Ljubljana, 25. september 2009 - Včeraj je na nadaljevanju 9. redne seje DZ RS poslanec SLS Franc Bogovič predstavil mnenje Poslanske skupine SLS glede predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi, ki ga Državni zbor RS obravnava po nujnem postopku in si ga lahko v celoti preberete v nadaljevanju.
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi, ki ga danes obravnavamo, ureja dve zadevi, ki jih zakonodajalec takrat, ko je pisal zakone, ni predvideval. In tudi v praksi se je pokazalo, da drži tisti rek, da človeška neumnost včasih nima meja. Normalno je, da tisti, ki ima pravico biti izvoljen, ima pravico tudi se odreči temu mandatu. Naš pravni red je predvideval, da to potrjujejo občinski sveti in dejansko se zgodijo paradoksalne zadeve, da potem občinski sveti ne potrdijo tega odstopa in na takšen način onemogočajo mesto v občinskem svetu. Zato mislimo, da je ta ureditev, ki je v tem zakonu predlagana, ureditev, ki ureja neko anomalijo, ki je verjetno ne bi bilo treba urejati v zakonu, očitno pa je praksa pokazala, da je to potrebno in jo zato tudi podpiramo.
Prav tako mislimo, da se je pri drugem vprašanju, to je pri pravici romske skupnosti do svetnikov v občinskem svetu, v slovenskem političnem prostoru razvila določena razprava, ki se nam zdi nepotrebna in ne gre v pravo smer, v smer približevanja pogojev bivanja te romske skupnosti tudi ostalim prebivalcem in prebivalkam. Vse prevečkrat se o pravici biti izvoljen govori zgolj kot o pravici. Ne pove se, da je biti izvoljen hkrati tudi odgovornost, da potem opravljaš svoje delo in da kot odgovoren izvoljen predstavnik te romske skupnosti tudi prenašaš določena sporočila med svojo populacijo.
Izhajam iz okolja, kjer smo se prav tako srečali s tem, da smo na občinskem svetu dvakrat obravnavali odstop svetnika in drugič to potrdili ter omogočili nadomestne volitve. V primeru zastopanosti romske skupnosti v občinskem svetu pa mislim, da je osnovni problem v napačnem pojmovanju, tudi odgovornosti, ki jih imamo in jih imajo na tem področju občine in država. Sam sem vedno na stališču, da so občine, v katerih prebiva ta populacija, ki jo želimo iz nomadske spremeniti v tisto, ki bo imela svoj dom, svojo hišno številko, in mislim, da v nekaterih okoljih to zelo uspešno tudi poteka, da je tu osnovna naloga dejansko na občini, v kateri biva in se je tam treba dogovoriti, kako to bivanje urediti. Zagotovo je lažje urediti, če imaš kot sogovornika tudi legitimno izvoljenega romskega svetnika, imaš osebo, s katero lahko govoriš in ki ti na nek način tudi pomaga, če je tudi volja občine za urejanju teh razmer.
Prav tako pa mislim, da je velikokrat zelo upravičeno pričakovanje občin, ki se ukvarjajo/ukvarjamo s temi problemi, da na drugi strani tudi država zagotovi pogoje, kajti v tej pozitivni diskriminaciji, ki je uvedena za to etnično skupino, je zelo problematično, če se finančno breme teh reševanj prenaša na občine in se potem pri množici projektov, ki so v občini potrebni, prepotrebni, prevečkrat zgodi, da se ti programi ne izvedejo. Sam mislim, da je takšna rešitev pravilna, tudi v Poslanski skupini SLS bomo podprli obe rešitvi, vključno s tisto, ki zadeva samo Občino Grosuplje, kajti mislimo, da tisti, ki imajo resen namen, da bi ta problem imel rešitve, imel primere dobre prakse, lahko takšno rešitev podprejo. Sicer pa je to zelo zanimiva tema za politične obračune, ki po mojem globokem prepričanju niso niti nam v čast niti državi, v kateri bivamo, in mislim, da je preko instrumenta izvoljenega sveta, preko instrumenta odgovornosti, ki jo za sabo nosi, tudi priložnost, da tej populaciji večkrat povemo, kakšne so njihove odgovornosti. Kajti, treba pa je pritrditi tudi temu, na kar nas ljudje vedno opozarjajo, da je to populacija, ki zelo dobro ve in je tudi podučena o svojih pravicah, vse prepogosto pa pozablja na svojo odgovornost. Sam mislim na instrument občinskega svetnika, tudi instrument, s katerim se ta občutek odgovornosti prenese v njihovo populacijo.