Ljubljana, 22. januar 2009 – V SLS izražamo priznanje večletnim prizadevanjem Državnega sveta RS, da bi Slovenija učinkovito zaščitila dele slovenskega ozemlja in morja, ki ga je po osamosvojitvi zasedla Hrvaška. Žal to ne velja za večino vladnih in opozicijskih poslancev v Državnem zboru RS, ki so na včerajšnjem Oboru za zunanjo politiko zavrnili sprejetje sklepa, ki ga je predlagala SLS in se glasi_ »Ob ratifikaciji Predloga zakona o ratifikaciji Protokola o pristopu Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi, Republika Slovenija izjavlja, da ne priznava predpisov Republike Hrvaške, s katerim se krši teritorialna celovitost Republike Slovenije in spreminja stanje na kopnem in na morju na dan 25. 6. 1991. Na ta dan je Slovenija imela neomejen dostop na odprto morje in med drugim nadzirala celoten Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi. Delovanje hrvaške kopenske vojske in vojne mornarice na teh področjih Republika Slovenija ne dovoljuje in ga bo štela za sovražno dejanje.«
Ti poslanci prevzemajo tudi odgovornost za morebitno izgubo neomejenega izhoda Slovenije na odprto morje, kar ima za Slovenijo izjemen gospodarski in politični pomen.
Čeprav je Državni svet RS pogosto deležen podcenjujoče obravnave, je prav s prizadevanji za zaščito slovenskih nacionalnih interesov pri reševanju mejnih vprašanj s Hrvaško dokazal, kako pomembno je, da ima Državni zbor RS tudi svoj drugi dom.
V zadnjem času je izpostavljeno predvsem stališče predsednika DS g. Kavčiča o vlogi NDH v drugi svetovni vojni, ki bi jo večina Hrvaške politike najraje izbrisala iz spomina. Čeprav gre za občutljivo temo, je tudi ta vprašanja treba razčistiti. Ne zato, da bi odpirali ali poglabljali rane iz preteklosti, pač pa zato, da te preteklosti ne bi več ponavljali. Danes Hrvaška brez sramu utemeljuje svoje zahteve na npr. dokazano ponarejenem katastru za 113 ha slovenskega ozemlja na levem bregu Dragonje in na dokazanih zasedbah delov slovenskega ozemlja in morja po letu 1991. Po 2. Svetovni vojni pa se je za dosego ozemeljskih ciljev zgodil tudi zločin pri Štrigovi. Zgodovino je treba poznati in jo sprejeti. Težke stvari je treba vsaj poskušati oprostiti, ne sme pa se jih pozabiti.