1.
Piranski zaliv in naselja ob Dragonji so slovenski
Ozemlje Republike Slovenije je v skladu s 4. členom Ustave RS, 2. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 3. točko mnenja št. 3 arbitražne komisije mirovne konference o Jugoslaviji, tisto ozemlje, ki ga je po načelu "uti possidetis" Republika Slovenija posedovala na dan osamosvojitve, dne 25. junija 1991. Ozemlje katastrske občine Sečovlje, morski akvatorij Piranskega zaliva s statusom notranjih morskih voda in teritorialni dostop do odprtih voda Jadranskega morje so tisti del enotne in nedeljive države, nad katerim mora Republika Slovenija tudi v bodoče ohraniti polno državno suverenost.
Ozemlje katastrske občine Sečovlje in del Piranskega zaliva je Republika Hrvaška, kljub diplomatskim notam in protestom Republike Slovenije, samovoljno zasedla s tem, ko je neupravičeno in nezakonito zgradila kontrolno točko, odpravila slovensko telefonsko omrežje, spremenila režim v ribolovnem rezervatu ter neupravičeno vzpostavila vojaško, policijsko, upravno in sodno oblast.
V skladu s 4. točko mnenja t.i. Badinterjeve komisije, ter na podlagi veljavnih načel mednarodnega prava, ta zasedba ne more imeti pravnih učinkov.
Mejna črta Republike Slovenije na morju ni bila nikdar določena v okviru pravnega reda nekdanje SFRJ, zato je treba mejno črto na morju šele določiti. Pri določitvi meje na morju vztraja Republika Slovenija na stališču, da je potrebno upoštevati zgodovinsko dejstvo zadnje mednarodno priznane meje Svobodnega tržaškega ozemlja - Cone B, upoštevati načelo pravičnosti, kar pomeni teritorialni dostop Republike Slovenije do odprtega morja v Jadranu in upoštevati novo nastale razmere po razpadu bivše skupne države SFRJ.
2.
Slovenija pri predlogih za državno mejo ni omejena
Republika Hrvaška je dne 22.1. in 18.11.1993 poslala Vladi Republike Slovenije dva dokumenta, s katerima je izrazila zahtevo po spremembi obstoječega stanja (Status Quo) in določitev državne meje s katero bi Republika Hrvaška integrirala območje portoroškega letališča in dve tretjini Piranskega zaliva.
Zastopniški dom hrvaškega Državnega zbora je v letu 1999 (Službeni list Republike Hrvatske - Narodne novine, 02. 04. 1999) v sprejeti deklaraciji določil, da so državni organi v bilateralnih pogajanjih z Republiko Slovenijo dolžni zastopati stališče, da zadnja še spremenljiva razmejitev poteka po kanalu svetega Odorika (reka Dragonja) in polovici Piranskega zaliva.
S tem dejanjem je Republika Hrvaška eksplicitno odstopila od načela "uti possidetis", hkrati pa jasno izkazala pravno situacijo na ozemlju bivše cone B - Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je bila šele v letu 1954 priključena Jugoslaviji. Meja med tedanjima socialističnima republikama kot republiška meja ni bila nikoli določena. Slovenija ima tako legitimno pravico predlagati razmejitev na kopnem in na morju ter za to razmejitev ponudi utemeljene osnove med katerimi je v prvi vrsti neizpodbojno dejstvo, da je piranski zaliv zgodovinsko pripadal občini Piran, ki je segala do južnih meja katastrskih občin Kaštel in Savudrija. Zaradi ekološkega in marikulturnega pomena, ki ga ima Piranski zaliv je bil v njem določen ribolovni rezervat in to kot notranje slovensko morje ter nedeljiva celota Slovenije, s katero že vse od leta 1954 Slovenija tudi upravlja.
3.
Hrvaški zgodovinski dolg
Republika Slovenija ima legitimno pravico predlagati pravičen potek državne meje v Istri in na morju, ter zahtevati ohranitev teritorialnega izhoda na odprto morje. Pri tem se Republika Slovenija sklicuje na določbe mednarodnega prava in 3. konvencije Združenih narodov o Pravu morja iz leta 1982, opira pa se tudi na moralni dolg Republike Hrvaške slovenskemu narodu. (dr. Milica Kacin Wochinz_ Hrvaški "zgodovinski dolg" Slovencem, Nova revija 1999, str. 249-254).
Upoštevajoč zgodovinsko dejstvo, da se je zahodna meja med SFRJ in Republiko Italijo oblikovala šele na podlagi t.i. etnične reciprocitete, ki je za jugoslovansko, ter po razpadu SFRJ, za hrvaško državno pripadnost Istre ter Reke in Dalmacije z otoki, na italijanski strani državne meje pustila avtohtona slovenska ozemlja v Tržaški, Videmski in Goriški pokrajini skupaj z več kot 140000 Slovenci, Republika Slovenija pričakuje postavitev pravične državne meje tudi iz tega naslova.
4.
Pravična meja v Istri, na morju in v Prekmurju
Na podlagi ugotovitev o nedoločeni državni meji v Istri in na morju je, glede na drugo točko mnenja Badinterjeve komisije, dopustno sprejeti razmejitev med sosednjima državama le z vzajemnim in svobodnim sporazumom. Iz tega sledi, da je nujno najprej vzpostaviti ozemeljski "status quo", kot je ta veljal na dan osamosvojitve, nato pa s pogajanji doseči sporazum z Republiko Hrvaško o pravični razmejitvi.
Glede na 7. člen specialnega Statuta Londonskega Memoranduma, ki prepoveduje izvajati kakršne koli spremembe meja osnovnih administrativnih enot na območjih, ki sodijo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije z namenom, da se ogrozi etnična sestava dotičnih enot, Državni zbor Republike Slovenije pooblašča Vlado RS in Mešano diplomatsko komisijo za ugotovitev in označitev državne meje za začetek novih pogajanj o poteku državne meje na podlagi mednarodnopravnih, strateških, zgodovinskih in moralnih argumentov.
Pogajalska izhodišča morajo temeljiti na zgodovinskem dejstvu upravnega statusa piranske občine in s tem na vzpostavitvi državne meje po južni meji nekdanje občine Piran, s čimer bo ohranjena ozemeljska celovitost piranskega zaliva in teritorialen dostop Republike Slovenije na odprto morje.
V Prekmurju je potrebno vzpostaviti stanje na dan 25.6.1991, ko sta izvajali jurisdikcijo Slovenija in Hrvaška vsaka na svoji strani Mure.
Piranski zaliv in naselja ob Dragonji so slovenski
Ozemlje Republike Slovenije je v skladu s 4. členom Ustave RS, 2. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 3. točko mnenja št. 3 arbitražne komisije mirovne konference o Jugoslaviji, tisto ozemlje, ki ga je po načelu "uti possidetis" Republika Slovenija posedovala na dan osamosvojitve, dne 25. junija 1991. Ozemlje katastrske občine Sečovlje, morski akvatorij Piranskega zaliva s statusom notranjih morskih voda in teritorialni dostop do odprtih voda Jadranskega morje so tisti del enotne in nedeljive države, nad katerim mora Republika Slovenija tudi v bodoče ohraniti polno državno suverenost.
Ozemlje katastrske občine Sečovlje in del Piranskega zaliva je Republika Hrvaška, kljub diplomatskim notam in protestom Republike Slovenije, samovoljno zasedla s tem, ko je neupravičeno in nezakonito zgradila kontrolno točko, odpravila slovensko telefonsko omrežje, spremenila režim v ribolovnem rezervatu ter neupravičeno vzpostavila vojaško, policijsko, upravno in sodno oblast.
V skladu s 4. točko mnenja t.i. Badinterjeve komisije, ter na podlagi veljavnih načel mednarodnega prava, ta zasedba ne more imeti pravnih učinkov.
Mejna črta Republike Slovenije na morju ni bila nikdar določena v okviru pravnega reda nekdanje SFRJ, zato je treba mejno črto na morju šele določiti. Pri določitvi meje na morju vztraja Republika Slovenija na stališču, da je potrebno upoštevati zgodovinsko dejstvo zadnje mednarodno priznane meje Svobodnega tržaškega ozemlja - Cone B, upoštevati načelo pravičnosti, kar pomeni teritorialni dostop Republike Slovenije do odprtega morja v Jadranu in upoštevati novo nastale razmere po razpadu bivše skupne države SFRJ.
2.
Slovenija pri predlogih za državno mejo ni omejena
Republika Hrvaška je dne 22.1. in 18.11.1993 poslala Vladi Republike Slovenije dva dokumenta, s katerima je izrazila zahtevo po spremembi obstoječega stanja (Status Quo) in določitev državne meje s katero bi Republika Hrvaška integrirala območje portoroškega letališča in dve tretjini Piranskega zaliva.
Zastopniški dom hrvaškega Državnega zbora je v letu 1999 (Službeni list Republike Hrvatske - Narodne novine, 02. 04. 1999) v sprejeti deklaraciji določil, da so državni organi v bilateralnih pogajanjih z Republiko Slovenijo dolžni zastopati stališče, da zadnja še spremenljiva razmejitev poteka po kanalu svetega Odorika (reka Dragonja) in polovici Piranskega zaliva.
S tem dejanjem je Republika Hrvaška eksplicitno odstopila od načela "uti possidetis", hkrati pa jasno izkazala pravno situacijo na ozemlju bivše cone B - Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je bila šele v letu 1954 priključena Jugoslaviji. Meja med tedanjima socialističnima republikama kot republiška meja ni bila nikoli določena. Slovenija ima tako legitimno pravico predlagati razmejitev na kopnem in na morju ter za to razmejitev ponudi utemeljene osnove med katerimi je v prvi vrsti neizpodbojno dejstvo, da je piranski zaliv zgodovinsko pripadal občini Piran, ki je segala do južnih meja katastrskih občin Kaštel in Savudrija. Zaradi ekološkega in marikulturnega pomena, ki ga ima Piranski zaliv je bil v njem določen ribolovni rezervat in to kot notranje slovensko morje ter nedeljiva celota Slovenije, s katero že vse od leta 1954 Slovenija tudi upravlja.
3.
Hrvaški zgodovinski dolg
Republika Slovenija ima legitimno pravico predlagati pravičen potek državne meje v Istri in na morju, ter zahtevati ohranitev teritorialnega izhoda na odprto morje. Pri tem se Republika Slovenija sklicuje na določbe mednarodnega prava in 3. konvencije Združenih narodov o Pravu morja iz leta 1982, opira pa se tudi na moralni dolg Republike Hrvaške slovenskemu narodu. (dr. Milica Kacin Wochinz_ Hrvaški "zgodovinski dolg" Slovencem, Nova revija 1999, str. 249-254).
Upoštevajoč zgodovinsko dejstvo, da se je zahodna meja med SFRJ in Republiko Italijo oblikovala šele na podlagi t.i. etnične reciprocitete, ki je za jugoslovansko, ter po razpadu SFRJ, za hrvaško državno pripadnost Istre ter Reke in Dalmacije z otoki, na italijanski strani državne meje pustila avtohtona slovenska ozemlja v Tržaški, Videmski in Goriški pokrajini skupaj z več kot 140000 Slovenci, Republika Slovenija pričakuje postavitev pravične državne meje tudi iz tega naslova.
4.
Pravična meja v Istri, na morju in v Prekmurju
Na podlagi ugotovitev o nedoločeni državni meji v Istri in na morju je, glede na drugo točko mnenja Badinterjeve komisije, dopustno sprejeti razmejitev med sosednjima državama le z vzajemnim in svobodnim sporazumom. Iz tega sledi, da je nujno najprej vzpostaviti ozemeljski "status quo", kot je ta veljal na dan osamosvojitve, nato pa s pogajanji doseči sporazum z Republiko Hrvaško o pravični razmejitvi.
Glede na 7. člen specialnega Statuta Londonskega Memoranduma, ki prepoveduje izvajati kakršne koli spremembe meja osnovnih administrativnih enot na območjih, ki sodijo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije z namenom, da se ogrozi etnična sestava dotičnih enot, Državni zbor Republike Slovenije pooblašča Vlado RS in Mešano diplomatsko komisijo za ugotovitev in označitev državne meje za začetek novih pogajanj o poteku državne meje na podlagi mednarodnopravnih, strateških, zgodovinskih in moralnih argumentov.
Pogajalska izhodišča morajo temeljiti na zgodovinskem dejstvu upravnega statusa piranske občine in s tem na vzpostavitvi državne meje po južni meji nekdanje občine Piran, s čimer bo ohranjena ozemeljska celovitost piranskega zaliva in teritorialen dostop Republike Slovenije na odprto morje.
V Prekmurju je potrebno vzpostaviti stanje na dan 25.6.1991, ko sta izvajali jurisdikcijo Slovenija in Hrvaška vsaka na svoji strani Mure.
