Intervju s predsednikom SLS mag. Radovanom Žerjavom

28. september 2009

Po sedanjem predlogu arbitraže ima Slovenija manj kot 5 % možnosti, da ohrani teritorialni stik z odprtim morjem.

1. SLS je začela zbirati izjave pripravljenosti za podporo referendumu v zvezi s slovensko-hrvaškim mejnim vprašanjem in vstopom Hrvaške v EU, Zavod 25. junij pa jo pri tem podpira. Zakaj ste se odločili za zbiranje izjav podpore že sedaj? 

Ne zato, ker bi bili proti vstopu Hrvaške v EU. Ta vstop odločno podpiramo in si ga v SLS želimo čim prej, vendar pod pogojem, da se Hrvaška umakne z zasedenih delov slovenskega ozemlja in morja ter preneha s poskusi, da Sloveniji odvzame teritorialni stik z odprtim morjem. Že sedaj pa smo šli v akcijo, ker je po dogovoru Pahor-Kosor predvideno hitro oblikovanje sporazuma o arbitraži za rešitev mejnega vprašanja. Neustrezna vsebina tega sporazuma, ki jo glede na javne izjave obeh predsednikov vlad lahko pričakujemo, bi utegnila pomeniti že odločilen korak v smeri izgube teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem. Izjava Kosorjeve prejšnji četrtek v hrvaškem Saboru o tem, da ni dogovora za nadaljevanje pogajanj na osnovi drugega Rehnovega predloga, to le še potrjuje. In v primeru takega sporazuma o arbitraži bo treba uveljavitev sporazuma preprečiti oz. ga razveljaviti na naknadnem zakonodajnem referendumu po ratifikaciji sporazuma o arbitraži v Državnem zboru RS.

2. Za kakšno vsebino arbitražnega sporazuma gre?

Štiri točke arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško so najbolj problematične. Prva je čas oz. rok, do katerega naj bo arbitraža zaključena. Čeprav je povsem jasno, da bi lahko brez težav zaključili z arbitražo in prišli do dokončne določitve meje pred zaključkom hrvaških pogajanj z vstop v EU, je očitno, da Hrvaška temu odločno nasprotuje, Slovenija pa je očitno pristala na to, da bo do vstopa Hrvaške v EU določen zgolj način odločanja o meji, ne pa tudi meja. Verjetno je le malo tistih, ki naivno verjamejo, da bi si Slovenija uspela po vstopu Hrvaške v EU izpogajati tisto, do česar ima sicer absolutno pravico – ohranitev teritorialnega stika z odprtim morjem. Zato je nujno, da je arbitraža zaključena do zaključka hrvaških pogajanj ali pa vsaj do vstopa Hrvaške v EU. Četrtkov napad hrvaške opozicije na predsednico vlade RH Kosorjevo, češ da je Pahorju obljubila teritorialni slovenski izhod na odprto morje in rešitev mejnega vprašanja pred vstopom Hrvaške v EU – kar je Kosorjeva odločno zanikala – je le še en dokaz, da se Hrvaška ne namerava niti umakniti z zasedenih delov slovenskega ozemlja in morja niti odreči prizadevanjem, da Sloveniji odvzame teritorialni stik z mednarodnimi vodami.

3. Katere so druge sporne točke arbitraže?

Druga točka so slovenska izhodišča. Nesprejemljivo je, da je Slovenija za pogajalsko izhodišče postavila tisto, o čemer se po sklepu Državnega zbora RS nihče v imenu Slovenije nima pravice pogajati niti to ne more biti predmet mednarodne arbitraže ali razsojanja sodišča, to pa je teritorialni stik z odprtim morjem in med drugim celovitost Piranskega zaliva, zaselki na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi. Če Vlada RS nekaj postavi za pogajalsko izhodišče, Državni zbor RS pa je že prej določil, da ta ista stvar sploh ne more biti pogajalsko izhodišče - gre za kršitev odločitve najvišjega zakonodajnega organa, zato slovenska vlada in poslanci, ki podpirajo tako rešitev, delujejo ne le neodgovorno, ampak tudi nezakonito.

4. Kaj pa bi moralo biti slovensko izhodišče? 

To, kar je v mandatu prejšnje vlade ugotovila podskupina zgodovinarjev in drugih strokovnjakov v okviru vladne komisije za meje, a tudi takratna vlada tega ni upoštevala v okviru dogovarjanja Janša-Sanader. Minimalno izhodišče bi morala biti zgodovinska občina Piran s katastrskima občinama Kaštel in Savudrija, ki sta bili v nasprotju z Londonskim memorandumom – ta izrecno prepoveduje spreminjanje etničnih razmer - odvzeti občini Piran in priključeni občini Buje. Nesprejemljivo je, da si je Hrvaška v nasprotju z mednarodno veljavno pogodbo priključila Savudrijo in Kaštel, torej tudi južni del obale Piranskega zaliva, sedaj pa si na osnovi nezakonito pridobljenega ozemlja prizadeva dobiti polovico Piranskega zaliva, in se pri tem sklicuje na mednarodno pravo, čeprav je znano, da nikoli v zgodovini do 25. 6. 1991 Hrvaška ni nadzirala niti najmanjšega dela Piranskega zaliva. Obžalovanja vredno je, da si o tem večinska slovenska politika in s strani Vlade RS financirana stroka niti ne upa spregovoriti. Drugo zgodovinsko dejstvo je, da je zadnja mednarodno priznana meja, t. i. južna meja cona B STO, potekala po reki Mirni. Tudi to, in druga dejstva, tako glede Istre in morja kot drugih delov ozemlja do slovensko-madžarske meje, bi moralo biti izpostavljeno v slovenskih izhodiščih.

5. Do zdaj ste omenili dve sporni točki arbitražnega sporazuma?

Tretja je vprašanje upoštevanja načela zunanje pravičnosti, latinsko »ex aequo et bono«, kar je mednarodno uveljavljen izraz za to, da sodišče ali arbitraža pri določanju meje na drugačen način vrednotita okoliščine kot v primeru, ko je upoštevano le mednarodno pravo. Dejstvo, da Hrvaška na načelo zunanje pravičnosti ne pristaja, slovenska vlada pa na njem ne vztraja, je zelo zaskrbljujoč pokazatelj, v kakšni smeri lahko pričakujemo rezultat arbitraže – v smeri, ko bi se upoštevalo le oz. predvsem mednarodno pravo in to ne na osnovi stanja 25. 6. 1991 in ob upoštevanju prej omenjenih zgodovinskih dejstev, ampak na osnovi sedanjega stanja, ki je posledica dolgoletne zasedbe delov slovenskega ozemlja ter morja s strani Hrvaške. To pa, izhajajoč iz izkušenj, arbitri ocenjujejo kot »novo dejstvo, ki ga je treba upoštevati«.

Četrto, a ne najmanj pomembno, pa je vprašanje, kateri dosedanji predlog bo osnova za nadaljevanje pogajanj. Izjava hrvaške predsednice vlade Kosorjeve prejšnji teden, v kateri pravi, da ni nikakršnega dogovora o drugem Rehnovem predlogu, pomeni, da je padel še zadnji argument, ki ga je predsednik slovenske vlade Pahor izpostavljal kot največji slovenski dosežek v zadnjih osemnajstih letih, ko gre za reševanje mejnega spora s Hrvaško. Tudi v primeru ohranitve drugega Rehnovega predloga seveda ne moremo govoriti o nekem pomembnem dosežku, prej o velikem porazu. Kajti tudi ta Sloveniji ni dajal nikakršnih zagotovil, da bo ob koncu pogajanj Slovenija res ohranila teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Z izjavo Kosorjeve pa je dosežek slovenskih pogajalcev v okviru dogovora Pahor–Kosor padel na čisto ničlo ali celo pod njo, ob tem, da smo brez kakršnega koli učinka izigrali pomemben vzvod, to pa je začasna blokada hrvaških pogajanj za vstop v EU.

6. Če bi bil sprejet arbitražni sporazum, kot sta ga napovedali slovenska in hrvaška vlada in če ga vam ne bi uspelo razveljaviti na referendumu, kakšen rezultat arbitraže napovedujete?

Verjetnost, da bi po takem sporazumu Slovenija prek arbitraže ohranila teritorialni stik z odprtim morjem, je po mojem prepričanju bistveno manjša od 5 %. Za vsakega, ki je pripravljen položiti 5 evrov za oceno, da bi Slovenija po takem sporazumu, in ne da bi bila arbitraža zaključena pred vstopom Hrvaške v EU, ohranila teritorialni stik z odprtim morjem, sem pripravljen položiti 100 evrov za oceno, da to ni možno. In pri tem bi mnogo več tvegali tisti, ki bi položili 5 evrov.

7. Zakaj?

Ker ni prav noben od vplivnejših posameznikov na Hrvaškem nikoli v zadnjih letih niti dopuščal možnosti, da bi Slovenija ohranila oz. kot oni pravijo - dobila teritorialni stik z odprtim morjem. S tem stališčem so bili očitno prepričljivi tako v EU kot v ZDA, naša diplomacija, naš evropski komisar in velika večina oz. praktično vsi naši poslanci v Evropskem parlamentu pa so ne le padli, ampak pogoreli na izpitu. Saj, ob pozornem spremljanju izjav naših vladnih politikov pa tudi nekaterih slovenskih strokovnjakov ali komentatorjev, je videti, da so to terminologijo, da bo Slovenija dobila teritorialni stik z mednarodnimi vodami, od sosedov Hrvatov ponižno prevzeli tudi naši vladni predstavniki oziroma njim naklonjeni strokovnjaki. Ampak, za božjo voljo! To je nedopustno. Treba je jasno in glasno povedati, da se Slovenija bori za ohranitev teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, ne za pridobitev! Prepustitev tega vprašanja arbitraži z nekim nedoločenim rokom zaključka torej pomeni le to, da se želi aktualna politika, tako vladna kot večinska opozicijska, predvsem znebiti odgovornosti za izgubo teritorialnega stika z odprtim morjem, pri čemer bo naša vladna politika prepričevala državljane v to, da podprejo arbitražo, ob tem pa jim ne bo upala priznati, da tako prevzemajo državljani namesto Vlade RS odgovornost za izgubo dostopa do odprtega morja, možnosti za slovenski uspeh pa se, upoštevajoč osemnajstletne izkušnje, nevarno približujejo ničli.

8. Toda ali ni hrvaški predsednik Mesić pred kratkim govoril o tem, da Sloveniji pripada prost dostop na odprto morje?

Da, in nekateri naši mediji so iz nevednosti ali zaradi zavestne manipulacije objavili le ta del Mesićeve izjave. Drugi del oz. celotna izjava hrvaškega predsednika Stipeta Mesića pa je bila_ »Sloveniji - kot vsaki drugi državi z morjem - pripada prost dostop na odprto morje prek hrvaških teritorialnih voda. Drugo pa je teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Tega pa Slovenija nima in ne more dobiti, saj Hrvaška ne bo dajala drugi državi svojega morja«. Kar pomeni, da bi v tem primeru Hrvaška Sloveniji določala, pod katerimi pogoji lahko pluje tam, koliko naj plačuje za to itd. Povsem drugo pa je, za kar se borimo v SLS, da bomo po svojem morju in do odprtega morja še naprej lahko pluli samostojno, brez pogojev sosednje Hrvaške.

9. In v čem je razlika med prostim dostopom na odprto morje in teritorialnim stikom z odprtim morjem?

Razlika je približno tako velika, kot je razlika med tem, ali gledate morje in ljudi na plaži prek televizijskih ekranov ali pa ste vi osebno na morju, v njem plavate in uživate na počitnicah. Prost dostop pomeni, da v skladu z mednarodnim pravom lahko iz svojih teritorialnih voda prideš do mednarodnih voda tudi prek teritorialnih voda sosednje države, če nimaš teritorialnega stika z mednarodnimi vodami. Sosednja država ti načeloma tega dostopa ne sme preprečiti oz. ovirati, lahko pa uporablja vse ekološke, varnostne in druge »zaščitne« ukrepe, za katere bi ocenila, da so potrebni. V praksi to pomeni, da če ima sosednja država interes, da npr. omeji ali zaustavi razvoj Luke Koper, lahko uporablja skorajda neomejeno število različnih ukrepov, s katerimi občasno zaustavlja ladje, ki plujejo v Luko Koper (ekološki nadzori, preverjanje suma o prisotnosti mamil v kontejnerjih … ). Jasno je, da tuja podjetja, ki lahko poleg Kopra izbirajo tudi med Trstom in Reko, ki imata teritorialni stik z odprtim morjem in nihče ne more na tak način zaustavljati njihovih ladij, ne bodo dolgo vztrajala pri prevozu svojih tovorov prek Luke Koper, ampak se bodo preusmerila. Tu je srž problema in interesa naših sosed, poleg Hrvaške verjetno tudi Italije.

Teritorialni stik z mednarodnimi vodami pa pomeni, da imaš status pomorske države v najširšem smislu te besede, imaš pravico do epikontinentalnega pasu in pravico do razglasitve, poenostavljeno rečeno, ekološke in ekonomske cone. Če imaš teritorialni stik z odprtim morjem, nobena država ne more kakorkoli omejevati plovbe ladij in drugih plovil. Seveda pa moraš, tako kot vse države, spoštovati mednarodna pravila.

10. Na kakšni osnovi pa potem slovenski premier Borut Pahor govori o zagotovilih, da bo Slovenija ohranila teritorialni stik z odprtim morjem?

Menim, da zato nima nikakršne osnove na podlagi zadnjih potez njegove vlade, sploh pa ne po zadnji izjavi Kosorjeve v hrvaškem Saboru. Zanimivo je, da niti Pahor niti kdo drug od zagovornikov slovenskega hazardiranja z vitalnimi nacionalnimi interes ni napovedal, da se bo zaradi strateškega pomena, ki ga ima za Slovenijo ohranitev teritorialnega stika z odprtim morjem, v primeru poraza oz. izgube statusa Slovenije kot pomorske države za vedno umaknil iz politike in prevzel odgovornost, ki izhaja iz Ustave RS, zakonov in 350. člena Kazenskega zakonika. Enako bi pričakovali tudi od vseh slovenskih poslancev, če res verjamejo, da bo ta način  reševanja mejnega vprašanja Sloveniji ohranil teritorialni stik z odprtim morjem.

11.  Kakšna pa so vaša pričakovanja, če bo do referenduma prišlo?

Anketa v časniku Delo je pokazala, da večina vprašanih podpira vstop Hrvaške v EU in reševanje spora z arbitražo. Tudi jaz in SLS ter somišljeniki podpiramo vstop Hrvaške v EU, vendar pod pogojem, da se Hrvaška prej umakne iz zasedenih delov slovenskega ozemlja in morja ter da preneha s prizadevanji, da bi Sloveniji odvzela teritorialni stik z odprtim morjem. Enako podpiramo arbitražo kot eno od možnih oblik rešitve spora, vendar pod pogojem, da se arbitraža zaključi pred vstopom Hrvaške v EU; da Slovenija postavi ustrezna izhodišča, kot sem jih omenil, in da se v arbitražnem postopku deluje tudi ob upoštevanju načela zunanje pravičnosti. Vprašanje v časniku Delo torej nima nobene zveze s tem, kar bo vprašanje na morebitnem referendumu. Kdor interpretira odgovore anketirancev kot večinsko zavračanje prizadevanj in naših stališč, hote ali nehote zavaja javnost. Dejstvo je namreč, da vse ankete v zadnjih letih potrjujejo, da večina Slovencev podpira vstop Hrvaške v EU; na vprašanje, ali podpirajo vstop Hrvaške v EU, če se ta ne bo odrekla poskusom, da Sloveniji odvzame teritorialni stik z odprtim morjem, pa jih večina vedno odgovori negativno. Žal zadnje javnomnenjske ankete, ki so bile predstavljene v javnosti, niso celovite preverjale slovenskega javnega mnenja_ niso ljudi vprašale o pogojih, pod katerimi podpirajo vstop Hrvaške v EU, kot na primer_ Ali podpirate vstop Hrvaške v EU, če obstaja možnost, da Slovenija izgubi teritorialni stik z mednarodnimi vodami?

12.  Kako pa kaže z zbiranjem izjav pripravljenosti za podporo referendumu, če bo ta potreben?

Odlično. Že podatek, da je bilo od objave obrazca za podporo na spletni strani SLS do vključno dneva odprtja stojnice v Ljubljani zbranih prek 1000 podpisov, pove vse. Prejšnjo sredo zvečer smo jih našteli že okoli 4500. Ljudje se množično odzivajo tudi prek spletne strani SLS, v prihodnjih dneh pa se bo preko stojnic in na druge načine šlo v zbiranje tudi po drugih predelih Slovenije. Prepričan sem, da ni nevarnosti, da nam v primeru potrebe ne bi uspelo izbrati dovolj podpisov.

13.  Govori se o možnosti, da bi vas vlada prehitela in sama s svojo parlamentarno večino razpisala referendum. Kaj bi to pomenilo za vas?

Za nas bi to pomenilo nekaj manj organizacijskega dela, saj bi se lahko osredotočili zgolj na seznanjanje javnosti glede vsebine. Vedeti pa je treba, da bi SLS in Vlada RS v tem primeru izhajali iz diametralno nasprotnih stališč. SLS se pripravlja na referendum, da bi zaščitila slovensko ozemlje od Istre do Prekmurja, slovensko morje in še posebej ohranitev teritorialnega stika z odprtim morjem. Vlada RS pa bi skušala z referendumom legalizirati svoje sporno hazardiranje z vitalnimi interesi, kjer v trenutku referenduma o arbitražnem sporazumu ne bi bilo niti najmanjšega zagotovila za to, da bo Slovenija ohranila teritorialni stik z mednarodnimi vodami, in prevaliti odgovornost za to na državljane. Upam in verjamem, da se bodo ljudje poglobili v vsebino in se tako kot ob plebiscitu za samostojno Slovenijo pravilno odločili – za Slovenijo in njeno ozemeljsko celovitost. 

Uredništvo spletnih strani SLS