Spoštovane članice in člani, delegatke in delegati kongresa Slovenske ljudske stranke, cenjeni visoki gostje, predstavniki zamejskih političnih organizacij, župan in predstavnike občine Krško, kolegi poslanci, spoštovani predstavniki medijev, spoštovane dame in gospodje, lep dan vam želim.

Danes se ponovno srečujemo na kongresu Slovenske ljudske stranke, kjer izbiramo že sedmega predsednika SLS, že petega v zadnjih devetih letih. Že to dokazuje, da gre nekaj v naši stranki zelo narobe. Zato naj takoj na začetku povem, da mi je povsem jasno, da bo treba mnoge stvari spremeniti v temelju, če ne želim tudi sam biti samo eden v nizu bolj ali manj neuspešnih poskusov povratka na pot krepitve zaupanja in dviga ugleda Slovenske ljudske stranke. Zavedajmo se, da brez sprememb ni sprememb! To resno mislim in kot sem, verjamem, dokazal s svojim delom na Ministrstvu za promet, bom  to tudi udejanil. 

Če kdo, potem je Slovenska ljudska stranka lahko ponosna na svoje korenine. 12. maja je minilo 21 let, ko smo kot Slovenska kmečka zveza v Unionski dvorani v Ljubljani kot prva demokratična politična stranka v Sloveniji po drugi svetovni vojni orali ledino demokratizacije Slovenije, kar je bil obenem tudi temelj za pot v samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Takrat smo ob zahtevah za izboljšanje položaja kmetov izpostavili tudi pomen slovenske kulture za obstoj naroda, pa tudi pomen povezovanja Slovencev v domovini, zamejstvu, izseljenstvu in zdomstvu v enotni slovenski kulturni prostor. Kot Prekmurec sem ponosen, da so prav slovenski kmetje, ki mojo pokrajino še posebej zaznamujejo, zmogli pogum, odločnost in modrost, da so naredili ta prvi korak. Naj na tem mestu izražam zahvalo in spoštovanje Ivanu Omanu, dr. Francu Zagožnu in številnim drugim soustanoviteljem Slovenske kmečke zveze in Zveze slovenske kmečke mladine. Bili so časi, ko je bilo celo na nekaterih organih naše stranke zaznati, da se posamezniki sramujejo kmečkih korenin naše stranke. Želim, da se z današnjim dnem ti časi končajo. Kajti, kdor ne spoštuje svojih korenin in svoje zgodovine, si ne zasluži dobre prihodnosti, in si tudi ne zasluži, da je član SLS. Pa ne le zaradi preteklosti, tudi zaradi današnjega pomena slovenskega kmeta za ohranitev obdelanega in poseljenega podeželja, za ustvarjanje trdnih in številčnih kmečkih družin, za obstoj našega naroda. Slovenska ljudska stranka bo morala na novo pridobiti zaupanje, ki ga je pri kmetih nekoč imela, pa ga je zaradi nekaterih napak in predvsem preslabega seznanjanja javnosti o svojih prizadevanjih, v pomembnem delu izgubila. Nobenega dvoma namreč ni, da je SLS med vsemi političnimi strankami naredila daleč največ pozitivnega za slovenskega kmeta in podeželje. Zato pričakujem, da bo Slovenska kmečka zveza pri SLS, ki povezuje ljudi iz kmetijstva, kritično in samokritično ocenila svoje dosedanje delo in na temelju dobrih dosedanjih potez in z odločno prekinitvijo slabe prakse zgradila novo vizijo za novo zaupanje. Če si dovolim biti povsem konkreten, zame je nesprejemljivo, da - poenostavljeno rečeno – kmetje za svoje pridelke dobijo odločno premalo, potrošniki pa izdelke slovenskih kmetov plačujejo odločno predrago. Pričakujem, da bodo vodilni v zadružništvu in zborničnem sistemu, ki so poleg ostalega kar po vrsti iz naše stranke, nemudoma povezali kmetijske, gozdarske in druge zadruge, zagotovili njihov enotni tržni nastop z enotno nabavo in prodajo in z enotno blagovno znamko vseh zadružnih trgovin. Tako bomo na najbolj enostaven in učinkovit način povečali konkurenčnost zadružnega poslovnega sistema, kmetom bomo zagotovili pogoje za povečanje prodajnih cen večine kmetijskih izdelkov, potrošniki pa bodo prek dobro organizirane zadružne trgovske mreže prišli do cenejše kakovostne slovenske hrane. Z usklajenim pristopom pri gospodarjenju z zadružnim premoženjem v mlekarnah, klavnicah, vinskih kleteh in drugih podjetjih bomo izboljšali donosnost tega premoženja in zmanjšali nevarnost za nadaljnje propadanje nekdaj paradnih konjev slovenske živilsko-predelovalne industrije. Tako kot za zadružništvo, je boljša organiziranost potrebna v agroživilstvu in drugih področjih v kmetijstvu ter na številnih področjih gospodarstva in negospodarstva.

S političnimi sredstvi in strokovnim argumentiranjem pa bomo naredili vse, da Mercator kot največja slovenska trgovska veriga ne pride v tuje roke. Zakaj sem tako konkreten prav na primeru kmetijstva? Zato, ker v senci drugih velikih zgodb večina ostalih strank pozablja na pomen kmetijstva. Pa tudi zato, ker sem med tistimi, ki jim eno pravo dejanje pomeni več kot sto lepih obljub in ker trpim, ko poslušam filozofiranje o reševanju problemov, pa se mi včasih zdi, kot bi žejni umiral od žeje poleg žuborečega potoka.

Še za vsaj 15 področij bi tako kot za kmetijstvo moral predstaviti svoje poglede, a za vse to danes ne bo dovolj časa. Zato bom  skupaj s sodelavci v čim krajšem času predstavil konkretne predloge sprememb za vsako od gospodarskih in negospodarskih področij. Zavedam se, da mora SLS, če hoče biti uspešna, biti tako stranka kmeta kot delavca ali obrtnika, tako stranka upokojenca kot mladih, tako stranka malega človeka kot stranka intelektualca. Biti mora ljudska.

Če bom danes tu v Krškem dobil vašo podporo in zaupanje, bom prevzel Slovensko ljudsko stranko v času, ko je svet in z njim tudi Slovenijo zajela najhujša gospodarska in socialna kriza po drugi svetovni vojni. SLS bo podpirala dobre rešitve ne glede na to, ali prihajajo s strani vladne koalicije ali drugih opozicijskih strank. Ni pomembno, kdo ponudi dobro rešitev. Za družbo kot celoto in nas vse je najbolj pomembno, da imamo dobre ideje in rešitve predvsem na voljo. Toda glavno nalogo in poslanstvo SLS vidim v tem, da smo tudi sami pobudniki in nosilci pravih projektov. Na nekatera temeljna vprašanja sedanjosti in prihodnosti naše države ter našega naroda namreč dosedanji politični programi še niso ponudili pravih odgovorov. Zavedam se, da gre za velik cilj, ki je za katerokoli posamično slovensko politično stranko nedosegljiv. Zato sem se odločil, da bom oblikoval širok Strateški svet, ki bo pri svojem delovanju izhajal iz osnovnih programskih in vrednostnih izhodišč SLS, a bo prav zaradi teže problemov, s katerimi se bo ukvarjal, oblikovan široko – ne glede na to, ali so posamezni strokovnjaki člani SLS ali ne. 

Od sedanje vlade smo vsi skupaj pričakovali veliko več, še posebej pri spopadu s finančno in gospodarsko krizo. Na tem izpitu je vlada padla. V tem trenutku praktično ne učinkuje še noben ukrep, ki bi neposredno pomagal slovenskemu gospodarstvu. Nekaj je bilo narejenega na področju sociale, kar je pomembno in dobro, vendar gospodarstvu še nismo dali prave vzpodbude, prave možnosti in pravih pogojev, da izide iz krize. Na tretji paket ukrepov, ki se napovedujejo, se čaka že kar nekaj tednov. Razlog bi naj bil pogovori v ekonomsko socialnem svetu, ki pa se sestaja na teden enkrat. Vsak dan bi morali sedeti, dokler ne bi našli kompromisa. Gospodarstvo ne more čakati, spoštovani gospod predsednik vlade in spoštovani ministri. Vsak dan je pomemben!

Hitrejši tehnološki razvoj, podpora investicijam v gospodarstvu in vlaganje v raziskave, razvoj ter izobraževanje je zadnje, čemur se država lahko odreče v imenu spopada z gospodarsko krizo. Analize o razlogih za sedanjo krizo dajejo različne odgovore. Enotni pa so odgovori, da brez realne in ne le načelne podpore investicijam v tehnološki razvoj, raziskave in izobraževanje, ni možnosti za izhod iz krize in dolgoročno uspešen razvoj ter povečanje blaginje. Naj je to komu všeč ali ne, če hočemo sebi dobro, moramo gospodarstvo vsaj začasno priviligirati oziroma pozitivno diskriminirati.  Gospodarstvo, od malega, srednjega in velikega, mora najprej preživeti, nato dobro zadihati, šele nato bomo od njega upravičeno pričakovali, da bo trajno zagotavljalo zadostna sredstva za celotno družbeno nadgradnjo. 

Ob svetovni gospodarski, finančni in socialni krizi je Slovenija še na poseben način prizadeta z veliko moralno krizo, ki jo ljudje najbolj neposredno prepoznavajo v tako imenovanih »tajkunskih zgodbah«, ki je s polomom Istrabenza in škandalozno ponovno izvolitvijo uprave, ki je za ta polom odgovorna, dosegla svoj vrhunec. In vemo, da je takih primerov več. Četudi so morda formalno - pravno postopki čisti, je moralno in etično nesprejemljivo, da so si posamezniki s pomočjo spornega kreditiranja menedžerskih odkupov in izčrpavanja kupljenih podjetij v kratkem času pridobili ogromno premoženje. Da so bili ti postopki možni, nosijo odgovornost vse politične stranke, vključno z našo, ki niso pravočasno in z ustrezno zakonodajo preprečile, da bi se to dogajalo. Zato je pomembno, da se s pospešenimi zakonodajnimi postopki te hude anomalije, vsaj v prihodnje onemogočijo, saj v temelju rušijo vsa načela o enakih možnostih, odprtem trgu oz. prosti konkurenci.

Enako pa je pomembno, da preprečimo pogrom nad uspešnimi podjetniki, obrtniki in drugimi, ki so se neupravičeno znašli v navzkrižnem ognju protitajkunske bitke, čeprav si zaslužijo spoštovanje in priznanje, saj zagotavljajo delo sebi, svojim družinam in stotinam drugim delavcem. Poenostavljeno rečeno: Naj se tajkune pozapre, če jim je možno dokazati krivdo, naj se jih razlasti, če za to obstaja možnost, toda biti moramo zelo previdni, da si ne bomo s krivičnimi kritikami poštenih podjetnikov, obrtnikov in menedžerjev odžagali veje, na kateri sedimo.

»Delo« in »ne nedelo« mora postati vrednota. Delavec, inženir, kmet in vsi, ki si z ustvarjanjem nove vrednosti služijo svoj kruh, morajo spet postati spoštovani. Brez njihovega trdega in uspešnega dela država ne bi dobila davkov, s katerimi se financira za državo izjemno pomembno zdravstvo, šolstvo, kultura, pa tudi preštevilčna in v povprečju premalo učinkovita državna uprava. Državna uprava bo morala v večji meri, kot doslej deliti usodo gospodarstva, torej tistih, ki jim zagotavljajo kruh. Tako kot v podjetništvu - če imajo vsi enake začetne pogoje - dobri uspejo, slabi pa propadejo, mora to veljati tudi v zdravstvu, šolstvu, znanosti, kulturi, sodstvu in drugih segmentih javne uprave.Zato se zavzemam za pozitivno selekcijo, pri kateri se morajo dobri počutiti zaščiteni na svojih delovnih mestih, slabe pa naj se spodbodi k izboljšanju ali pa naj se jim pokaže vrata. Če v gospodarstvu zaradi krize celo dobri delavci in strokovnjaki izgubljajo službe, ni nobenega razloga, da bi v negospodarstvu celo slabi ostajali zaščiteni kot kočevski medvedi. Mimogrede, tako pozitivno selekcijo bomo morali uvesti tudi v naši stranki.

Posebno vprašanje, ki ni samo ekonomsko, je vprašanje zagotavljanja dostojnega življenja vsakemu, ki si pošteno zasluži svojo plačo, ali si je prislužil pokojnino, ali pa izpolnjuje pogoje za državno socialno pomoč. V narodnem značaju Slovencev ni, da bi prosjačili za svoje preživetje, zato marsikateri posameznik in marsikatera družina zavestno skriva svoj težak ali brezizhoden socialni položaj. Slovenija je dovolj bogata država, zato je dolžna vzpostaviti pogoje, da bo vsak državljan, ki pošteno opravlja svoje delo ali ga je opravljal v preteklosti, zagotovljeno dostojno življenje. Da temu danes ni tako, da se nekateri kopljejo v nezasluženem bogastvu, nekateri pa se prebijajo skozi nezasluženo revščino, je izključno odgovornost države, neustrezne zakonodaje in zavestnega izigravanja pozitivne zakonodaje, ki vsem zagotavlja enakost pred zakonom. Naj navedem samo primer javnih naročil. Vsako leto se v Sloveniji prek javnih naročil razdeli okoli 2,5 milijarde EUR. Vprašajmo se, kolikšen delež slovenskih podjetij lahko dejansko enakovredno kandidira za ta sredstva. 20 odstotkov? 30 odstotkov? Ne verjamem. Veliko se jih niti ne prijavlja več, čeprav kljub privilegirancem prilagojeni zakonodaji izpolnjujejo pogoje, ker bi si itak naredili samo stroške. Nekateri se ne upajo prijaviti, saj je klima takšna, da bi že sama prijava na razpis za javno naročilo lahko razjezila kakšnega privilegiranega ponudnika do to mere, da bi ga v naslednjih tednih obiskala inšpekcija. Morda kdo poreče, da to ni res. Naredite anonimno raziskavo med 100 naključnimi podjetji in ugotovili boste, da imam prav. Če bi na te dve in pol milijarde evrov letno dejansko lahko enakovredno konkurirala vsa podjetja, ki posamezno ali v konzorcijih podjetij izpolnjujejo razpisne pogoje, in če bi zakonodaja nikogar ne privilegirala vnaprej, bi bila to največja možna pozitivna sprememba in tudi najboljši dolgoročni odgovor na gospodarsko krizo. Gospodarstvo bi na novo zadihalo, kar bi zmanjšalo tudi pritiske na socialo, sproščena konkurenca bi zagotovila racionalno porabo davkoplačevalskega denarja. In prepričan sem, da bi s tako privarčevanim denarjem, boljšim stanjem gospodarstva ob pravični razdelitvi brez težav dosegli cilj_ zagotoviti vsakemu slovenskemu državljanu dostojno življenje. 

Ko govorimo o sociali, je moje mnenje tako_ sociala da, lažna sociala, špekulanti, delomrzneži ne. Če hočemo delu povrniti spoštovanje, moramo najprej zagotoviti, da bodo socialne pomoči deležni res samo tisti, ki so do nje upravičeni na osnovi čistih in jasnih kriterijev. Druge je treba spodbuditi ali prisiliti, da bodo za svoje preživetje poskrbeli sami. Zato naj številne inšpekcije, ki marsikje tedensko, pogosto neupravičeno in ne dobronamerno, vznemirjajo obrtnike, podjetnike, kmete in druge, ki ustvarjajo, usmerijo poudarek svojega dela na nadzor in izkoreninjanje špekulantov, neupravičenih socialnih podpirancev ter različnih povezav, ki so vzpostavljene za zlorabo državnih socialnih pomoči. Treba je tudi narediti ločnico med tistimi, ki so brez lastne krivde izgubili službo in se trudijo, da bi našli novo, ter tistimi, ki koristijo vse možne socialne pravice, obenem pa z delom na črno ustvarjajo nelojalno konkurenco zdravemu podjetništvu.

Pokojninski sistem bo doživel zlom, če ne dobi ekonomskih virov financiranja, to je dohodkov iz gospodarjenja, ne iz proračuna. Za potrebe pokojninskega sistema je zato nujna rezervacija tistega gospodarstva ter dejavnosti, ki imajo zagotovljenega domačega kupca, zagotovljen trg ali monopolni položaj. To so med drugim energetika, del bančništva, zavarovalništva, različna infrastruktura in podobno. 

Ni mogoče sprejeti pavšalne teze, da je država v vsakem primeru slab gospodar. Država se je doslej izkazala kot najslabši gospodar predvsem pri prodaji državnega premoženja in pri razpolaganju s sredstvi od kupnine. Danes je že povsem dokazano, da ne drži teza, da prodaja našega premoženja tujcem odpira pot za nove investicije in nova delovna mesta. Če omenim samo Lek, Tobačno tovarno Ljubljana, mariborsko STS, ki jo je kupil in pred kratkim zaprl Siemens, vidimo, da to pogosto ne drži. Država naj zato svoje donosne naložbe, pa tudi zdrav del t. i. tajkunskega premoženja, ki bo preko zapadlosti kreditov postal last državnih bank, prenese v pokojninski sistem, potem pa naj poskrbi za dobro nadzorovano in kompetentno vodenje. Viri pokojninskega sistema postajajo namreč skrajno zaostren problem, ki bo pokazal vso svojo težo že v bližnji prihodnosti. Zagotavljanje pokojnin s povečevanjem davkov in zadolževanjem je nesprejemljivo početje, ker prenaša problem na bodoče generacije. Problem je rešljiv samo na dolgi rok, če začnemo sedaj. Za resno vlado mora biti to prva prioriteta. Najboljša rešitev je rezervacija preostale državne lastnine in pomembnejših infrastrukturnih ter energetskih koncesij v ta namen.

Spoštovane delegatke in delegati.

Zame ni Šrotovih, Podobnikovih, Kanglerjevih in ne vem katerih še.  So samo tisti, ki delujejo v dobro SLS in Slovenije in tisti, ki jim politika na državni ali lokalni ravni pomeni le vzvod za dosego lastnih materialnih in drugih ciljev.

Ker se hočemo uspešno in kredibilno spopasti s temeljnimi problemi moralnega razkroja slovenske družbe, s klientelistično korupcijskimi povezavami in lobiji, ki rušijo zdravo konkurenco, moramo najprej začeti pri sebi, ne glede na to, kako velik je ta problem znotraj nas, torej v naši stranki. Gre namreč za doslednost, načelnost in za princip, za katerega si bom odločno prizadeval in se boril z vsemi sredstvi.

Velika večina vas, ki ste danes tukaj, je lahko na svoje delo, svojo zvestobo stranki v dobrih in slabih časih, na svojo požrtvovalnost in odrekanja, zelo ponosna. V imenu SLS se vam danes za to iskreno zahvaljujem. Brez vas ne bi bilo največjih uspehov naše stranke, pa tudi današnjega dne, ko odkrito priznavamo, da smo v težki situaciji, SLS ne bi dočakala. Prepričan pa sem, da se strinjate z menoj, da brez korenitih sprememb ne moremo obrniti krivulje, ki je od leta 1996 do 2008 SLS pripeljala od 20 do 5 odstotkov, od 200.000 na 50.000 volivcev. A naj še enkrat izpostavim_ globoko spoštujem žrtve in veliko delo, ki so ga naredili nosilci stranke in člani na državni in lokalni ravni od ustanovitve do danes. Naj naštejem le nekaj dejstev_ kot že rečeno, SLS je orala ledino demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. SLS je najbolj zaslužna za to, da je prek prizadevanj številnih svojih uspešnih županov, svetnikov in poslancev pomagala vzpostaviti dober sistem lokalne samouprave in zagotavljati občinam čim boljše financiranje, kar se je pokazalo kot uspešen korak v smeri decentralizacije; SLS je najbolj zaslužna, da so koalicijske pogodbe vlad, v katerih je sodelovala, vsebovala določila, s katerimi se je zaščitilo večinski ali vsaj kontrolni delež slovenskega lastništva v najpomembnejših slovenskih bankah, zavarovalnicah in infrastrukturi.

SLS je najbolj zaslužna za to, da pred letom 2000 ni prišlo do nepremišljene prodaje NLB, do divje privatizacije zavarovalnice Triglav; SLS je najbolj zaslužna za to, da največji slovenski energetski projekt, Hidroelektrarne na Spodnji Savi ni postal eden od načinov za odtekanje slovenskega premoženja v tujino, pač pa pomeni delo za slovenska podjetja in slovensko stroko. SLS je prav tako najbolj zaslužna za dobro izpogajan kmetijski del pridružitvenega programa ob vstopu Slovenije v EU. SLS je zaslužna, da ima Slovenija danes državno pokojnino. SLS je najbolj zaslužna, da se vračajo vlaganja v razvoj telekomunikacij. In nenazadnje, največja zasluga SLS je, da je po več kot 10-letnih prizadevanji Državni zbor Republike Slovenije sprejel glavni del naše Resolucije o meji s Hrvaško. Kljub nerazumljivi mlačnosti in nedržavotvornosti dosedanjih političnih elit leve in desne usmeritve, ko gre za zaščito slovenskih interesov pri reševanju meje s Hrvaško, prav po zaslugi SLS Slovenija še ni zapravila možnosti, da bi ohranila status pomorske države. In naj jasno povem - za SLS velja in bo veljalo tudi v prihodnje_ Nič Hrvaškega nočemo, a nič slovenskega ne damo! Več kot deset let smo poslušali, da so naša prizadevanja za pravično mejno rešitev zgolj nabiranje političnih točk. Danes pa tudi naši kritiki lahko vidijo, kam nas je pripeljalo več kot deset letno tiščanje glave v pesek in zavračanje naših predlogov, da mora Slovenija dosledno braniti svoje ozemlje in morje ter pravočasno oblikovati ustrezna izhodišča za določitev pravične meje.

V SLS verjamemo, da se o ozemlju in morju, ki je bilo ob osamosvojitvi dokazano slovensko, nihče v imenu Slovenije nima pravice pogajati, niti to ne more biti predmet mednarodne arbitraže ali razsojanja mednarodnega sodišča. Državni zbor Republike Slovenije kot najvišji zakonodajni organ je na osnovi nespornih in dokazljivih argumentov potrdil, da je Slovenija ob osamosvojitvi 25. junija 1991 imela teritorialni stik z mednarodnimi vodami in je med drugim nadzirala celotni Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi. Ta sklep je za vse slovenske predstavnike zavezujoč - in škandal je, da ga večina predsednikov parlamentarnih strank ni hotela vključiti niti kot dopolnilo k Rehnovemu predlogu. To niso maksimalistične zahteve ampak minimum, od katerega Slovenija ne more in ne sme odstopiti. Ob dokončnem določanju meje pa se mora upoštevati zgodovinska dejstva, da sta bili katastrski občini Kaštel in Savudrija v nasprotju z Londonskim memorandumom odvzeti Občini Piran in priključeni občini Buje, in da je zadnja mednarodno priznana meja v Istri bila južna meja cone B Svobodnega Tržaškega ozemlja, ki je potekala po reki Mirni. Ničesar od teh zgodovinskih dejstev, niti Sklepa Državnega zbora RS o stanju ob osamosvojitvi Vlada RS ni vključila v dopolnila k Rehnovemu predlogu, zato je slovenska podpora Rehnovemu predlogu zgolj z manjšimi dopolnili velika napaka, zaradi katere utegne Slovenija plačati visoko ceno. Naj ponovim_ SLS bo uporabila vse vzvode, da Slovenija ostane pomorska država. Za to dajem svojo besedo!

SLS je ena od utemeljiteljic pomladne politične opcije v Sloveniji, saj je prvo ustanovljena stranka slovenske pomladi. Toda menim, da je apriorna delitev na pomladne in nepomladne stranke in posameznike danes neproduktivna in presežena. Mimogrede, nekateri vidni posamezniki so tolikokrat prestopali iz pomladne v t. i. tranzicijsko opcijo in nazaj, da bi bilo tudi težko označiti njihovo poreklo. Stranke in posameznike moramo presojati po programu, predvsem pa po njihovem delovanju. Ko govorimo o pomladnem ali na drugi strani tranzicijskem obnašanju, karkoli to že je, zanesljivo drži, da imamo enega in drugega veliko v vseh strankah. In vse politične stranke so odgovorne, da je ob gospodarski, finančni in socialni krizi Slovenija padla tudi v veliko krizo zaupanja, ki izhaja iz grobega teptanja moralnih in etičnih temeljev družbe s strani posameznikov in skupin.

Zato bo SLS kot stranka slovenske pomladi z na novo postavljenimi temelji za pošteno in odgovorno desnosredinsko stranko evropske krščansko-demokratske in ljudske usmeritve gradila svojo pot. In za svojo pot, slovensko pot, bo skušala pridobiti somišljenike. Z veseljem bomo sodelovali s strankami, ki so nam po temeljnih vrednostnih izhodiščih bliže, če bodo za to politične možnosti. Če pa bomo ocenili, da je v interesu Slovenije, bomo brez najmanjše slabe vesti sami povabili k sodelovanju ali pa bomo odprti za sodelovanje s katerokoli stranko, ne glede na levo ali desno usmeritev. V stoletni in dvajsetletni zgodovini SLS smo marsikdaj v interesu Slovencev, četudi v lastno škodo stranke, sklepali zahtevne, toda odgovorne in danes se kaže – za državo dobre koalicije. Če je dvajsetletni razvoj Slovenije v primerjavi s številnimi drugimi državami prinesel več uspehov kot neuspehov, je to tudi zasluga SLS, kot seveda prevzemamo tudi soodgovornost za napake in neuspehe.

Sem za decentralizacijo in za skladen regionalni razvoj. Ne sprejemljivo je, da so od kraja rojstva posameznega otroka odvisne možnosti za njegov razvoj v polnem pomenu besede. Ali pa drugače: Veliko srečo ima otrok, ki se rodi v Ljubljani v primerjavi s tistim, ki se rodi nekje v Prekmurju ali Beli Krajini. Skoraj škandalozno pa je, da danes torej leta 2009 vsi Slovenci nimajo zdrave pitne vode...

Ko govorimo o krščanskih in etičnih temeljih SLS, ki so tudi vrednostni temelji evropske civilizacije, se moramo zavedati, da je sklicevanje na krščanske vrednote v prvi vrsti odgovornost za delovanje v skladu s krščanskimi vrednostnimi normami in ne privilegij, da bi se s sklicevanjem na krščanstvo lažje prišlo do volivcev. Ni večje škode kot govoriti o krščanskih vrednotah, delovati pa v nasprotju z njimi.

Hočemo ali ne, vsaka resna politična stranka mora oblikovati jasno stališče do zgodovine lastnega naroda. Vesel in ponosen sem, da je SLS že na kongresu 1994 sprejela Resolucijo o slovenski polpretekli zgodovini, ki je danes povsem enako aktualna kot takrat. V tej resoluciji smo kot stranka izrazili spoštovanje do vseh, ki so se v preteklosti borili proti nacizmu, fašizmu in komunizmu, saj smo morali Slovenci kot narod preživeti vse tri totalitarizme, da smo zaživeli v resnični svobodi. SLS obsoja množične izven sodne poboje kot neopravičljiv zločin, obsoja pa tudi domobransko prisego okupatorju. Za SLS tudi ni sprejemljivo, da se celotno partizansko gibanje obsoja za povojne poboje, kot ni sprejemljivo, da se vse domobrance in celotno protikomunistično gibanje obsoja zaradi prisege okupatorju. Kot relativno mlad si želim živeti in ustvarjati prijazno državo in domovino z vsemi, ne glede na to, kaj je kdo bil ali čigav otrok je, saj verjamem, da  moramo delitve iz preteklosti preseči. 

Spoštovani.

7. junija bomo Slovenci drugič volili slovenske predstavnike v Evropski parlament. Da gre za pomembne volitve, se je najbolj pokazalo sedaj z ugotovitvijo, kako neuspešno so bili skozi petletni mandat Evropskega parlamenta predstavljeni in zastopani slovenski interesi pri urejanju mejnih vprašanj s Hrvaško. Bojim se, da tudi pri drugih vprašanjih naši interesi niso bili mnogo bolje zastopani. SLS predlaga kompetentno in usposobljeno ekipo kandidatov_ nosilca liste dr. Ivana Žagarja, bivšega ministra za lokalno samoupravo in dobrega poznavalca evropske politike, dr. Marto Ciraj, direktorico Urada RS za kemikalije, prof. dr. Marjana Senjurja, priznanega ekonomista in vodjo strateškega sveta v prejšnji vladi, Nado Skuk, predsednico Slovenske ženske zveze pri SLS, Cirila Smrkolja, predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Marijo Ribič, podjetnico in Janeza Podobnika, nekdanjega ministra za okolje in prostor v prejšnji vladi Čeprav za SLS volitve prihajajo v neugodnem času, bomo naredili vse, da bi bili na njih čim uspešnejši. 

Ker s spremembami in novim začetkom mislim resno, se zavedam, da se vse začne pri vzgoji, učenju in praksi. SLS bo zato pristopila k organizaciji Politične  akademije, ki bo po vzoru drugih sorodnih političnih strank doma in v tujini skrbela_ za razvoj kadrov, izmenjavo najboljših mednarodnih znanj in praks ter posredovanje znanja članom SLS, kakor tudi simpatizerjem in tistim, ki v SLS vidijo svojo možnost izbire. Predvsem pa bomo s poglobljeno analizo slovenske sedanjosti in preteklosti, s poudarkom na dobrih, pa tudi manj dobrih straneh zgodovinske Slovenske ljudske stranke oblikovali okvir za vzgojo mladih kadrov SLS v osebnosti z občutkom odgovornosti in ljubeznijo do svojega naroda in domovine. 

Za konec še to.

Nikoli nisem razmišljal da bi bil poklicni politik. Pravzaprav se tudi danes ne počutim tako. Zato tudi stvari, ki so politiko ljudem odtujile, težko razumem in jih ne sprejemam. Politike ne razumem kot uporabe ali zlorabe politične moči. Politika zame ni boj za oblast in delitev plena. Politiki želim spremeniti predznak. Čeprav mogoče zvenim naivno mislim resno in iskreno.

In verjamem, da bom skupaj z vami povrnil zaupanje v Slovensko ljudsko stranko.

Hvala. 

Mag. Radovan Žerjav