Ljubljana, 26. november 2008 – Zaupniki Katoliške stranke so 27. novembra 1905 sprejeli sklep, s katerim se je stranka preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Po uvedi splošne in enake volilne pravice, za katero se je stranka ves čas svojega delovanja zavzemala, je leta 1907 SLS osvojila večino slovenskih mandatov v državnem zboru in leta 1908 absolutno večino v kranjskem deželnem zboru.
Stranko, ki so se ji leta 1909 pridružile sorodne stranke iz Spodnje Štajerske, Koroške, Goriške in Istre ter se je preimenovala v Vseslovensko ljudsko stranko, sta vodila Ivan Šušteršič in Janez Evangelist Krek. Ta stranka je na državnozborskih volitvah pred razpadom habsburške monarhije dobila 87% vseh slovenskih mandatov.
Politiko do vlade je stranka zaostrila med prvo svetovno vojno. Tako je leta 1917, ko je vodenje stranke prevzel Anton Korošec odločilno vplivala na sprejetje majniške deklaracije, s katero so zahtevali združitev vseh južnoslovanskih dežel monarhije pod habsburškim železom. Anton Korošec je podprl ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, katere predsednik prve vlade je postal.
Leta 1920 je SLS na volitvah prejela 36% in izstopila iz vlade ter se začela zavzemati za večjo avtonomijo Slovencev v kraljevini SHS. Sedem let kasneje je SLS spet stopila v vladno koalicijo in po atentatu na Stjepana Radića je leta 1928 vodja SLS Anton Korošec postal jugoslovanski premier.
SLS je bila razpuščena januarja naslednje leto, ko je kralj Aleksander uvedel diktaturo. Kljub formalni prepovedi delovanja pa je stranka ohranila svojo socialno, gospodarsko in prosvetno strukturo, kar ji je omogočilo, da je še naprej ohranila večinsko podporo med Slovenci.
Na zadnjih parlamentarnih volitvah pred razpadom Kraljevine Jugoslavije je SLS osvojila 78% slovenskih mandatov in tako uspela obdržati absolutno prevlado na Slovenskem.
Konec leta 1932 je SLS izdala narodno politično deklaracijo t.i. »Punktacije«. S tem je zahtevala federativno preureditev Kraljevine Jugoslavije in ustanovitev Zedinjene Slovenije. Državni vrh je na to odgovoril s policijskim in sodnim preganjanjem pristašev SLS. Tako je bil 1933 Anton Korošec poslan v konfinacijo, skupina duhovnikov pod vodstvom dekana Matije Škerbca pa je bila obsojena na zaporno kazen.
Hud udarec za stranko je predstavljala smrt Antona Korošca leta 1940. Nasledil ga je dr. Franc Kulovec, ki je aprila naslednje leto izgubil življenje ob nemškem bombardiranju Beograda.
Del vodstva SLS se je skupaj s kraljevo vlado umaknil v tujino, del pa je ostal v Sloveniji. Leta 1952 se je SLS vključila v Zvezo krščanskodemokratskih strank iz Srednje Evrope. Dve leti kasneje pa je SLS v New Yourku sprejela nov program, ki ga je ohranila vse do konca osemdesetih let.
Historična SLS se je aprila 1992 na II. Kongresu SKD združila s Slovenskimi krščanskimi demokrati. 15. aprila 2000 so se na združitvenem kongresu povezali s Slovensko ljudsko stranko pod vodstvom Marjana Podobnika v SLS+SKD Slovensko ljudsko stranko, katere pravna naslednica je zdajšnja Slovenska ljudska stranka.