Spoštovani gospod predsednik Vlade RS!
V zadnjih dneh je energetika ena izmed najaktualnejših tem.
Spremembe na svetovnih in evropskih trgih so spodbudile novega ponudnika z električno energijo na trgu gospodinjskih odjemalcev, ki je prejšnji teden ponudil kar 10-odstotkov nižjo ceno električne energije za gospodinjstva. V medijih beremo o pripravljenih načrtih za reorganizacijo slovenske elektroenergetike oz. o združevanju stebrov. Gospodarski minister ter direktorja Rudnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj pa govorijo o že dokončni umestitvi 600 MW termo bloka v Šoštanju, ki očitno potrebuje državno poroštvo, da bi lahko realizirali zastavljeni projekt.
Dejstvo je, da so se ob globalni recesiji bistveno znižale cene energentov, posledično tudi električne energije. Spremenile so se tudi razmere na domačem in tujih trgih. Če smo v letu 2007 v Sloveniji beležili 25% delež uvoza elektrike, konec lanskega leta 14% delež, bomo letos po pričakovanjih na nivoju 10 – 15%. Tudi cena za MWh električne energije je z lanskih 70 – 90 evrov padla na 40 – 50 evrov.
Vendar ne pozabimo, da se nam razmere in podražitve, ki smo jim bili priča konec lanskega leta, lahko ob nepremišljenih potezah ponovijo zelo kmalu.
Za razliko od lanskega poletja, ko so bile sprejete pomembne odločitve za projekt izgradnje šestega termo bloka v Šoštanju, imamo danes možnost, da se odločimo za nadaljnje korake brez pritiska nenehne rasti porabe in dviga cen. Zato je sedaj čas, da si postavimo ključno vprašanje, in sicer kakšen elektroenergetski sistem in posledično oskrbo z električno energijo želimo imeti v Sloveniji leta 2020? Kakšno čez dvajset let? Imamo privilegij, vendar hkrati tudi odgovornost, da se na izkušnjah in napakah iz preteklosti naučimo za prihodnost.
Vsekakor je smiselno iz strateških rezerv domačega premoga tudi nadalje proizvajati podobno količino električne energije, ob učinkovitejši in okoljsko sprejemljivejši izrabi premoga. Vendar klimatske spremembe se z globalno krizo niso končale. Zavezani smo sprejetim obveznostim iz evropskega energetsko – okoljskega paketa. In v luči sprejetih okoljskih obveznosti bodo kvote CO2 dodatno dvignile lastno ceno proizvodnje v termoenergetskih objektih, ki je že danes bistveno nad povprečjem. Zato je potrebno preveriti ali primerljivih učnikov izrabe premoga ne dosežemo z racionalno obnovo obstoječih kapacitet ali gradnjo manjše enote, ki bi še vedno omogočala izkoriščanje domačega premoga na eni strani, na drugi strani pa ne bi zaustavila vseh ostalih energetskih projektov kot so izgradnja hidroelektrarn na spodnji in srednji Savi, hidroelektrarne na Muri, drugi blok jedrske elektrarne, ČHE Kozjak. Med drugim ne pozabimo, da smo v sprejetih obveznostih zavezani doseči tudi zadosten delež obnovljivih virov.
Želimo imeti zanesljiv in stabilen elektroenergetski sistem, ki bo odjemalcem omogočal dobavo po konkurenčnih cenah, tako za gospodinjstva kot tudi gospodarskim družbam. Vendar kako bomo zagotavljali stabilnost in cenovno konkurenčnost sistema, če ne bomo dovolj učinkovito razvijali lastnih proizvodnih zmogljivosti in bomo v veliki meri tudi v bodoče odvisni od uvoznih dejavnikov.
Smiselno je učinkovito obratovati in vzdrževati obstoječe objekte, na katerih že danes temelji naš sistem. Priložnosti so vsekakor tudi na področju učinkovitejše rabe energije, predvsem z opustitvijo energetsko potratnih proizvodnih obratov. Ob izkušnjah preteklih let se nedvomno bolj zavedamo vloge, ki jo energetska oskrba ima tako v gospodinjstvih, kakor tudi v gospodarstvu. Vendar brez načrtnega in premišljenega vlaganja v nove proizvodne vire, ki bodo bistveno povečali obseg domače proizvodnje, ne bomo uspeli zagotoviti domače oskrbe oz. dolgoročno zadostiti domačemu povpraševanju po električni energiji.
Vlada RS je v začetku letošnjega leta ustanovila energetski svet, ki naj bi v sodelovanju politike in stroke poiskal odgovore na strateške izzive, ki so pred Slovenijo na tem področju.
Spoštovani gospod predsednik, sprašujem vas, ali se strinjate_
1. da je sedaj primeren čas, in da je potrebno pred posameznimi odločitvami na področju energetike najprej v okviru energetskega sveta oblikovati strateški premislek o nadaljnjem razvoju ter ga zapisati v obliki strateškega dokumenta, kot je npr. novelacija Nacionalnega energetskega programa;
2. da imamo o tem dokumentu odprto razpravo tudi v državnem zboru in
3. da se na podlagi takega strateškega dokumenta sprejemajo odločitve o nadaljnjih korakih v slovenski elektroenergetiki; kar pomeni, da se bi potrjevanje poroštev za posamezne investicije in morebitna reorganizacija slovenskega elektroenergetskega sistema izvajala zgolj po obravnavi in sprejetju nacionalnega energetskega programa v državnem zboru.
Franc Bogovič
