Kakor vemo, je blaženi Anton Martin Slomšek slovenskim kmetom posvetil izredno veliko pozornosti. Že zaradi tega, ker je bil v njegovem času slovenski narod pretežno kmečki narod in nosilec slovenske narodne zavesti, slovenskega jezika in slovenske katoliške vernosti. To je bil čas, v katerem pa biti kmet že takrat ni bilo vedno dovolj spoštovano in dovolj priznano. Toda Slomšek, tudi pozneje kot škof, ni nikoli zatajil ali prikrival svojega kmečkega porekla; kakor ni nikoli tajil in prikrival, temveč nasprotno, poudarjal in pospeševal pripadnost slovenskemu narodu. Zato je tudi sam zapisal_ "Tudi mene je kmetska mati povila in na slamo položila. Do trinajstega leta sem bil ubog hlapčič. Prešibek za pluženje sem oraču gonil, sem mlatil in kosil ter sem si, kakor vi, zmesnega kruha užil. Pa vam povem, da sem bil bolj zdrav in vesel, kakor sem zdaj na škofovskem sedežu."

Kakor je Slomšek želel, da bi se slovenski narod, slovensko ljudstvo, ki je bilo prezirano in tlačeno, zavedalo svojega dostojanstva in začelo samo sebe spoštovati, zato, da bi uživalo spoštovanje drugih, tako si je Slomšek še posebej prizadeval, da bi tudi slovenski kmet postal takšen, da bi spoštoval sebe in bil deležen spoštovanja drugih. Zato si je prizadeval, da bi slovenski kmetje svoje otroke pošiljali v šolo. Splošno izobrazbo, h kateri je Slomšek tako spodbujal svoje rojake, je seveda najprej priporočal mladim, kmečki mladini. Takole je zapisal_ "So otroci v pravi starosti okoli sedmega leta? Dajte jih v šolo ali vsaj h krščanskemu nauku skrbno pošiljajte jih. Ne le ob nedeljah in praznikih, ampak tudi ob delavnikih. Od 7. do 14. leta otroci niso za delo, ampak za nauk. Ne bodi vam šola predraga ne predaleč. Brez šolo v sedanjih časih človek slabo shaja. Starejši, ki otroke namesto v šolo le na pašo pustijo, za živino več ko za otroke skrbijo, niso vredni, da živijo. Kaj pomaga, kadar se živinica lepo redi, otroci pa poživinijo!"

Tako veliko pričakovanje je naš blaženi Anton Martin Slomšek imel do vzgoje in izobraževanja kmečke mladine, zato, da bi ta kmečka mladina postala enakovredna drugim slojem v narodu in bi na ta način dosegla višjo stopnjo duhovnega in človeškega razvoja in življenja.

Danes, po dobrih 150-tih letih, odkar je Slomšek pisal te vrstice, je v naši domovini marsikaj drugače. Šolska obveznost obstaja in ni več treba staršev spodbujati, naj otroke dajo v šolo. Toda še vedno se mora slovenski kmet prizadevati za to, da bo dobil tudi v sodobni družbi tisto mesto, ki mu gre, in bo užival tisto spoštovanje, ki ga zasluži.

Slovenski kmetje so bili v preteklosti nosilci slovenske narodne zavesti in katoliške vernosti. Ko smo danes - na zahvalno nedeljo - prisluhnili nekaterim svetopisemskim odlomkom, ki smo jih še posebej izbrali za današnji trenutek, smo lahko opazili, kako tudi Sveto Pismo poudarja nekatere lastnosti ali pa nekatere kreposti, nekatere človeške drže, ki jih ravno kmečko delo najbolj spodbuja in najbolj krepi. Biti kmet je vrednota in zasluži spoštovanje in pravilno vrednotenje. Kmečki stan so že od nekdaj označevale nekatere značilnosti in kreposti, ki so postale naravnost pregovorne in jih tudi naša ljudska modrost pozna in spoštuje.

Najprej lahko omenimo kmečko pamet_ lahko bi rekli razsodnost. Kmet živi v naravi in v stiku z naravo in ta stik človeka postavlja na zemljo, mu ohranja čut za resničnost in za stvarnost, za stvari takšne, kot so. Kmet je najbolj na neposreden način soočen vsak dan s tistim, kar je temeljna značilnost našega življenja: z rojstvom in smrtjo. Njegovo delo in njegov poklic ga spodbuja k neodvisnosti v mišljenju, brez česar ni zrele človeške osebnosti.

Druga značilnost, ki jo tudi današnje drugo berilo še posebej poudarja, je potrpežljivost: znati čakati in vztrajati in gledati, kako iz malega raste veliko, da vsaka stvar zahteva svoj čas in da mora človek vztrajati in nikoli odnehati. Kot smo slišali apostola Jakoba_ Bratje, potrpite do Gospodovega prihoda. Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo, vztrajno čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Živimo v času, ko bi ljudje radi toliko stvari na hitro dosegli. A nekatere stvari, da so in da ostanejo zdrave, potrebujejo čas, potrebujejo pa našo vztrajnost, naš pogum, naše zaupanje in našo zvestobo.

Tretja tipično kmečka značilnost je ponižnost in skromnost. Kmet ve, da ni bog, da ni dovolj, da sam dela, temveč da mora k njegovemu delu dati svoj blagoslov tudi Bog. Zato obhajamo danes zahvalno nedeljo. Seveda se zavedamo, da smo morali sami zavihati rokave, da smo morali velikokrat z žulji delati in si prizadevati, da smo morali uporabljati svojo pamet in svoj razum - toda vse to ni dovolj; na koncu daje svoj blagoslov Bog. In Bog je tudi tisti, ki nam je dal sposobnosti in razsodnosti, odgovornosti za naše delo.

Ljubezen do narave in solidarnost z njo in odgovornost zanjo je prav tako značilnost, ki jo še posebej ima kmet in ki je tako potrebna v današnjem času za preživetje celotnega človeškega rodu. V današnjem prvem berilu smo slišali, kako je Bog zaupal ljudem odgovornost za naravno okolje, v katero nas je postavil. Kaj danes ljudje delamo z naravo, kako si danes velikokrat - po domače rečeno: žagamo vejo, na kateri sedimo, vidimo in vemo sami. In če koga, potem predvsem kmečkega človeka boli srce, ko vidi, kako narava postaja onesnažena pred njegovimi očmi. In ravno kmet, ki živi z naravo, ki jo občuduje in spoštuje, se tudi zanjo čuti in mora čutiti najbolj odgovornega.

In končno - in ne nazadnje - ravno na kmetiji še najbolj cveti in najbolj uspeva družinsko življenje. Smisel za družino, za rodbino, povezanost med generacijami, medsebojna pomoč, solidarnost z drugimi, s sosedi, je tisto okolje, kjer se ravno na kmetiji mladi človek najbolj uči živeti v sožitju z drugimi in z njimi sodelovati.

V evangeliju, ki smo mu prisluhnili, Jezus prav tako uporablja podobo sejalca, da bi nas spodbudil ravno k temu, kako je pri tistem tako pomembnem področju, kateremu je tudi blaženi Anton Martin Slomšek posvetil toliko pozornosti_ namreč pri vzgoji mladega rodu, potrebna vztrajnost, zvestoba in velikodušnost. Tisti sejalec, ki nam ga slika Jezus v današnjem evangeliju, je prispodoba vseh sejalcev v zgodovini, vseh vzgojiteljev, vseh staršev in drugih, ki vzgajajo mladi rod in ki potrebujejo ravno za to, da bi njihovo prizadevanje obrodilo trideseteren, šestdeseteren, stoteren sad predvsem veliko potrpežljivosti in velikodušnosti.

Drage sestre, dragi bratje! Tisto, k čemur nas kmečki stan nekdaj in danes še posebej spodbuja in na kar nas opozarja, so vrednote, ki so potrebne ne samo za kmete, temveč za vse ljudi, za celotno družbeno in narodno družino, za nas vse v današnjem času. Spričo manipulacij, ko javna glasila lahko oblikujejo javno mnenje, potrebujemo sposobnost za zdravo pamet in neodvisno mišljenje. Spričo želje po naglem bogatenju potrebujemo zavest, da je treba pošteno delati in si to, kar imamo, pošteno zaslužiti. Spričo človeškega napuha potrebujemo smisel za ponižnost in skromnost pred Bogom in drug pred drugim. Spričo krize vzgoje mladih potrebujemo poglobljeni smisel za družinsko življenje, za trdnost in zvestobo v zakonu, za solidarnost med generacijami, med rodovi, med ljudmi na vseh ravneh našega življenja. In ne nazadnje_ spričo velike ogroženosti našega naravnega okolja potrebujemo nov in odgovoren odnos do narave, da bomo lahko živeli mi vsi in rodovi, ki bodo prišli za nami, ter uživali to našo lepo naravno okolje in našo slovensko deželo.

Drage sestre in dragi bratje! To so temeljne vrednote, ki jih je nenehno gojil in nanje opozarjal blaženi Anton Martin Slomšek. In ko ste se odločili, da si boste ravno njega izbrali za svojega nebeškega zavetnika, vzornika in zgled, tega prav gotovo niste storili samo zaradi tega, ker je bil tudi sam kmečki sin in je bil ponosen na to svoje poreklo; ne samo zaradi tega, ker je tudi sam z vsem svojim življenjskim vzgojnim in drugim izobraževalnim delom ravno skrbel, da bi tako, kot vsi drugi ljudje, tudi kmetje postali vedno bolj izobraženi, vedno bolj strokovno usposobljeni, da bi lahko bolje in bolj umno živeli in delali - temveč ste si ga izbrali zato, ker se zavedate, da tiste temeljne vrednote, ki so bile značilne za kmečko življenje in h katerim so bili kmetje z načinom svojega življenja in dela še posebej poklicani, nikakor niso stvar preteklosti, temveč stvar prihodnosti. Samo tedaj, če bomo te moralne vrednote ohranili in gojili naprej, bomo kot narod, kot Slovenci v Združeni Evropi obstali in v teh novih možnostih, ki nam jih združitev z drugimi evropskimi narodi daje, doživeli svoj razcvet in svoj razvoj. K temu naj nam pomaga in k temu naj nas spodbuja zgled in priprošnja blaženega Antona Martina Slomška.