OBRAZLOŽITEV:
1. Uvod
a. Zgodovinski razvoj
Poslanska imuniteta izvira iz časa oblikovanja angleškega parlamentarizma, ko se je razvila kot rezultat političnega boja med parlamentom in monarhom. Omenjeni politični boj se je odvijal dejansko več stoletij, v katerih se je preko posamičnih primerov uveljavilo načelo, da je potrebno poslancem zagotoviti svobodo govora in ostale svoboščine in pravice, ki naj jim omogočijo svobodo opravljanja funkcije oziroma izražanja političnih stališč. Imuniteta se je popolno uveljavila konec 17. stoletja, ko je bilo v Angliji izrecno priznano, "da svoboda govora, razpravljanja in postopanja v Parlamentu ne sme biti predmet obtožbe ali preiskave s strani kateregakoli sodišča ali mesta izven Parlamenta". Tako je bila v Angliji prvič priznana tako-imenovana poklicna imuniteta. Nepoklicna imuniteta, ki zagotavlja nedotakljivost, se je uveljavila v Franciji leta 1789, ko je francoska Nacionalna skupščina institucionalizirala tako poklicno kot nepoklicno imuniteto. Nepoklicna imuniteta, ki varuje poslanca tudi, ko slednji ne opravlja poslanske funkcije, je bila uvedena predvsem z vidika dodatnega varstva poslancev pred izvršilno vejo oblasti.
b. Poslanska imuniteta danes
Poslansko imuniteto danes na splošno opredeljujemo kot pravno neodgovornost in pravno nedotakljivost članov zakonodajnega telesa. Namen imunitete, ki pomeni odstop od splošnega načela enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije, je v tem, da se poslankam in poslancem omogoči neodvisno in nemoteno delo ter zagotovi možnosti za svobodno delovanje in odločanje v okviru podeljene funkcije. Na ta način se članom predstavniškega telesa, poslancem Državnega zbora Republike Slovenije (skladno s 100. členom ustave pa tudi članom Državnega sveta Republike Slovenije), zagotovi pogoje za neodvisno in svobodno opravljanje njihovih funkcij ter s tem zagotovi pogoje za nemoteno delovanje parlamenta. Imuniteta je tako v interesu predstavniškega telesa in ne v osebnem interesu poslanca kot fizične osebe. Po drugi strani pa imuniteta hkrati pomeni določeno jamstvo tako pravne varnosti kot tudi zagotovitev neodvisnosti poslanca pri opravljanju njegove funkcije pred neutemeljenimi posegi izvršilne in sodne veje oblasti, pa tudi posameznikov, in preprečevanje zlorab moči.
c. Razlog za spremembo
Sedanja ustavna ureditev tega vprašanja zaradi preveč široko zastavljene pravne prakse podeljevanja poslanske imunitete ni več povsem ustrezna, saj prihaja do nesistemskih odločitev in v posameznih primerih tudi do očitnih zlorab tega instituta. S predlagano spremembo želimo preprečiti nadaljnje zlorabe, hkrati pa poslansko imuniteto urediti tako, da bo bolj primerljiva z ustavnimi ureditvami v drugih evropskih državah z dolgo demokratično tradicijo. V primerjavi s temi državami je pri nas obseg materialne imunitete bistveno ožje določen, ker izključuje le kazensko odgovornost, ne pa tudi drugih oblik odgovornosti poslanca za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles. V mnogih ureditvah namreč zajema ta ureditev tudi civilnopravno oziroma odškodninsko odgovornost, kar pomeni, da je v teh državah materialna imuniteta absolutna.
Primerjalno-pravni pregled ureditve poklicne imunitete kaže, da ustave mnogih evropskih in drugih demokratičnih držav celovito urejajo to vprašanje:
- Ustava Francije v 1. odstavku 26. člena določa, da poslanec ne more biti predmet pravnega postopka, preiskave, zapora, pripora ali sojenja za mnenje ali glas, ki ga da pri opravljanju svojih dolžnosti.
- Ustava Nizozemske v 71. členu določa, da poslanci, ministri, državni sekretarji in ostali udeleženci razprav v parlamentu ne morejo biti predmet pravnih postopkov za izraženo mnenje v parlamentu ali na sejah odborov. Pri tem se imuniteta nanaša tako na kazensko kot na civilnopravno odgovornost.
- Ustava Portugalske v 1. odstavku 160. člena določa, da poslanec ni civilno, kazensko ali disciplinsko odgovoren za mnenje, ki ga je izrekel pri izvrševanju svojih dolžnosti.
- Ustava Španije v 1. odstavku 71. člena določa, da poslanci in senatorji uživajo poklicno imuniteto za mnenja, izražena pri izvrševanju svojih dolžnosti. Poklicna imuniteta se nanaša na vse vrste pravne odgovornosti - kazensko, civilno in disciplinsko.
- Ustava ZDA v šestem paragrafu 1. člena izrecno določa, da člani kongresa (obeh domov_ predstavniškega doma in senata) za katerokoli besedo ali razpravo, izrečeno v kongresu, ne odgovarjajo na nobenem drugem mestu ("Speech or Debate Clause"), kar v praksi pomeni absolutno imuniteto. Vrhovno sodišče je kasneje presodilo, da imuniteta pokriva vse razprave in uradne stike v okviru z ustavnim redom ZDA določenega delovanja in pristojnosti kongresa ter njegovih delovnih teles; ne pokriva pa zadev, ki so zgolj politične narave (na primer aktivnosti kongresnika v okviru posamezne politične stranke).
Na osnovi teh dejstev je logično, da mnogi najuglednejši strokovnjaki za ustavno pravo soglašajo, da je sedanja ureditev v bistvu preslikana iz prejšnje ureditve, ki ni ustrezala osnovnim demokratičnim standardom. Profesor dr. Kaučič je v komentarju Ustave Republike Slovenije zapisal ugotovitev, da se "Institut poslanske imunitete v novi ustavi iz leta 1991 bistveno ne razlikuje od ureditve v prejšnji ustavi.". Ustavna sodnica dr. Mirjam Škrk pa je na osnovi teh ugotovitev in mednarodne primerjave (navedla je tudi primer celovite ureditve tega področja v ZDA) zapisala, da so prizadevanja poslanca, ki je za celovitejšo ureditev imunitete ubral pot pritožbe na ustavno sodišče "upravičena in legitimna", vendar je za to nujna sprememba ustave.
2. Predlog ureditve materialne imunitete
Obstoječa slovenska ureditev materialne imunitete izključuje kazensko odgovornost poslanca. Takšna ureditev pa ne izključuje odškodninske odgovornosti poslanca zaradi mnenja ali glasu, ki ga je v okviru opravljanja svoje funkcije izrekel v državnem zboru ali na sejah njegovih delovnih teles. Poslancu državnega zbora je tako dejansko omejeno opravljanje poverjene funkcije, čeprav je materialna imuniteta poslanca v interesu samega predstavniškega telesa, da lahko poslanec nemoteno izvršuje svojo funkcijo in izraža svoje mnenje in glas. Postavlja se vprašanje očitnega nasprotja med sedanjo ureditvijo in načelom, zapisanim v prvem odstavku 82. člena ustave, po katerem so poslanci predstavniki vsega ljudstva.
Na podlagi navedenega je aktualno vprašanje ali je po veljavni ustavnopravni ureditvi poslanec v zadostni meri varovan za svoje mnenje ali glas, ki ga je izrekel pri opravljanju svoje funkcije na seji državnega zbora ali na sejah njegovih delovnih teles. Odškodninska odgovornost z dolgotrajnim postopkom lahko za poslanca pomeni veliko obremenitev, saj ne more neovirano, neodvisno in nemoteno opravljati svoje funkcije. Na podlagi navedenega smo predlagatelji mnenja, da bi bilo smiselno v ustavi urediti imuniteto poslanca tako, da ga nihče ne bi mogel klicati naj kakorkoli pravno - torej tudi ne kazensko, ne odškodninsko oziroma civilnopravno - odgovarja za mnenje ali glas, ki ga je izrekel pri opravljanju svoje funkcije. Seveda pa ostaja in je na ta način le še bolj poudarjena neposredna politična odgovornost poslanca do državljank in državljanov, ki se vedno znova potrjuje (ali sankcionira) na volitvah. Prepričani smo, da bo na ta način bolj dosledno uresničeno tudi načelo prvega odstavka 82. člena ustave, po katerem so poslanci predstavniki vsega ljudstva. Delo oziroma funkcijo poslanca bo natančno uredil zakon o poslancih, ki ga bo potrebno v ta namen tudi dopolniti.
3. Predlog ureditve procesne imunitete
Procesno-pravno imuniteto ureja ustava v drugem in tretjem odstavku 83. člena. Za razliko od absolutne učinkovitosti materialno-pravne imunitete je procesno-pravna imuniteta poslancev relativna in učinkuje le toliko časa, dokler traja mandat oziroma dokler državni zbor ne odloči o predčasnem odvzemu imunitete. Znano je namreč, da poslanska imuniteta ni osebna pravica posameznega poslanca, ampak je pravica javnopravnega pomena, ki služi predvsem nemotenemu delovanju parlamenta. Procesno-pravna imuniteta, kot jo pojmuje sodobno pravo, naj sicer praviloma ne bi povsem izključevala odgovornosti za kazniva dejanja, prekrške, civilne delikte, disciplinske prestopke, izvrševanje pravnomočne sodbe ipd. Poslanca, ki tako pravico uživa, ščiti pred priporom in uvedbo kazenskega postopka brez dovoljenja parlamenta, ne pa tudi pred drugimi zakonitimi ukrepi državnih organov v kazenskem postopku in ne pred preiskovalnimi dejanji ali ukrepi v njegovem predhodnem (predkazenskem) delu.
Trenutna ureditev procesne imunitete je pri nas urejena nekoliko (pre)široko in z določenimi posebnostmi. Poslanec se imuniteti lahko odpove oziroma se nanjo ne sklicuje, a ima državni zbor možnost glede imunitete odločiti tudi drugače. Odločanje državnega zbora o imuniteti poslanca je po predlagani spremembi vnaprej izključeno in tudi ni potrebno. Imuniteta bo s predlaganimi spremembami omejena izključno na opravljanje poslanske funkcije, za vsako kaznivo dejanje (ali prekršek) pa bo poslej poslanec odgovarjal kot vsak drug državljan. Razlika bo le v tem, da kakršenkoli uradni postopek (kazenski, predkazenski, upravni...) ne bo smel vplivati na delo državnega zbora, kar v praksi pomeni, da se bo moralo, na primer, sodišče vnaprej informirati o tem, ali na določen dan državni zbor ali delovna telesa, katerih član je posamezen poslanec, zasedajo ali ne, in temu prilagoditi sklic obravnave.
Morebitno zaporno kazen bi poslanec (ali državni svetnik) prestal šele po preteku funkcije, vendar se izvršitvi pravnomočne obsodbe ne bi mogel kar izogniti. Opozarjamo, da že sedaj veljavna pravna ureditev (zakon o poslancih, 9. člen) omogoča, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev.
Vsakršna procesna imuniteta pa bi bila avtomatično izključena v ekstremnih primerih - ko bi bil poslanec ali državni svetnik (neposredno) zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je predpisana kazen nad pet let zapora. Predlagana sprememba v takšnih primerih izključuje diskrecijo državnega zbora, ki je po sedanji ureditvi celo v teh primerih imuniteto še vedno lahko podelil posameznemu poslancu.
4. Zaključek
Predlagano besedilo torej prinaša ustrezno zaščito zakonodajne veje oblasti pred neutemeljenimi posegi drugih vej oblasti, hkrati pa odpravlja možne zlorabe instituta imunitete.
Predlagana sprememba 83. člena ustave zahteva (lahko tudi sočasno), da se natančneje opredeli pojem "funkcije poslanca" v zakonu o poslancih. Temeljne pristojnosti državnega zbora določa ustava. Obseg funkcije poslanca pri uresničevanju teh pristojnosti pa je opredeljen v različnih členih Ustave Republike Slovenije in zakonu o poslancih ter poslovniku državnega zbora. Zakon o poslancih tako v svojem 15. členu določa: temeljna dolžnost in pravica poslanca je udeležba na sejah državnega zbora in na delovnih telesih državnega zbora, katerih član je, ter sodelovanje pri delu in odločanju v državnem zboru ter njegovih delovnih telesih. Sam smisel imunitete izhaja prav iz te funkcije, saj naj bi bilo s tem odstopom od načela enakosti poslancem omogočeno, da svojo funkcijo opravljajo nemoteno, neodvisno in svobodno. Vendar funkcija poslanca očitno obsega več, kot je zajeto samo v tem členu. V času, ko smo postali del Evropske unije in je javno nastopanje v funkciji uradne delegacije v tujini postalo del vsakdanjika poslancev, bi bilo nujno pravno opredelitev funkcije poslanca razširiti tudi v tem smislu. Opravljanje funkcije poslanca poleg tega obsega tudi delo v poslanskih pisarnah v volilnih enotah in volilnih okrajih v času uradnih ur ter sodelovanje na uradnih posvetih, ki jih organizira državni zbor (ali državni svet) in uradnih sprejemih tujih delegacij v prostorih državnega zbora, kakor tudi izven njega, saj gre za delovanje, ki je neposredno utemeljeno v določilih poslovnika državnega zbora in zakonu o poslancih. Glede izjav, ki bi jih dajal poslanec tedaj, ko njegovo delovanje nima neposredne podlage v poslovniku ali zakonu o poslancih, pa poslanec ne bi užival imunitete in bi bil v povsem enakem položaju kot vsak drug državljan.
Posebej poudarjamo, da s predlagano spremembo 83. člena dosledno sledimo načelu, da je potrebno strogo ločiti javni interes, zaradi katerega se poslancu podeljuje imuniteta, od osebnega interesa, ki nikakor ne more biti razlog za podelitev imunitete_ "Imuniteta ni osebna pravica ali privilegij poslanca, temveč je v interesu njegove funkcije in v interesu državnega zbora. Pomeni jamstvo pravne varnosti in zagotovitev neodvisnosti poslanca pri opravljanju predstavniške funkcije pred neutemeljenimi posegi drugih vej oblasti, zlasti pred posegi izvršne veje oblasti, pa tudi posameznikov." (Mozetič; Komentar Ustave Republike Slovenije). Glede na "mladost demokracije" naše države je takšno jamstvo pravne varnosti in zagotovitev neodvisnosti poslanca še posebej smiselno in tudi nujno za nemoteno opravljanje vseh nalog, ki jih po slovenski ustavi ima državni zbor.
1. Uvod
a. Zgodovinski razvoj
Poslanska imuniteta izvira iz časa oblikovanja angleškega parlamentarizma, ko se je razvila kot rezultat političnega boja med parlamentom in monarhom. Omenjeni politični boj se je odvijal dejansko več stoletij, v katerih se je preko posamičnih primerov uveljavilo načelo, da je potrebno poslancem zagotoviti svobodo govora in ostale svoboščine in pravice, ki naj jim omogočijo svobodo opravljanja funkcije oziroma izražanja političnih stališč. Imuniteta se je popolno uveljavila konec 17. stoletja, ko je bilo v Angliji izrecno priznano, "da svoboda govora, razpravljanja in postopanja v Parlamentu ne sme biti predmet obtožbe ali preiskave s strani kateregakoli sodišča ali mesta izven Parlamenta". Tako je bila v Angliji prvič priznana tako-imenovana poklicna imuniteta. Nepoklicna imuniteta, ki zagotavlja nedotakljivost, se je uveljavila v Franciji leta 1789, ko je francoska Nacionalna skupščina institucionalizirala tako poklicno kot nepoklicno imuniteto. Nepoklicna imuniteta, ki varuje poslanca tudi, ko slednji ne opravlja poslanske funkcije, je bila uvedena predvsem z vidika dodatnega varstva poslancev pred izvršilno vejo oblasti.
b. Poslanska imuniteta danes
Poslansko imuniteto danes na splošno opredeljujemo kot pravno neodgovornost in pravno nedotakljivost članov zakonodajnega telesa. Namen imunitete, ki pomeni odstop od splošnega načela enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije, je v tem, da se poslankam in poslancem omogoči neodvisno in nemoteno delo ter zagotovi možnosti za svobodno delovanje in odločanje v okviru podeljene funkcije. Na ta način se članom predstavniškega telesa, poslancem Državnega zbora Republike Slovenije (skladno s 100. členom ustave pa tudi članom Državnega sveta Republike Slovenije), zagotovi pogoje za neodvisno in svobodno opravljanje njihovih funkcij ter s tem zagotovi pogoje za nemoteno delovanje parlamenta. Imuniteta je tako v interesu predstavniškega telesa in ne v osebnem interesu poslanca kot fizične osebe. Po drugi strani pa imuniteta hkrati pomeni določeno jamstvo tako pravne varnosti kot tudi zagotovitev neodvisnosti poslanca pri opravljanju njegove funkcije pred neutemeljenimi posegi izvršilne in sodne veje oblasti, pa tudi posameznikov, in preprečevanje zlorab moči.
c. Razlog za spremembo
Sedanja ustavna ureditev tega vprašanja zaradi preveč široko zastavljene pravne prakse podeljevanja poslanske imunitete ni več povsem ustrezna, saj prihaja do nesistemskih odločitev in v posameznih primerih tudi do očitnih zlorab tega instituta. S predlagano spremembo želimo preprečiti nadaljnje zlorabe, hkrati pa poslansko imuniteto urediti tako, da bo bolj primerljiva z ustavnimi ureditvami v drugih evropskih državah z dolgo demokratično tradicijo. V primerjavi s temi državami je pri nas obseg materialne imunitete bistveno ožje določen, ker izključuje le kazensko odgovornost, ne pa tudi drugih oblik odgovornosti poslanca za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles. V mnogih ureditvah namreč zajema ta ureditev tudi civilnopravno oziroma odškodninsko odgovornost, kar pomeni, da je v teh državah materialna imuniteta absolutna.
Primerjalno-pravni pregled ureditve poklicne imunitete kaže, da ustave mnogih evropskih in drugih demokratičnih držav celovito urejajo to vprašanje:
- Ustava Francije v 1. odstavku 26. člena določa, da poslanec ne more biti predmet pravnega postopka, preiskave, zapora, pripora ali sojenja za mnenje ali glas, ki ga da pri opravljanju svojih dolžnosti.
- Ustava Nizozemske v 71. členu določa, da poslanci, ministri, državni sekretarji in ostali udeleženci razprav v parlamentu ne morejo biti predmet pravnih postopkov za izraženo mnenje v parlamentu ali na sejah odborov. Pri tem se imuniteta nanaša tako na kazensko kot na civilnopravno odgovornost.
- Ustava Portugalske v 1. odstavku 160. člena določa, da poslanec ni civilno, kazensko ali disciplinsko odgovoren za mnenje, ki ga je izrekel pri izvrševanju svojih dolžnosti.
- Ustava Španije v 1. odstavku 71. člena določa, da poslanci in senatorji uživajo poklicno imuniteto za mnenja, izražena pri izvrševanju svojih dolžnosti. Poklicna imuniteta se nanaša na vse vrste pravne odgovornosti - kazensko, civilno in disciplinsko.
- Ustava ZDA v šestem paragrafu 1. člena izrecno določa, da člani kongresa (obeh domov_ predstavniškega doma in senata) za katerokoli besedo ali razpravo, izrečeno v kongresu, ne odgovarjajo na nobenem drugem mestu ("Speech or Debate Clause"), kar v praksi pomeni absolutno imuniteto. Vrhovno sodišče je kasneje presodilo, da imuniteta pokriva vse razprave in uradne stike v okviru z ustavnim redom ZDA določenega delovanja in pristojnosti kongresa ter njegovih delovnih teles; ne pokriva pa zadev, ki so zgolj politične narave (na primer aktivnosti kongresnika v okviru posamezne politične stranke).
Na osnovi teh dejstev je logično, da mnogi najuglednejši strokovnjaki za ustavno pravo soglašajo, da je sedanja ureditev v bistvu preslikana iz prejšnje ureditve, ki ni ustrezala osnovnim demokratičnim standardom. Profesor dr. Kaučič je v komentarju Ustave Republike Slovenije zapisal ugotovitev, da se "Institut poslanske imunitete v novi ustavi iz leta 1991 bistveno ne razlikuje od ureditve v prejšnji ustavi.". Ustavna sodnica dr. Mirjam Škrk pa je na osnovi teh ugotovitev in mednarodne primerjave (navedla je tudi primer celovite ureditve tega področja v ZDA) zapisala, da so prizadevanja poslanca, ki je za celovitejšo ureditev imunitete ubral pot pritožbe na ustavno sodišče "upravičena in legitimna", vendar je za to nujna sprememba ustave.
2. Predlog ureditve materialne imunitete
Obstoječa slovenska ureditev materialne imunitete izključuje kazensko odgovornost poslanca. Takšna ureditev pa ne izključuje odškodninske odgovornosti poslanca zaradi mnenja ali glasu, ki ga je v okviru opravljanja svoje funkcije izrekel v državnem zboru ali na sejah njegovih delovnih teles. Poslancu državnega zbora je tako dejansko omejeno opravljanje poverjene funkcije, čeprav je materialna imuniteta poslanca v interesu samega predstavniškega telesa, da lahko poslanec nemoteno izvršuje svojo funkcijo in izraža svoje mnenje in glas. Postavlja se vprašanje očitnega nasprotja med sedanjo ureditvijo in načelom, zapisanim v prvem odstavku 82. člena ustave, po katerem so poslanci predstavniki vsega ljudstva.
Na podlagi navedenega je aktualno vprašanje ali je po veljavni ustavnopravni ureditvi poslanec v zadostni meri varovan za svoje mnenje ali glas, ki ga je izrekel pri opravljanju svoje funkcije na seji državnega zbora ali na sejah njegovih delovnih teles. Odškodninska odgovornost z dolgotrajnim postopkom lahko za poslanca pomeni veliko obremenitev, saj ne more neovirano, neodvisno in nemoteno opravljati svoje funkcije. Na podlagi navedenega smo predlagatelji mnenja, da bi bilo smiselno v ustavi urediti imuniteto poslanca tako, da ga nihče ne bi mogel klicati naj kakorkoli pravno - torej tudi ne kazensko, ne odškodninsko oziroma civilnopravno - odgovarja za mnenje ali glas, ki ga je izrekel pri opravljanju svoje funkcije. Seveda pa ostaja in je na ta način le še bolj poudarjena neposredna politična odgovornost poslanca do državljank in državljanov, ki se vedno znova potrjuje (ali sankcionira) na volitvah. Prepričani smo, da bo na ta način bolj dosledno uresničeno tudi načelo prvega odstavka 82. člena ustave, po katerem so poslanci predstavniki vsega ljudstva. Delo oziroma funkcijo poslanca bo natančno uredil zakon o poslancih, ki ga bo potrebno v ta namen tudi dopolniti.
3. Predlog ureditve procesne imunitete
Procesno-pravno imuniteto ureja ustava v drugem in tretjem odstavku 83. člena. Za razliko od absolutne učinkovitosti materialno-pravne imunitete je procesno-pravna imuniteta poslancev relativna in učinkuje le toliko časa, dokler traja mandat oziroma dokler državni zbor ne odloči o predčasnem odvzemu imunitete. Znano je namreč, da poslanska imuniteta ni osebna pravica posameznega poslanca, ampak je pravica javnopravnega pomena, ki služi predvsem nemotenemu delovanju parlamenta. Procesno-pravna imuniteta, kot jo pojmuje sodobno pravo, naj sicer praviloma ne bi povsem izključevala odgovornosti za kazniva dejanja, prekrške, civilne delikte, disciplinske prestopke, izvrševanje pravnomočne sodbe ipd. Poslanca, ki tako pravico uživa, ščiti pred priporom in uvedbo kazenskega postopka brez dovoljenja parlamenta, ne pa tudi pred drugimi zakonitimi ukrepi državnih organov v kazenskem postopku in ne pred preiskovalnimi dejanji ali ukrepi v njegovem predhodnem (predkazenskem) delu.
Trenutna ureditev procesne imunitete je pri nas urejena nekoliko (pre)široko in z določenimi posebnostmi. Poslanec se imuniteti lahko odpove oziroma se nanjo ne sklicuje, a ima državni zbor možnost glede imunitete odločiti tudi drugače. Odločanje državnega zbora o imuniteti poslanca je po predlagani spremembi vnaprej izključeno in tudi ni potrebno. Imuniteta bo s predlaganimi spremembami omejena izključno na opravljanje poslanske funkcije, za vsako kaznivo dejanje (ali prekršek) pa bo poslej poslanec odgovarjal kot vsak drug državljan. Razlika bo le v tem, da kakršenkoli uradni postopek (kazenski, predkazenski, upravni...) ne bo smel vplivati na delo državnega zbora, kar v praksi pomeni, da se bo moralo, na primer, sodišče vnaprej informirati o tem, ali na določen dan državni zbor ali delovna telesa, katerih član je posamezen poslanec, zasedajo ali ne, in temu prilagoditi sklic obravnave.
Morebitno zaporno kazen bi poslanec (ali državni svetnik) prestal šele po preteku funkcije, vendar se izvršitvi pravnomočne obsodbe ne bi mogel kar izogniti. Opozarjamo, da že sedaj veljavna pravna ureditev (zakon o poslancih, 9. člen) omogoča, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev.
Vsakršna procesna imuniteta pa bi bila avtomatično izključena v ekstremnih primerih - ko bi bil poslanec ali državni svetnik (neposredno) zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je predpisana kazen nad pet let zapora. Predlagana sprememba v takšnih primerih izključuje diskrecijo državnega zbora, ki je po sedanji ureditvi celo v teh primerih imuniteto še vedno lahko podelil posameznemu poslancu.
4. Zaključek
Predlagano besedilo torej prinaša ustrezno zaščito zakonodajne veje oblasti pred neutemeljenimi posegi drugih vej oblasti, hkrati pa odpravlja možne zlorabe instituta imunitete.
Predlagana sprememba 83. člena ustave zahteva (lahko tudi sočasno), da se natančneje opredeli pojem "funkcije poslanca" v zakonu o poslancih. Temeljne pristojnosti državnega zbora določa ustava. Obseg funkcije poslanca pri uresničevanju teh pristojnosti pa je opredeljen v različnih členih Ustave Republike Slovenije in zakonu o poslancih ter poslovniku državnega zbora. Zakon o poslancih tako v svojem 15. členu določa: temeljna dolžnost in pravica poslanca je udeležba na sejah državnega zbora in na delovnih telesih državnega zbora, katerih član je, ter sodelovanje pri delu in odločanju v državnem zboru ter njegovih delovnih telesih. Sam smisel imunitete izhaja prav iz te funkcije, saj naj bi bilo s tem odstopom od načela enakosti poslancem omogočeno, da svojo funkcijo opravljajo nemoteno, neodvisno in svobodno. Vendar funkcija poslanca očitno obsega več, kot je zajeto samo v tem členu. V času, ko smo postali del Evropske unije in je javno nastopanje v funkciji uradne delegacije v tujini postalo del vsakdanjika poslancev, bi bilo nujno pravno opredelitev funkcije poslanca razširiti tudi v tem smislu. Opravljanje funkcije poslanca poleg tega obsega tudi delo v poslanskih pisarnah v volilnih enotah in volilnih okrajih v času uradnih ur ter sodelovanje na uradnih posvetih, ki jih organizira državni zbor (ali državni svet) in uradnih sprejemih tujih delegacij v prostorih državnega zbora, kakor tudi izven njega, saj gre za delovanje, ki je neposredno utemeljeno v določilih poslovnika državnega zbora in zakonu o poslancih. Glede izjav, ki bi jih dajal poslanec tedaj, ko njegovo delovanje nima neposredne podlage v poslovniku ali zakonu o poslancih, pa poslanec ne bi užival imunitete in bi bil v povsem enakem položaju kot vsak drug državljan.
Posebej poudarjamo, da s predlagano spremembo 83. člena dosledno sledimo načelu, da je potrebno strogo ločiti javni interes, zaradi katerega se poslancu podeljuje imuniteta, od osebnega interesa, ki nikakor ne more biti razlog za podelitev imunitete_ "Imuniteta ni osebna pravica ali privilegij poslanca, temveč je v interesu njegove funkcije in v interesu državnega zbora. Pomeni jamstvo pravne varnosti in zagotovitev neodvisnosti poslanca pri opravljanju predstavniške funkcije pred neutemeljenimi posegi drugih vej oblasti, zlasti pred posegi izvršne veje oblasti, pa tudi posameznikov." (Mozetič; Komentar Ustave Republike Slovenije). Glede na "mladost demokracije" naše države je takšno jamstvo pravne varnosti in zagotovitev neodvisnosti poslanca še posebej smiselno in tudi nujno za nemoteno opravljanje vseh nalog, ki jih po slovenski ustavi ima državni zbor.
