Uvodno stališče Poslanske skupine SLS

Poslanec SLS mag. Radovan Žerjav

Spoštovani,

na današnji izredni seji Državnega zbora RS imamo na dnevnem redu kar nekaj točk o stališčih RS do osnutka skupnega stališča EU za odprtje, začasno zaprtje in zaprtje 11 pogajalskih poglavij Republike Hrvaške. Ampak, naj uvodoma spomnim – in poudarim_ bistvo današnje izredne seje DZ RS ni vsako posamično pogajalsko poglavje Hrvaške, ampak je temeljno vprašanje: kaj je pravi razlog, da je Slovenija na ta hrvaška pogajalska poglavja sprostila blokado? Kaj se je tako dramatično spremenilo od decembra lani do danes, da je Vlada RS totalno zamenjala stališča in začela s postopkom deblokade? Slovenija je decembra lani prižgala rdečo luč za 11 hrvaških pogajalskih poglavij, predsednik Vlade RS pa je tedaj dejal, da ima »Slovenija za sedem poglavij zadržke zaradi dokumentov, ki po njeni oceni prejudicirajo mejo«. Ali Vlada RS danes meni, da teh zadržkov ni več le zato, ker se je slovenski premier Pahor nekaj tajno dogovoril s hrvaško premierko Kosorjevo, ta pa je podpisala nekakšno pismo in ga poslala v Bruselj? 

Kakšna dejanska in pravno zavezujoča zagotovila ima Vlada RS in koalicija, da s svojo politično večino, ki jo ima tudi v Državnem zboru RS, vodi postopek deblokade 11 poglavij? V Poslanski skupini SLS pričakujemo, da bo Vlada RS, predvsem njen predsednik Borut Pahor, pa tudi minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar, Državnemu zboru RS predstavila vsa relevantna dejstva dogovora Pahor-Kosor. Pričakujemo, da nam bo Vlada RS vsaj danes tule za zaprtimi vrati, če že ne upa javno pred državljani in svojimi volivci, vsa dejstva jasno in nedvoumno podala. Kajti, ne moremo več dopustiti, da bo slovenska zunanja politika delovala povsem shizofreno do odnosov s Hrvaško in problematike mejnega vprašanja in izgubljala že tako nizko spoštovanje v Evropski uniji in svetu, kjer se diplomatske sile ne postavljajo na stran Slovenije. Spoštovani predstavniki vlade, kolegi poslanci, na nas je, da se zavemo, da v luči Evropske unije tudi z deblokado nekaj pogajalskih poglavij Hrvaške ne bomo pridobili na mednarodnem ugledu.

V Poslanski skupini SLS želimo pred obravnavo katerekoli točke današnjega dnevnega reda oziroma posameznega pogajalskega poglavja Republike Hrvaške spomniti na zelo jasne in odločne zadržke Republike Slovenije do vseh danes obravnavanih hrvaških pogajalskih poglavij, zaradi katerih je Slovenija nedvoumno blokirala ta pogajalska poglavja Hrvaške z EU.

Za Slovenijo je bil ključni problem v pristopnih pogajanjih Hrvaške z EU, kako  natančno oblikovati pravno in politično dovolj trdno zagotovilo, da pogajalska poglavja v pristopnih pogajanjih Hrvaške z EU ne bodo nikakor prejudicirala njene kopenske in morske meje s Slovenijo. Hrvaška je namreč k več poglavjem dodala gradiva, v katerih prejudicira mejo med državama na način, ki je za Slovenijo nesprejemljiv.

Sprašujem vas, predsednik Vlade RS Borut Pahor, kakšna natančno oblikovana pravno in politično trdna zagotovila imate v rokah, da se gre zdaj s slovenskim  ozemljem in obstoječim teritorialnim stikom Slovenije z odprtim morjem igrati »rusko ruleto«? Ker je današnja izredna seja namenjena razjasnitvi skrivnostnih ozadij dogovora Pahor-Kosor, želim vam, predsednik Vlade RS Borut Pahor, zastaviti nekaj vprašanj, za katera pričakujem, da bodo odgovori poslancem neposredni in ne-izmikajoči, kot smo to doživeli na zadnji seji Odbora DZ RS za zunanjo politiko.

Pred zastavitvijo vprašanj pa želimo v PS SLS ponovno poudariti zaskrbljenost, da gre pri dogovoru Pahor-Kosor v ozadju za izredno škodljivo kupčijo, v kateri bo zelo verjetno Slovenija izgubila del svojega ozemlja, in najhuje – v katerem obstaja velika verjetnost, da bo izgubila svoj teritorialni stik z mednarodnimi vodami, s čimer bo postala odvisna država glede dostopa do mednarodnih voda in s katerim bo škodovala in dolgoročno oslabila svojo edino pomorsko pristanišče – Luko Koper. Da o drugih, s tem povezanih negativnih gospodarskih posledicah, niti ne govorimo.

Vprašanja torej_

 

1.) Gospod predsednik Vlade RS, g. Borut Pahor, ali je za vas zavezujoč ugotovitveni sklep Državnega zbora RS, sprejet ob ratifikaciji protokola o vključitvi Hrvaške v NATO, ki govori o tem, da je Slovenija ob osamosvojitvi imela teritorialni stik z mednarodnimi vodami in je med drugim nadzirala celoten Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi?

2.) Ali se strinjate z vsebino tega Sklepa Državnega zbora RS?

3.) Zakaj skladno s sklepom Državnega zbora RS in ob hrvaški izjavi o ničnosti dokumentov in dejanj po 25. 6. 1991 ne zahtevate od Hrvaške, da med drugim umakne svoje kontrolne točke v Sečovljah in pri Hotizi, školjčišča v Piranskem zalivu in različna mejna znamenja na slovenskem ozemlju?

4.) Kaj za vas pomeni hrvaška izjava o ničnosti dokumentov in dejanj po 25. 6. 1991, če Hrvaška ni pripravljena teh dokumentov preklicati v hrvaškem Saboru, še manj pa je pripravljena na fizični umik na stanje, kot je bilo na dan 25. 6. 1991?

5.) Če niste pripravljeni zahtevati hrvaškega umika, ali morda to pomeni, da ne verjamete, da to ozemlje in morje, o katerem govori tudi Sklep DZ RS, pripadata Sloveniji?

6.) Zakaj ne vztrajate, da se arbitražni postopek zaključi pred vstopom Hrvaške v EU, saj bi ob pripravljenosti obeh strani to brez težav dosegli?

7.) Ali se zavedate, da s pristajanjem na nedoločen rok zaključka arbitraže; z izločitvijo načela zunanje pravičnosti »ex aequo et bono« in pristajanjem, da sta predmet arbitraže nesporno slovensko ozemlje in morje, drastično zmanjšujete možnosti za pravično določitev meje?

8.) Zakaj kot slovensko izhodišče za arbitražo ne zahtevate vsebine ugotovitve podskupine zgodovinarjev in drugih strokovnjakov v okviru vladne komisije za meje v prejšnjem mandatu, ki je enotno ugotovila, da_

I. je Slovenija ob osamosvojitvi imela in zato ima teritorialni stik z odprtim morjem in je med drugim nadzirala celoten Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi, zato se o tem nihče v imenu Slovenije nima pravice pogajati niti to ne more biti predmet mednarodne arbitraže ali razsojanja mednarodnega sodišča;

II. bi minimalno slovensko izhodišče morala biti celovita občina Piran skupaj s katastrskima občinama Kaštel in Savudrija, ki sta bili v nasprotju z Londonskim memorandumom odvzeti občini Piran in priključeni občini Buje? Zgodovinsko dejstvo je tudi zadnja mednarodno priznana meja v Istri, to je južna meja cone B Svobodnega tržaškega ozemlja na reki Mirni.

9.) Ali iskreno verjamete, da bo po vključitvi Hrvaške v EU Slovenija ob verjetnem neugodnem izidu arbitraže še lahko kredibilno in uspešno vztrajala pri ohranitvi teritorialnega stika z odprtim morjem?

10.) Zakaj Slovenija ne seznani tuje strokovne in politične javnosti o stanju na dan 25. 6. 1991, ki je v pomembnem delu predstavljeno v Beli knjigi zunanjega ministrstva in dokazuje, da je Hrvaška po osamosvojitvi obeh držav zasedla več delov ozemlja in morja, ki so bili ob osamosvojitvi dokazano pod slovensko suverenostjo?

11.) Ali dikcija iz drugega Rehnovega predloga, da se bosta državi v roku enega meseca dogovorili za predmet arbitraže, pomeni, da v primeru nestrinjanja ene ali druge strani s predmetom arbitraže, ta sploh ne bo posebej določen, kar pomeni, da bi arbitraža dejansko lahko - v nasprotju s Sklepom Državnega zbora RS – odločala tudi o nesporno slovenskem ozemlju in morju, kakor tudi teritorialnem stiku Slovenije z odprtim morjem?

12.) Ali se zavedate, gospod predsednik vlade, da se s takšnimi napačnimi izhodišči predloga arbitražnega sporazuma preko izgube teritorialnega stika z odprtim morjem lahko uniči našo, slovensko luko – Luko Koper in s tem pomemben del primorskega gospodarstva, kar bo imelo seveda negativne vplive na celotno slovensko gospodarstvo?

13.) Ali nam lahko, gospod predsednik vlade, glede na vaš izjemen in za nas težko razumljiv optimizem, zagotovite, da bomo, ne glede na izid arbitraže, tudi v prihodnje iz slovenskih notranjih voda vstopali v mednarodne vode preko slovenskih teritorialnih voda, torej, da bomo imeli status pomorske države v najširšem pomenu te besede, kar pomeni, da bomo ohranili pravico razglasiti svoj epikontinentalni pas kakor tudi izključne cone, kot sta ekonomska in ekološka? Ali se zavedate, da t. i. »dimnik« iz sporazuma Drnovšek-Račan, ki se pogosto izpostavlja kot za Slovenijo dobra rešitev, ne zagotavlja Sloveniji ohranitve statusa pomorske države, saj po tem sporazumu nimamo pravice razglasiti epikontinentalnega pasu in npr. ekološke in ekonomske cone? »Dimnik« nam zagotavlja samo neovirano plovbo ladij v Luko Koper.

14.) Ali ste, gospod predsednik Vlade RS, skupaj s sodelavci pripravljeni prevzeti politično odgovornost, ki izhaja iz Ustave RS, in odgovornost, ki izhaja iz 350. člena Kazenskega zakonika RS, če bo zaradi vaše politike Slovenija preko arbitraže ali druge oblike rešitve mejnega vprašanja izgubila dele dokazano slovenskega ozemlja in morja, in še posebno teritorialni stik z odprtim morjem?

Še enkrat poudarjam_ popolnoma nesprejemljivo je, da Slovenija po dogovoru Pahor-Kosor za pogajalsko izhodišče postavi tisto, o čemer se po sklepu Državnega zbora RS nihče v imenu Slovenije nima pravice pogajati niti ne more biti predmet mednarodne arbitraže ali razsojanja sodišča, to pa je teritorialni stik z mednarodnimi vodami in med drugim celovitost Piranskega zaliva, zaselki na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi. Ravnanje Vlade RS pomeni v tem primeru dogovora Pahor-Kosor kršitev odločitve najvišjega zakonodajnega organa v Republiki Sloveniji!  Pomeni pravzaprav – nezakonito delovanje Vlade RS in njene diplomacije.

Upoštevajoč zgodovinsko dejstvo, da se je zahodna meja med SFRJ in Republiko Italijo oblikovala šele na podlagi t. i. etnične reciprocitete, ki je za jugoslovansko, ter po razpadu SFRJ, za hrvaško državno pripadnost Istre ter Reke in Dalmacije z otoki, na italijanski strani državne meje pustila avtohtona slovenska ozemlja v Tržaški, Videmski in Goriški pokrajini skupaj  z več kot 100.000 Slovenci, Republika Slovenija pričakuje postavitev pravične državne meje tudi iz tega naslova.

Pogajalska izhodišča morajo temeljiti na zgodovinskem dejstvu upravnega statusa piranske občine in s tem na vzpostavitvi državne meje po južni meji nekdanje občine Piran, s čimer bo ohranjena ozemeljska celovitost piranskega zaliva in teritorialen dostop Republike Slovenije na odprto morje.

Jugoslavija oziroma posledično Slovenija je že na Koroškem plebiscitu 10. 10. 1920 izgubila dobršen del svojega ozemlja, saj je v coni A za Jugoslavijo glasovalo 15.279 glasovalcev ali 41 %, za Avstrijo pa 22.025 glasovalcev ali 59 %. S tem je glasovanje v coni B sploh odpadlo in cona A (torej okrožja Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk) je bila priključena Republiki Avstriji.

Po 2. svetovni vojni, natančneje, 20. junija 1945 pa je bila z devinskim sporazumom Julijska krajina razdeljena po Morganovi liniji na cono A (angloameriška vojaška uprava) in cono B (uprava Jugoslovanske armade). 20. junija 1947 je bila v Parizu sklenjena mirovna pogodba z Italijo, ki je določala tudi mejo med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijo. Jugoslavija je dobila nekdanje italijanske province Zadar, Reko, dele provinc Pulj, Gorica in Trst, Italija pa Kanalsko dolino, Beneško Slovenijo in Gorico. Začela se je delitev na cono A in B Julijske Krajine v coni A Julijske Krajine je ostal Trst z obsežnim zaledjem, ter Pulj, ki je bil s tem odrezan od preostale Istre. Cona A ni zajemala Beneške Slovenije in Kanalske doline, čeprav je jugoslovanska stran to zahtevala.

Po dolgotrajnih pogajanjih je bil 5. oktobra 1954 podpisan drugi londonski memorandum, oz. Spomenica o soglasju, s katerim je cona A z nekaterimi popravki Julijske krajine pripadla Italiji, cona B Julijske krajine pa Jugoslaviji, prav tako pa sta bili razdeljeni na cono A in B STO.

Sloveniji je bil priključen okraj Koper in dobila je izhod na morje. Ker je izgubila Trst, je začela v Kopru graditi novo pristanišče. Slovenija je leta 1954 dobila območje z italijanskim prebivalstvom v Kopru, Piranu in Izoli.

V mandatu prejšnje vlade je podskupina zgodovinarjev in drugih strokovnjakov v okviru komisije Vlade RS za meje ugotovila, a tudi takratna vlada tega ni upoštevala v okviru dogovarjanja Janša-Sanader, da je minimalno izhodišče Slovenije za pogajanje zgodovinska občina Piran s katastrskima občinama Kaštel in Savudrija, ki sta bili v nasprotju z Londonskim memorandumom – ta izrecno prepoveduje spreminjanje etničnih razmer - odvzeti občini Piran in priključeni občini Buje. Nesprejemljivo je, da si je Hrvaška v nasprotju z mednarodno veljavno pogodbo priključila Savudrijo in Kaštel, torej tudi južni del obale Piranskega zaliva, sedaj pa si na osnovi nezakonito pridobljenega ozemlja prizadeva dobiti polovico Piranskega zaliva, in se pri tem sklicuje na mednarodno pravo, čeprav je znano, da nikoli v zgodovini do 25. 6. 1991 Hrvaška ni nadzirala niti najmanjšega dela Piranskega zaliva.

Obžalovanja vredno je, da si o tem večinska slovenska politika in s strani Vlade RS financirana stroka niti ne upa spregovoriti. Drugo zgodovinsko dejstvo je, da je zadnja mednarodno priznana meja, t. i. južna meja cona B STO potekala po reki Mirni. Tudi to, in druga dejstva, tako glede Istre in morja, kot drugih delov ozemlja do slovensko-madžarske meje, bi moralo biti izpostavljeno v slovenskih izhodiščih.

Zakaj predsednik Vlade RS Borut Pahor ne vztraja, da se pri arbitražnem sporazumu upošteva načelo zunanje pravičnosti, latinsko »ex aequo et bono«, kar je mednarodno uveljavljen izraz za to, da sodišče ali arbitraža pri določanju meje na drugačen način vrednotijo okoliščine kot v primeru, ko je upoštevano le mednarodno pravo. Dejstvo, da Hrvaška na načelo zunanje pravičnosti ne pristaja, slovenska vlada pa, ne vemo, zakaj – pojasnite, prosim, predstavniki vlade, - na njem ne vztraja, je zelo zaskrbljujoč pokazatelj, v kakšni smeri lahko pričakujemo rezultat arbitraže – v smeri, ko bi se upoštevalo le oz. predvsem mednarodno pravo in to ne na osnovi stanja 25. 6. 1991 in ob upoštevanju prej omenjenih zgodovinskih dejstev, ampak na osnovi sedanjega stanja, ki je posledica dolgoletne zasedbe delov slovenskega ozemlja ter morja s strani Hrvaške. To pa, izhajajoč iz izkušenj, arbitri ocenjujejo kot »novo dejstvo, ki ga je treba upoštevati«.

Spoštovani gospod predsednik vlade, upam, da se zavedate zgodovinske odgovornosti za predloge, s katerimi prihajate skupaj z vlado, ki jo vodite, pred Državni zbor RS. Z obžalovanjem ugotavljam, da ta pot, ki jo predlagate kot način za rešitev odprtih mejnih vprašanj, pelje v skoraj zanesljivo izgubo delov slovenskega ozemlja in morja, ki so bili ob osamosvojitvi pod slovensko suverenostjo. Predvsem pa pelje v smeri izgube teritorialnega stika Slovenije z mednarodnimi vodami, kar pomeni, da bo Slovenija z veliko verjetnostjo izgubila status pomorske države. V SLS se s tako politiko ne strinjamo. Zaradi strateškega pomena, ki ga ima pravična rešitev mejnih vprašanj za prihodnost Slovenije, bomo zato, da Slovenija ohrani teritorialni stik z odprtim morjem, uporabili vsa možna in dovoljena sredstva, vključno z referendumom in možnostjo konstruktivne nezaupnice. Danes vemo, kaj so naši predniki naredili prav, da je Štajerska ostala slovenska in kaj so naši predniki naredili narobe, da je na primer Celovec ostal na avstrijski strani Karavank. Ne želimo, da bi naši vnuki morali zardevati zaradi naše odgovornosti, ker bi v času, ko smo imeli vse vzvode v svojih rokah, svojim zanamcem zapravili morje kot naše okno v svet.