustanoviti, zelo težko pa je spreminjati miselnost ljudi. Resolucija zelo malo ali nič pozornosti namenja vzgoji državljanov, zlasti mladih. Vzgoja za odgovornost je za vsako družbo zelo pomembna. Državljanska vzgoja v zavest državljanov vgrajuje visoke moralne standarde in vrednote ter jih usposobi, da zavračajo kriminalna ravnanja in jih obsojajo kot družbeno zlo. Le vzgoja v skladu s pozitivnimi moralnimi vrednotami in etičnimi standardi lahko pripomore k samoobčutju moralne zavrženosti ob stiku s koruptnimi ravnanji. Protikorupcijske vsebine bi zato morale postati temeljna izobraževalna in vzgojna vsebina, temelj državljanske vzgoje. Najboljši pristop zoper kriminal in še posebej korupcijo je izvajanje dobrega programa moralne in državljanske vzgoje s katere se oblikuje individualna in množična kultura, ki je sovražna korupciji. Čeprav se vlada sklicuje, da bo na podlagi te resolucije dala prednost preventivnim oblikam dela, pa je med vsemi navedenimi 172-imi ukrepi samo eden neposredno tak, ki se nanaša na razvoj protikorupcijskih vsebin v okviru izobraževanja šolajoče se mladine, G34. Velika večina ali skoraj vsi navedeni ukrepi se nanašajo na zakonodajne in institucionalne spremembe.»

V nadaljevanju je Janez Podobnik predstavil še sedem konkretnih pripomb na resolucijo, ki pa so v bistvu tudi konceptualne narave_

»1. V uvodu ni nikjer omenjena izjemno pomembna vloga neodvisnih medijev, ki so tako imenovani watch dogs ali psi čuvaji v vsaki demokratični družbi. Gre za tako pomemben segment boja zoper korupcijo, da je vlogo neodvisnih medijev vsekakor potrebno izpostaviti že v samem uvodu. Prav tako je že v uvodu potrebno omeniti pomembno vlogo nevladnih organizacij.

2. Definicija korupcije bi morala biti, če bi resolucija res želela biti naravnana preventivno, ne le formalno-pravna - to je omejena na kazensko-pravno razumevanje. Korupcijo je nujno razumeti v širšem smislu. Samo širša definicija omogoča tudi širšo razpravo o fenomenu korupcije in se ne omejuje le na natančno opredeljene določbe v kazenskem zakoniku. V širšem smislu korupcijskega ravnanja niso nujno nezakonita in kazniva, so pa vseeno moralno zavržena, so neetična in so obsojanja vredna. Definicija korupcije v resoluciji je zelo nejasna in je prezapletena. Še bolj zapletena in nerazumljiva pa je njena razlaga in kot taka po našem mnenju sploh ne sodi v resolucijo. Vsekakor bi bilo veliko bolje prevzeti definicijo korupcije Sveta Evrope, ki je preprosta, ki je jasna in pravi, da je, citiram_ "Korupcija katerekoli dejavnost oseb, ki jim je bila zaupana odgovornost v javnem ali zasebnem sektorju, s katero kršijo svoje dolžnosti, ki izhajajo iz statusa javnih uslužbencev, uslužbencev v zasebnem sektorju neodvisnih agencij in drugih razmerij te vrste in je usmerjena v pridobivanje kakršnihkoli neopravičenih koristi zase in za druge", konec citata.

3. Definicija, kot je navedena v resoluciji, se osredotoča le na obljubljeno, ponujano ali dano korist udeležencev korupcijskega odnosa. Nikjer pa ne omenja zelo pomembnega problema sistemske korupcije. Gre za razmerja, ko dobi podkupovanje v majhnem ali velikem obsegu obliko rutinskega poslovanja med javnim sektorjem in zasebnimi podjetji ter posamezniki. Gre za sistematično korupcijo, kjer se noben posel ne more več odvijati brez posebnih nagrad, provizij, drugih pridobljenih ugodnosti ali posrednega financiranja, na primer političnih strank v zameno za pridobljene posle v času, ko ima neka stranka oblast.

4. Ne moremo se tudi strinjati s stališčem zapisanim v resoluciji, da represija ni prav tako pomemben preventivni element boja proti korupciji. Neuspehi pri odkrivanju in zatiranju korupcije v obliki neuspešnega dokazovanja ter sankcioniranja so lahko še kako pomembna vzpodbuda storilcem koruptivnih dejanj, ter zlasti spodbuda tistim, ki z njihovo izvedbo še omahujejo. Bistvo represije mora biti jasno sporočilo, da se korupcija ne izplača. Žal v Sloveniji praktično še ni bilo obsodilne sodbe za kakšen večji primer korupcijskega dejanja, zato je o rezultatih represije pravzaprav težko govoriti.

5.Resolucija omenja postopnost odpravljanja korupcije, ki bi vključevala postopno angažiranje institucij, v skladu s prioritetami. Menimo, da ne bi smeli govoriti o kakšni postopnosti, temveč bi morali izpostaviti predvsem nujnost usklajenega in dopolnjujočega delovanja institucij na tem področju. Represiva in preventiva se morata dopolnjevati, pristojne institucije pa morajo sodelovati.

6.Cilji resolucije so zapisani po našem mnenju preveč sramežljivo, kot da si nikakor ne upamo izreči, da je korupcija veliko zlo, da je škodljivec in da se je potrebno boriti zoper njo. Osnovni namen resolucije naj bi bilo, citiram, »oblikovanje primerno visoke stopnje protikorupcijske kulture«. Kaj pa je primerno? Ali obstaja tudi neprimerno visoka stopnja protikorupcijske kulture? Prevelika sramežljivost, strah, bojazen pred jasnim ukrepanjem, dvomi, že v fazi odražanj neke politične volje zagotovo niso odraz trdne pripravljenosti vlade, predvsem pa ne resnega namena, kar je lahko ponovno signal javnosti, da se problema dejansko ne misli lotiti resno. Resolucija mora izvažati jasen namen, zato mora biti tudi cilj povsem jasen.

7.In še sedma pripomba, ki je najbolj konceptualne narave. Da je z vsebino resolucije nekaj narobe, je razvidno tudi iz poglavja o vsem, kjer je govora o uresničevanju resolucije. Po našem mnenju stališča v tem delu teksta slonijo na povsem napačnih izhodiščih. Resolucija naj bi bila po mnenju predlagatelja nekaj, kar ni zavezujoče. Ukrepi pa naj bi se uresničevali predvsem zavestno in prostovoljno. Kakšen je potem sploh smisel takšne resolucije. Seveda je vsakomur jasno, da država ne more »ad hok« prisiliti zasebne sfere in civilne družbe k upoštevanju v resoluciji navedenih ukrepov. Vendar pa, ali je vladi sploh dovolj jasno, da je pravzaprav ona tisti igralec v zgodbi o korupciji, ki ima na nek način žogo in narekuje tempo igre vsem ostalim soigralcem, tako zasebnemu sektorju kot tudi civilni družbi. Država je tista, ki piše zakone, ki postavlja pravila igre, država je tista, ki poslovno sodeluje z zasebnim sektorjem in narekuje pogoje poslovanja ter sooblikuje poslovno moralo. Država je tista, ki s svojimi ukrepi vpliva na delo nevladnega sektorja in, kar je zelo pomembno, ki ustvarja strukturne okoliščine za delo od vlade neodvisnih svobodnih medijev, ki postavljajo zrcalo delovanju vlade in tudi oblikujejo javno mnenje. Ker se ukrepi, ki so v resoluciji predlagani kot ukrepi za dvig ravni netolerance do korupcije, pravzaprav po naši oceni v 90% nanašajo na zakonodajne in institucionalne spremembe, jih bo vlada, če bo imela resen namen, seveda morala prenesti v zavezujoče določbe zakonov, uredb, odlokov, ki bodo za njene institucije vsekakor zavezujoči, s tem pa bodo ti zavezujoči tudi za zasebni sektor, kolikor bo seveda ta sodeloval z javnim.

Na podlagi povedanega bi lahko v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke ocenil, da je pred nami dokument, ki ga je pač kot država in kot državni zbor dobro sprejeti. Sprašujemo pa se, ali so v tem dokumentu vsebine, ki bodo neposredno, stvarno, na konkretnih ravneh dosegle, da se bo v Sloveniji zgodil bistveni premik v preprečevanju korupcije?!« je svoj nastop zaključil Janez Podobnik.