Spoštovani slovenski kmetje in kmetice, spoštovani gostje!
Iz zgodovine vemo, marsikje pa velja tudi danes, da je slovenski kmečki živelj v času med veliko in malo mašo, med velikim in malim šmarnom, množično romal k božjepotnim svetiščem, se priporočal za zdravje in dobro letino in se zahvaljeval za prejete darove. Tudi danes smo prišli s tem namenom v rojstni kraj blaženega Antona Martina Slomška, čeprav je že oktober in je čas največjih romanj že za nami. Kaj nam Slomšek, zavetnik slovenskih kmetov, sporoča danes? Kaj bi nam povedal, če bi stopil med nas v ta, za mnoge solzni čas in solzno dolino?
Povedal bi, da lahko pričakujemo blagoslov pri delu le, če bomo spoštovali nedeljo kot Gospodov dan; da si moramo medsebojno pomagati, biti solidarni, si prizadevati, da s poštenim delom ustvarimo materialne dobrine zase in za svojo družino. Voditelje naroda, države in različnih ustanov pa bi pozval, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči za dobro svojega ljudstva. To sem prebral iz nekaterih Slomškovih nagovorov in k temu pravzaprav ni kaj dodati. Morda to, da danes slovenski kmet skupaj z vsemi drugimi doživlja in občuti hudo moralno krizo, ko smo priča pravi eroziji vrednot, ki so nas kot narod ohranjale stoletja. To krizo tudi vsi skupaj soustvarjamo, med drugim zato, ker premalo sledimo svojemu zavetniku Slomšku.
Danes pa slovenski kmet, enako ali še bolj kot drugi sloji in stanovi, občuti tudi hudo gospodarsko in socialno krizo, ki je tisoče družin pripeljala v neznosno stisko in v strah pred prihodnostjo. Kako mu lahko in zmoremo pomagati? Po eni strani tako, da od države, vlade, kmetijskega in drugih ministrstev zahtevamo več namenskih sredstev, predvsem pa intenzivnejša prizadevanja za ohranitev in razvoj slovenskih kmetij in podeželja. Obenem pa moramo samokritično ugotoviti, da morajo bolje delati in bolj prizadevno slediti potrebam svojih članov tiste ustanove, katerih vodstva postavljate in v pomembnem delu financirate kmetje sami - od zadrug in Zadružne zveze do Kmetijsko-gozdarske zbornice. Dokler sami ne pometemo pred svojim pragom, ne moremo biti prepričljivi in verodostojni v zahtevah, da država naredi več za izboljšanje pogojev za razvoj kmetijstva. Premalo učinkovita organiziranost in posledično premajhna konkurenčnost skoraj na vseh področjih, povezanih s kmetijstvom, agroživilstvom in razvojem podeželja je ob svetovni krizi, na katero praktično ne moremo vplivati, lahko dolgoročno usodna za prihodnost slovenskega kmeta, kmetijstva in podeželja.
Res je, da tudi v številnih drugih državah nimajo pravih odgovorov za trenutno mlečno krizo. Ne moremo pa se izgovarjati na EU in svetovno krizo, če vlada ni sposobna pobrati denarja od gozdnih gospodarstev kot koncesionarjev v državnih gozdovih za posekan les; ne moremo se sklicevati na druge, če nismo z ustreznim odstrelom in drugimi ukrepi sposobni zaščititi ljudi, ki jim življenje in premoženje ogrožajo pretirano zaščitene divje zveri. In predvsem, vlada nima pravice tarnati, da ima zvezane roke, če ne uporabi vzvodov, ki bi preprečili, da se veletrgovci mastijo na račun preslabo organiziranih kmetov in premalo povezane in premalo konkurenčne živilsko-predelovalne industrije.
Ponavljam_ več mora narediti vlada, več pa tudi pridelovalci in predelovalci sami. Kot predsednik Slovenske ljudske stranke in poslanec zagotavljam, da bom ves svoj vpliv in možnosti uporabil za to, da se bomo vsi skupaj še pravočasno zavedli, da moramo preprečiti umiranje na obroke slovenskega kmeta in slovenskega podeželja. To je tudi naša obveza do naših zanamcev in naših naslednikov.
Naj zaključim z verzi pesnika Simona Gregorčiča, ki so eden najlepših poklonov slovenskemu kmetstvu_ "Kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmo grobov, vse mati kmetska je zibala, iz kmetskih so izšli domov."
