Stremeti je treba ne le k pismenosti, temveč tudi k visoki funkcionalni pismenosti
Ljubljana, 8. september 2009 – Unescova definicija pismenosti je »sposobnost pisati in brati, z razumevanjem kratkih stavkov v posameznikovem vsakdanjem življenju«, tega minimuma pa še vedno ne dosega več kot 15 odstotkov svetovnega prebivalstva. »Obdobje med letoma 2003 in 2012, ki je bilo razglašeno za desetletje pismenosti, gre h koncu, svet pa tudi danes, v 21. stoletju, nima jasno nakazane strategije, kako se boriti proti nepismenosti,« je ob današnjem mednarodnem dnevu boja proti nepismenosti poudaril predsednik SLS mag. Radovan Žerjav. »V Sloveniji nepismenost sicer ni težava, pač pa se ukvarjamo s perečo problematiko funkcionalne nepismenosti,« opozarja mag. Radovan Žerjav in nadaljuje_ »Nekaj je narobe s slovenskim šolskim sistemom, v katerem maturanti in diplomanti povečini vseh smeri, tako družboslovnih kot naravoslovnih ved, razen morda jezikoslovnih, ne znajo pravilno uporabljati niti osnov slovenskega knjižnega jezika, njegovih pravopisnih in slovničnih pravil. Slovenski šolski siSoftlinkstem in resorni ministrstvi Ministrstvo za šolstvo in šport RS ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS bi se morali samokritično vprašati, kje so vzroki za takšno stanje, in predlagati ukrepe za izboljšanje.«
Za SLS je ena izmed najpomembnejših vrednot prav ohranjanje slovenskega jezika. Čeprav se zavedamo, da se jezik skozi čas neizogibno spreminja, je vendar treba narediti vse v naši moči, da ga ohranimo lepega, komunikacijo – predvsem pisno – pa na slovnično in pravopisno visoki ravni. »Ta raven se zadnje čase drastično znižuje in sprašujem se, kakšen šolski sistem imamo, da ljudje s končano visokošolsko izobrazbo ne znajo uporabljati najbolj preprostih slovničnih pravil, kakor je na primer uporaba rodilnika ali dvojine, da kakšnih drugih niti ne omenjam,« je zaskrbljen mag. Žerjav. »Res je, da se jezik v času razvija, a to ni zadosten razlog, da bi slovnična in pravopisna pravila zanemarili in začeli prilagajati knjižni jezik naši lastni brezbrižnosti do pravilne uporabe knjižnega jezika. Na nas je, da poskrbimo, da bodo sedaj odraščajoče in prihodnje generacije ohranjale lepo in pravilno sporazumevanje. Konec koncev je materni jezik tisti, v katerem smo resnično doma, v katerem znamo najbolje ubesediti svoja čustva, izražati svoje misli in nenazadnje edino, kar nam, ko izgubimo vse ostalo, določa našo identiteto,« premišljuje predsednik SLS mag. Radovan Žerjav in samokritično zaključi: »Zavedam se, da je treba jeziku posvečati pozornost vsak dan in da bom moral tudi sam na tem področju svoje znanje še izpopolniti in nadgraditi.«