Ljubljana, 12. oktober 2009 – V Novi generaciji SLS opažamo, da se je zgodilo ravno to, česar smo najbolj bali, saj je večinsko medijsko pozornost v predlogu novega Družinskega zakonika dobil ravno sporni člen predloga o pravicah istospolnih partnerjev. Sam predlog zakonika je v osnovi korak naprej, ker v središče oblikovanja določil postavlja otroka in izboljšanje njegovih pravic. Zato menimo, da ni nikakršne potrebe, da nov Družinski zakonik ob tem še ureja pravice istospolnih partnerjev. Namreč ključno je, da otrokovih pravic nikakor ne smemo zapostavljati na račun nekaterih pravic posameznih skupin, zato otrok nikoli ne sme biti samo objekt odločanja. Medtem ko podpiramo vsa določila, ki jih predlog zakonika zajema v dobro otroka, pa zavračamo predlagano izenačitev skupnosti istospolno usmerjenih partnerjev z drugimi družinskimi skupnostmi. To je popolnoma napačen signal za podporo celovite družinske politike, ki bo v prihodnosti igrala zelo pomembno vlogo pri reševanju demografskih težav v Sloveniji. Namreč v Novi generaciji SLS želimo jasno povedati, da zakonsko zvezo in družino vidimo kot vrednoto in temeljno celico družbe, v kateri otroci in mladostniki najbolj naravno pridobijo življenjsko pomembne vrednote, izkušnje in znanja.
Nova generacija SLS popolnoma podpira, da se na področju ureditve zvez med istospolnimi partnerji uvajajo določene izboljšave. Vemo, da imajo istospolni pari, ki živijo v skupnosti, določene težave pri premoženjskopravnih zadevah, dedovanju ali socialni varnosti. Toda to mora država reševati sistematično in postopoma, ne pa zadevo poenostavljati v smislu izenačevanja pravic. Istospolna zveza je namreč naravno zaprta za rojevanje otrok in zato v družbi, katere temeljni interes mora biti preživetje, ne more imeti enakega družbenega in pravnega statusa kot družina. Razmišljanje o omogočanju posvojitev otrok istospolnim partnerjem v Novi generaciji vidimo predvsem kot onemogočanje pravice otroka do razvoja v tradicionalni družinski skupnosti. Kajti temelj družine sta ženska in moški, ki ju otrok za svoj razvoj potrebuje. Očeta in mater, moško in žensko vzgojno dimenzijo. Sklicevanje in izgovarjanje na primere, kjer so družine nepopolne, enostarševske ali rejniške, ni smiselno, saj to ne spremeni temeljnih dejstev.