SKZ pri SLS ne odobrava takšnega vala podražitev, kot se ga napoveduje v tem mesecu in v mesecu oktobru. Že v času žetve smo poudarili, da se cene pekarskih izdelkov ne smejo povečati zaradi višje cene pšenice. V ceni kruha je delež pšenice manj kot 10%. Povedati je potrebno tudi, da se ob nižjih odkupnih cenah pšenice v preteklih letih cene pekovskih izdelkov niso znižale. Povečanje cen bi bilo razumljivo, če bi se cene v preteklih letih zniževale tudi na prodajnih policah. Odkupna cena mleka pa se npr. ni spremenila že več kot sedem let.
V SKZ pri SLS z zadovoljstvom ugotavljamo, da je problem zaznala tudi Vlada RS. Vlada ima vzvode, s katerimi lahko ublaži taka povečanja cen. Določene vzvode lahko aktivira preko tržnih redov, z zakonodajo ali pa z davčno politiko. Prepričani smo, da se trg hrane ne more primerjati npr. s trgom avtomobilov. Avto lahko zamenjamo s kolesom, hrane pa ne moremo zamenjati npr. z zrakom. Trgovci se zelo dobro zavedajo, da bo potrošnik kupoval hrano, ne glede koliko stane. To pa ni v skladu s cilji Evropske unije_ pridelava poceni hrane za potrošnike. Realizacija tega cilja je pomembna tako za pridelovalce, predelovalno industrijo in trgovino, zato država lahko to tudi regulira in ustrezno ukrepa.
V SKZ pri SLS smo v preteklih letih vedno poudarjali, da je potrebno urediti verigo od pridelovalca do trgovca in potrošnika. Zavzemali smo se za to, da so razmerja za sestavo cene razumna in da tega potrošnik ne občuti kot povečanje maloprodajne cene. Prepričani smo, da ima trgovina že v izhodišču previsoke marže, proizvajalcem in dobaviteljem pa nalaga tudi dodatne obremenitve. Ne drži trditev, da se ob povečanju cene pridelovalca ali dobavitelja marža ne poveča in da to ne vpliva na povečanje maloprodajne cene na polici trgovca. Zato so podražitve tudi preko 20%, tega pa ne zasledimo v sosednjih državah, kjer se hrana tudi draži. Razlog za tako velika povečanja cen pa predstavlja tudi slaba organiziranost pridelovalcev in predelovalne industrije napram trgovini.
V SKZ pri SLS z zadovoljstvom ugotavljamo, da je problem zaznala tudi Vlada RS. Vlada ima vzvode, s katerimi lahko ublaži taka povečanja cen. Določene vzvode lahko aktivira preko tržnih redov, z zakonodajo ali pa z davčno politiko. Prepričani smo, da se trg hrane ne more primerjati npr. s trgom avtomobilov. Avto lahko zamenjamo s kolesom, hrane pa ne moremo zamenjati npr. z zrakom. Trgovci se zelo dobro zavedajo, da bo potrošnik kupoval hrano, ne glede koliko stane. To pa ni v skladu s cilji Evropske unije_ pridelava poceni hrane za potrošnike. Realizacija tega cilja je pomembna tako za pridelovalce, predelovalno industrijo in trgovino, zato država lahko to tudi regulira in ustrezno ukrepa.
V SKZ pri SLS smo v preteklih letih vedno poudarjali, da je potrebno urediti verigo od pridelovalca do trgovca in potrošnika. Zavzemali smo se za to, da so razmerja za sestavo cene razumna in da tega potrošnik ne občuti kot povečanje maloprodajne cene. Prepričani smo, da ima trgovina že v izhodišču previsoke marže, proizvajalcem in dobaviteljem pa nalaga tudi dodatne obremenitve. Ne drži trditev, da se ob povečanju cene pridelovalca ali dobavitelja marža ne poveča in da to ne vpliva na povečanje maloprodajne cene na polici trgovca. Zato so podražitve tudi preko 20%, tega pa ne zasledimo v sosednjih državah, kjer se hrana tudi draži. Razlog za tako velika povečanja cen pa predstavlja tudi slaba organiziranost pridelovalcev in predelovalne industrije napram trgovini.