»SLS pozdravlja oblikovanje ub predstavitev bele knjige o meji med Slovenijo in Hrvaško ter obenem pričakuje, da bodo državni organi delovali v skladu z ugotovitvami iz bele knjige,« je objavo bele knjige na novinarski konferenci pokomentiral predsednik SLS Janez Podobnik. Izrazil je tudi zadovoljstvo, da predstavljeni dokumenti in stališča povzemajo vsebino tako koalicijske pogodbe kot programa SLS glede vprašanja meje s Hrvaško v Istri in tudi v ostalih predelih slovensko-hrvaške meje. Meja z Republiko Hrvaško je pomembno nacionalno strateško vprašanje, za rešitev le tega pa si Slovenska ljudska stranka intenzivneje prizadeva od osamosvojitve naprej. Poslanec SLS Josip Bajc je že napovedal , da bo SLS resolucijo o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ponovno predložila v obravnavo in sprejem vsem poslanskim skupinam.
Določitev meje pa mora po mnenju g. Podobnika zadostiti dvema minimalnima pogojema, in sicer nedeljivosti Piranskega zaliva in teritorialnemu izhodu na odprto morje. Podobnik meni, da so analizirana hrvaška stališča nekonsistentna in niso v skladu z načeli mednarodnega prava, ki jih Republika Hrvaška tudi večkrat krši. Mnoga dejstva, da so analize območij južno od Dragonje utemeljene na zgodovinskih načelih, ki jih je potrebno spoštovati in na njih vztrajati, so utemeljena. Tudi analize infrastrukture in solinarstva nakazujejo reševanje na osnovi zgodovinskih dejstev. Dragonja torej nikoli ni bila mejna reka, kar je dokazano tudi v beli knjigi. SLS je opozorila še na druge kritične meje, ki jih bo potrebno reševati: gre za mejno območje Snežnika, Bele Krajine (Sekuliči) in reke Mure, ki zaradi svoje velikosti in neukrotljivosti predstavlja naravno in zgodovinsko mejo. Levi breg Mure je slovenski, kot na dan osamosvojitve, od 25. 6. 1991 naprej pa Slovenija izvaja na tem območju polno jurisdikcijo.
Po mnenju poslanca Slovenske ljudske stranke, g. Josipa Bajca je oblikovanje bele knjige vzpodbudila predlagana resolucija o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je pravno politični akt, medtem ko je bela knjiga zgodovinski dokument in bo ostal na tem nivoju. G. Bajc je opozoril na t.i. zgodovinski dolg, ki je nastal s podpisom Londonskega memoranduma leta 1954, kjer je Slovenija dejansko izgubila mnogo Slovencev (140 000), ki so tako ostali onkraj slovenskih meja. SLS si bo nadaljnje prizadevala, da bo resolucijo o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško predložila v obravnavo in sprejem vsem poslanskim skupinam, kar bo pripomoglo, da se bo mejna problematika reševala še intenzivneje. Kljub temu pa se bo še naprej sklicevala na Temeljno ustavno listino iz leta 1991, katere osnova je označitev meja med RS in RH.
SLS se je že vse od osamosvojitve Slovenije zavedala potrebe po takšnem dokumentu, zato je tudi po svojih močeh v tem obdobju s pripravo in objavo zbornikov o Slovensko hrvaški meji v Istri (l. 1998 in 2004) sodelovala pri zbiranju dokumentov in obveščanju domače in tuje javnosti (leta 2005 je izdala zbornik v angleškem jeziku in ga posredovala vsem diplomatskim predstavništvom v Sloveniji).
SLS označuje Temeljno ustavno listino iz leta 1991 kot osnovo za označitev meje med RS in RH. Določitev meje pa mora zadostiti dvema minimalnima pogojema, in sicer nedeljivosti Piranskega zaliva in teritorialnemu izhodu na odprto morje. SLS je še posebej pozorno spremljala in aktivno sodelovala pri oblikovanju koalicijske pogodbe v delu, ki govori o slovenski zunanji politiki in odnosih s Hrvaško. S strokovnimi argumenti in zbrano dokumentacijo, smo uspeli prepričati koalicijske partnerje, da so bila temeljna izhodišča vključena tudi v končno različico koalicijske pogodbe.
Program SLS 2004, str. 94_ »Potrebno je reševati odprta vprašanja s Hrvaško, vztrajati na celovitosti Piranskega zaliva ter neoviranem dostopu do mednarodnih voda; na vseh delih meje je potrebno vzpostaviti stanje z dne 25.6.1991.«
Koalicijska pogodba, str. 49_ »Koalicijski partnerji upoštevajo stanje med RS in RH na dan 25. junija 1991, kar pomeni, da do dokončnega sporazuma upoštevajo zaselke na levem bregu Dragonje kot slovensko ozemlje; da upoštevajo celovitost Piranskega zaliva in ohranjanje slovenskih ozemeljskih voda v obsegu, kot so ga 25. junija 1991 nadzirali slovenska policija in drugi slovenski organi.«
Določitev meje pa mora po mnenju g. Podobnika zadostiti dvema minimalnima pogojema, in sicer nedeljivosti Piranskega zaliva in teritorialnemu izhodu na odprto morje. Podobnik meni, da so analizirana hrvaška stališča nekonsistentna in niso v skladu z načeli mednarodnega prava, ki jih Republika Hrvaška tudi večkrat krši. Mnoga dejstva, da so analize območij južno od Dragonje utemeljene na zgodovinskih načelih, ki jih je potrebno spoštovati in na njih vztrajati, so utemeljena. Tudi analize infrastrukture in solinarstva nakazujejo reševanje na osnovi zgodovinskih dejstev. Dragonja torej nikoli ni bila mejna reka, kar je dokazano tudi v beli knjigi. SLS je opozorila še na druge kritične meje, ki jih bo potrebno reševati: gre za mejno območje Snežnika, Bele Krajine (Sekuliči) in reke Mure, ki zaradi svoje velikosti in neukrotljivosti predstavlja naravno in zgodovinsko mejo. Levi breg Mure je slovenski, kot na dan osamosvojitve, od 25. 6. 1991 naprej pa Slovenija izvaja na tem območju polno jurisdikcijo.
Po mnenju poslanca Slovenske ljudske stranke, g. Josipa Bajca je oblikovanje bele knjige vzpodbudila predlagana resolucija o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je pravno politični akt, medtem ko je bela knjiga zgodovinski dokument in bo ostal na tem nivoju. G. Bajc je opozoril na t.i. zgodovinski dolg, ki je nastal s podpisom Londonskega memoranduma leta 1954, kjer je Slovenija dejansko izgubila mnogo Slovencev (140 000), ki so tako ostali onkraj slovenskih meja. SLS si bo nadaljnje prizadevala, da bo resolucijo o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško predložila v obravnavo in sprejem vsem poslanskim skupinam, kar bo pripomoglo, da se bo mejna problematika reševala še intenzivneje. Kljub temu pa se bo še naprej sklicevala na Temeljno ustavno listino iz leta 1991, katere osnova je označitev meja med RS in RH.
SLS se je že vse od osamosvojitve Slovenije zavedala potrebe po takšnem dokumentu, zato je tudi po svojih močeh v tem obdobju s pripravo in objavo zbornikov o Slovensko hrvaški meji v Istri (l. 1998 in 2004) sodelovala pri zbiranju dokumentov in obveščanju domače in tuje javnosti (leta 2005 je izdala zbornik v angleškem jeziku in ga posredovala vsem diplomatskim predstavništvom v Sloveniji).
SLS označuje Temeljno ustavno listino iz leta 1991 kot osnovo za označitev meje med RS in RH. Določitev meje pa mora zadostiti dvema minimalnima pogojema, in sicer nedeljivosti Piranskega zaliva in teritorialnemu izhodu na odprto morje. SLS je še posebej pozorno spremljala in aktivno sodelovala pri oblikovanju koalicijske pogodbe v delu, ki govori o slovenski zunanji politiki in odnosih s Hrvaško. S strokovnimi argumenti in zbrano dokumentacijo, smo uspeli prepričati koalicijske partnerje, da so bila temeljna izhodišča vključena tudi v končno različico koalicijske pogodbe.
Program SLS 2004, str. 94_ »Potrebno je reševati odprta vprašanja s Hrvaško, vztrajati na celovitosti Piranskega zaliva ter neoviranem dostopu do mednarodnih voda; na vseh delih meje je potrebno vzpostaviti stanje z dne 25.6.1991.«
Koalicijska pogodba, str. 49_ »Koalicijski partnerji upoštevajo stanje med RS in RH na dan 25. junija 1991, kar pomeni, da do dokončnega sporazuma upoštevajo zaselke na levem bregu Dragonje kot slovensko ozemlje; da upoštevajo celovitost Piranskega zaliva in ohranjanje slovenskih ozemeljskih voda v obsegu, kot so ga 25. junija 1991 nadzirali slovenska policija in drugi slovenski organi.«