Ljubljana, 23. oktober 2009 - Na nadaljevanju 10. redne seje Državnega zbora RS je poslanec SLS Janez Ribič na ministra za finance dr. Franceta Križaniča naslovil ustno poslansko vprašanje v zvezi z nadomestilom za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.
Spoštovani gospod minister, Ustavno sodišče je v začetku aprila odločilo, da je drugi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja neustaven. Neustavno je torej, da morajo pritožniki v postopkih javnih naročil pred Državno revizijsko komisijo plačati dvojno takso, če s pritožbo ne uspejo.
Vsi vemo, da te takse niso prav skromne, saj je v letu 2007 novela Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja uvedla do 600 odstotkov višje takse v revizijskih postopkih in dodatne takse v obliki nadomestila stroškov postopka pri neutemeljenem zahtevku. Dejstvo je, da so zahtevki za revizijo upočasnjevali postopke javnega naročanja in takratna vlada je želela doseči, da bi ponudniki vlagali zahteve za revizije le v utemeljenih primerih in ne zgolj z namenom zavlačevanja postopka ter da bi se javna naročila izpeljala hitro in učinkovito. Ta namen je seveda bil dosežen, vendar, kot je ugotovilo tudi Ustavno sodišče, je višina nadomestila za stroške postopka res previsoka.
Vlagatelj zahtevka za revizijo mora namreč ob vložitvi zahtevka plačati takso v višini od 2500 pa vse do 10000 evrov. Če ta znesek podvojimo v primeru, da Državna revizijska komisija odloči, da je zahtevek neutemeljen, pridemo tudi do plačila 20000 evrov tako imenovane kazenske takse. Takšna določba je po našem mnenju in po mnenju mnogih pravno nekorektna in za podjetja škodljiva.
Sprašujem se, v čem je smisel, da so stroški za delo Državne revizijske komisije sto odstotkov višji, če Državna revizijska komisija (DVK) s svojim sklepom ugotovi, da zahtevek za revizijo ni utemeljen. Če se plačilo dodatnega zneska razume kot kazen za vložitev zahtevka za revizijo, za katerega DVK meni, da ni utemeljen, si DVK prilašča pristojnosti kazenskega sodišča, saj ne odloča samo o zahtevku, marveč tudi o kazni. Nehote se mi poraja sum, da ta določba stimulira DVK, da zahtevek za revizijo zavrne. Menim tudi, da stranki v postopku zaradi te določbe nista enakopravni v postopku.
Kot sem že povedal na začetku, je namen zakonodajalca sicer bil dosežen, ampak tako kot je ugotovilo Ustavno sodišče, se tudi v praksi ugotavlja, da to določilo omejuje pravno varstvo ponudnikov. Zaradi neustavne določbe v zakonu so najbolj na škodi mala in srednja podjetja, ki si tako visokih stroškov ne morejo privoščiti.
Sprašujem vas, kakšne ukrepe ste sprejeli za to, da bi v času, dokler z novelo zakona ne bo odpravljena škodljiva določba, tudi malim in srednjim podjetjem omogočili, da bodo enakopravno konkurirala na javnih razpisih in brez škodljivih posledic uveljavljali pravno varstvo v postopkih oddaje javnih naročil?