Stranka SLS je preživela zelo lepe čase takrat, ko je bila druga najmočnejša stranka v Sloveniji. Kam so odšli njeni volivci, zakaj ji ne zaupajo več? Res je, zgodile so se napake, morda, ker takrat še nismo prenesli takega uspeha, morda, ker so nam ga mnogi preveč zavidali, morda, ker so preveč surovo in krivično nastopali proti stranki tako konkurenti kot tudi »njeni prijatelji«. Vsega hudega je bilo res veliko in stranka tega ni zmogla, vodstvo, ki je morda kdaj omahovalo, ni našlo dovolj podpore pri svojih članih in volivcih. Hočem pa vseeno reči, da napake, ki so se stranki očitale, niso nikoli bile take narave kot »pojavi«, ki jih danes imenujejo napake, pa so se po slovensko vedno imenovale laž. Laži, kolikor sem vedela, v stranki ni bilo. Bil je pohlep, bili so prepiri. Žal je pohlep povsod okoli nas, vdihujemo ga v našem političnem ozračju in marsikoga se pač prime. Prepiri so pa tudi vsakdan slovenskega življenja. Tudi mi smo se okužili. Slovenci se radi prepiramo in pravdamo, a na koncu le cenimo pravico. Vsega tega se bo treba otresti. Na SLS je, da daje zgled drugim strankam. To je prvo, kar moramo storiti, če hočemo biti zmagovalci. Čeprav je mnogo, to seveda še ni dovolj!
Drugo je, da se moramo zavedati, da Slovenija Slovensko ljudsko stranko nujno potrebuje. Vsi govorijo o neki »sredinskosti«, ki naj bo pri enih malo na levo, pri drugih malo na desno. Mi smo res sredinski, že od nekdaj smo povedali, da ne obsojamo niti domobrancev še manj partizanov, obsojamo le zločine. Zavzemamo se za to, da se zločini kaznujejo. Smo res za spravo, o kateri že leta govoričijo, a se niso pripravljeni zares spraviti Mi smo bili za spravo od vsega začetka, odkar smo stranka. Ne maramo niti totalitarnega socializma,v katerem smo včasih živeli, niti gangstersko spolitiziranega kapitalizma, v katerem živimo danes.
Tretje, kar moramo storiti, je, iti med ljudi, jim razložiti vse to, kar želimo in čutimo za Slovenijo! Kaj nam pomaga, če smo še tako dobri in pravični, če tega drugi ne vedo, če tega ne znamo posredovati volivcem? Zakaj nam ne zaupajo? Nekomu še najprej zaupaš, če mu pogledaš v oči, če mu stisneš roko. To žal vedno ne drži, a mi moramo dokazati, da mislimo tako kot govorimo, da se med seboj razumemo in da se trudimo za boljšo domovino. Z veseljem se spominjam časov, ko sem bila skoraj vsak dan »na terenu«. Po delu na Inštitutu in domačem kosilu je ob treh že čakal Jaka z avtom na vogalu pred Dramo. Največkrat je bil z njim tudi Marjan Podobnik, včasih Ciril Smrkolj in prevozili smo Slovenijo po dolgem in počez. Le malo občnih zborov sem zamudila, saj je bilo treba povsod vzpostaviti upokojensko zvezo. Ne vem, če je še kje shranjen zemljevid Slovenije, kjer smo te zveze risali in barvali, njihovo število je raslo iz meseca v mesec. Leta 1999 smo imeli ustanovljenih 92 upokojenskih zvez. Ker nas je bilo veliko, smo tudi kaj dosegli. Vesela sem, da smo dosegli uvedbo državljanske pokojnine, čeprav danes verjetno ve le malo ljudi, da je to bila zasluga SLS in ne nekih »socialistov«, ki so bili celo proti. Prav v sedanjih težkih časih sem prepričana, da ta skromni znesek pomaga komu preživeti. Vseh zaslug stranke ne bom naštevala, zgodbe so številne in lahko tudi dolge. Povem le, da sem hvaležna SLS za tisti čas, za vse tiste slovenske kraje, ki sem jih na novo spoznala, in za vse številne ljudi v SLS, ki sem jih imela za prijatelje. Slovenski ljudski stranki sem hvaležna za tisti čas, ko me je popeljala v vsako slovensko vas in sem spoznala toliko dobro mislečih ljudi, s katerimi smo se razumeli. Veliko nas je družilo, volja podpreti stranko, ki bo močna lahko naredila kaj za dobro naših ljudi. In veliko sem se naučila. Kot zdravnica sem se učila od bolnikov, politik se mora učiti od ljudi. Za medicino knjige niso dovolj, za uspešnega politika tudi slogani ne zadostujejo. Oboje je pa potrebno. Z veseljem bi vsa ta pota spet prevozila, če bi bila še pri močeh. Tistim, ki se jim taka priložnost ponuja, lahko le zavidam. Ali se zavedajo, kakšna priložnost jim je dana? Pisma, lahko še tako lepo napisana, ne morejo nadomestiti osebnega stika in razgovora ob domačem vinu in klobasi.
Takih, ki iščejo osebno korist, je v Sloveniji že vse preveč. Mi pa vidimo osebno korist v tem, da je tudi drugim ljudem dobro in da skupaj uspevamo v svobodni, prijazni Sloveniji. Prepričana sem, da je to pot iz sedanjih razprtij in nazadovanja in verjamem, da se o tem da prepričati večino volivcev. Dobrih, nesebičnih ljudi je trenutno bolj malo videti in slišati. Če bomo verjeli vase in bomo odkriti in pravični do drugih, se bo okrog nas nabralo vedno več dobrih ljudi. Saj jih v Sloveniji ni ravno malo, poiščimo jih, zaupajmo jim in jim korajžno stisnimo roko! Če pa verjamemo, da vsi ljudje samo lažejo, kradejo in goljufajo, pa s tem ustvarjamo vzdušje za policijsko državo in totalitarni sistem. Tega pa vendar nočemo, kajne?
dr. Berta Jereb, 13. junij 2009