Dr. Korošec je odkrito nastopal proti liberalnim in marksističnim frazam_ »Brez moralne obnove ne bo rešitve iz gospodarskega in socialnega kaosa » in »Zaupati (verovati) je v družino, šolo, slovensko literaturo in vse ustanove javnega življenja« ter »Posebej je potrebno skrbeti za čisto slovensko ozemlje ob avstrijski, madžarski in italijanski meji (danes bi dodali še hrvaški meji). Preprečevati je potrebno povsod v vseh panogah tujerodno ekspanzijo na slovensko ozemlje, posebej tam, kjer ta ni nujno potrebna.«
Dr. Anton Korošec je tudi zapisal, »da je potrebno potencirati slovensko narodno zavest in slovensko kulturo, vse zaradi obrambe proti nevarnosti tujerodnih navalov«. Glede družin pa zapiše, »da mora red zavladati najprej v osnovni celici človeške družbe, to je v družini, kjer naj red sloni na katoliških načelih«. Ta naj pridejo do svoje veljave prav v družini kot najmanjši enoti družbe, ker »če hočemo, da bo odporen ves slovenski narod, mora biti odporna tudi sleherna naša družina, ki naj predstavlja narodno trdnjavo in ognjišča narodne kakor tudi katoliške zavesti«.
Dr. Korošec med drugim tudi zapiše, »da naj bodo posamezne države in njihova svetovna skupnost urejena na podlagi delovnih stanov, medsebojno povezanih v pojmovanju in izvajanju
socialne pravičnosti, kot so to modro učili in poudarjali socialni papeži«. Svoboda posameznikov in delovanje stanov ne sme biti zatrta, ampak pametno urejena tako, da koristi splošni blaginji.
Nadalje dr. Korošec zapiše: «Držeč se smernic, podanih v papeževih okrožnicah, se izrekamo za korporativni družbeni in gospodarski red, osnovan na krščanskem organskem pojmovanju družbe, da se zajamči interes skupnosti in svoboda osebnosti. » in dalje »Izrekamo se za vodstvo narodnega gospodarstva v kmetijstvu, obrtništvu in industriji.« »Čuvajmo naše zadrugarstvo, skrbimo za njegovo idealnost, za njegovo razširjanje, da bo lahko prevzelo naloge korporativnega gospodarskega reda. Ne izogibajmo se potrebnih socializacij«. Med drugim zapiše »Obsojamo kapitalistični in komunistični gospodarski red! Odklanjamo totalitarno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družbenim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo!« Zaveda se, da gola pravičnost ne zadostuje, potrebna je tudi ljubezen ter zapiše: »Dovedimo socialno pravičnost in socialno ljubezen v človeški družbi do popolne zmage!«
Ob zaključnih besedah v oporoki in ob svojih poslednjih mislih dr. Anton Korošec razmišlja o načinu, kako priti do uspeha, ker ve, da je potrebno graditi in samo graditi in nikoli podirati ne z besedo in ne z dejanji, zato zapiše: »Ne nergajmo, ne podirajmo, ampak gradimo! Proč z nergači iz naših vrst!«. Zgoraj so podane glavne misli iz oporoke dr. Anton Korošca, s katero je dejansko napovedal_ »Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in v samega sebe."
dr. Peter Pavel Klasinc
(vir: A.Farkaš: Dr. Anton Korošec, Mladinska založba v Ljubljani, 1941,100 strani)
Iz http_//sl.wikipedia.org:
Anton Korošec, slovenski politik in teolog, * 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici, Slovenija (tedaj Avstro-Ogrska), † 14. december 1940 Beograd, Srbija in Črna gora (tedaj Kraljevina Jugoslavija. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru, ter študij nadaljeval na bogoslovju in bil leta 1895 posvečen v jezuitskega duhovnika. Študij je dokončal z doktoratom Graške univerze iz teologije leta 1905. Spoznal je Janeza Evangelista Kreka in sprejel njegove politične poglede.
Leta 1906 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru, kjer je 30. maja 1917 kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh Južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske monarhije. Ob razpadu Avstro-Ogrske je Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je predsedoval, 29. oktobra 1918 razglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, po tem, ko je z Nikolo Pašićem sklenil Ženevsko deklaracijo, s katero je Kraljevina Srbija in Črna gora priznala enakopravnost takšne države pri združevanju z njo na konfederalni osnovi. Ob sami združitvi so se Srbi in Hrvati dogovorili za centralistično ureditev in novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila urejena kot unitarna monarhija.
Bil je podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS leta 1918, nato je kot vodja SLS sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah; leta 1924 je, po porazu leta 1920, na Slovenskem SLS spet zmagala in Korošec je postal podpredsednik vlade, v letih 1924 in 1927 tudi minister za notranje zadeve. Nasprotoval je sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Kraljevine, dokler ni SLS skupaj s srbskimi radikali oblikovala centralistično vlado in je ideja prišla na stranski tir. Po atentatu na Stjepana Radića leta 1928 mu je kralj zaupal vodenje vlade v šestojanuarski diktaturi, bil pa je tudi minister v Živkovićevi vladi leta 1929. Mednacionalno krizo je skušal rešiti demokratično, leta 1930 pa je vlado po političnem pritisku iz Slovenije zapustil.
V opoziciji je leta 1932 sestavil Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov, zaradi česar bi bila takšna država privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence. Zaradi takšnih pogledov so ga leta 1933 izgnali na Hvar, SLS pa je nato bojkotirala parlamentarne volitve leta 1935. Junija 1935 je postal minister za notranje zadeve v Stojadinovićevi vladi.
Dr. Anton Korošec je tudi zapisal, »da je potrebno potencirati slovensko narodno zavest in slovensko kulturo, vse zaradi obrambe proti nevarnosti tujerodnih navalov«. Glede družin pa zapiše, »da mora red zavladati najprej v osnovni celici človeške družbe, to je v družini, kjer naj red sloni na katoliških načelih«. Ta naj pridejo do svoje veljave prav v družini kot najmanjši enoti družbe, ker »če hočemo, da bo odporen ves slovenski narod, mora biti odporna tudi sleherna naša družina, ki naj predstavlja narodno trdnjavo in ognjišča narodne kakor tudi katoliške zavesti«.
Dr. Korošec med drugim tudi zapiše, »da naj bodo posamezne države in njihova svetovna skupnost urejena na podlagi delovnih stanov, medsebojno povezanih v pojmovanju in izvajanju
socialne pravičnosti, kot so to modro učili in poudarjali socialni papeži«. Svoboda posameznikov in delovanje stanov ne sme biti zatrta, ampak pametno urejena tako, da koristi splošni blaginji.
Nadalje dr. Korošec zapiše: «Držeč se smernic, podanih v papeževih okrožnicah, se izrekamo za korporativni družbeni in gospodarski red, osnovan na krščanskem organskem pojmovanju družbe, da se zajamči interes skupnosti in svoboda osebnosti. » in dalje »Izrekamo se za vodstvo narodnega gospodarstva v kmetijstvu, obrtništvu in industriji.« »Čuvajmo naše zadrugarstvo, skrbimo za njegovo idealnost, za njegovo razširjanje, da bo lahko prevzelo naloge korporativnega gospodarskega reda. Ne izogibajmo se potrebnih socializacij«. Med drugim zapiše »Obsojamo kapitalistični in komunistični gospodarski red! Odklanjamo totalitarno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družbenim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo!« Zaveda se, da gola pravičnost ne zadostuje, potrebna je tudi ljubezen ter zapiše: »Dovedimo socialno pravičnost in socialno ljubezen v človeški družbi do popolne zmage!«
Ob zaključnih besedah v oporoki in ob svojih poslednjih mislih dr. Anton Korošec razmišlja o načinu, kako priti do uspeha, ker ve, da je potrebno graditi in samo graditi in nikoli podirati ne z besedo in ne z dejanji, zato zapiše: »Ne nergajmo, ne podirajmo, ampak gradimo! Proč z nergači iz naših vrst!«. Zgoraj so podane glavne misli iz oporoke dr. Anton Korošca, s katero je dejansko napovedal_ »Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in v samega sebe."
dr. Peter Pavel Klasinc
(vir: A.Farkaš: Dr. Anton Korošec, Mladinska založba v Ljubljani, 1941,100 strani)
Iz http_//sl.wikipedia.org:
Anton Korošec, slovenski politik in teolog, * 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici, Slovenija (tedaj Avstro-Ogrska), † 14. december 1940 Beograd, Srbija in Črna gora (tedaj Kraljevina Jugoslavija. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru, ter študij nadaljeval na bogoslovju in bil leta 1895 posvečen v jezuitskega duhovnika. Študij je dokončal z doktoratom Graške univerze iz teologije leta 1905. Spoznal je Janeza Evangelista Kreka in sprejel njegove politične poglede.
Leta 1906 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru, kjer je 30. maja 1917 kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh Južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske monarhije. Ob razpadu Avstro-Ogrske je Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je predsedoval, 29. oktobra 1918 razglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, po tem, ko je z Nikolo Pašićem sklenil Ženevsko deklaracijo, s katero je Kraljevina Srbija in Črna gora priznala enakopravnost takšne države pri združevanju z njo na konfederalni osnovi. Ob sami združitvi so se Srbi in Hrvati dogovorili za centralistično ureditev in novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila urejena kot unitarna monarhija.
Bil je podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS leta 1918, nato je kot vodja SLS sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah; leta 1924 je, po porazu leta 1920, na Slovenskem SLS spet zmagala in Korošec je postal podpredsednik vlade, v letih 1924 in 1927 tudi minister za notranje zadeve. Nasprotoval je sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Kraljevine, dokler ni SLS skupaj s srbskimi radikali oblikovala centralistično vlado in je ideja prišla na stranski tir. Po atentatu na Stjepana Radića leta 1928 mu je kralj zaupal vodenje vlade v šestojanuarski diktaturi, bil pa je tudi minister v Živkovićevi vladi leta 1929. Mednacionalno krizo je skušal rešiti demokratično, leta 1930 pa je vlado po političnem pritisku iz Slovenije zapustil.
V opoziciji je leta 1932 sestavil Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov, zaradi česar bi bila takšna država privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence. Zaradi takšnih pogledov so ga leta 1933 izgnali na Hvar, SLS pa je nato bojkotirala parlamentarne volitve leta 1935. Junija 1935 je postal minister za notranje zadeve v Stojadinovićevi vladi.