Ljubljana, 17. november 2009 - Danes je na nadaljevanju 11. redne seje DZ RS poslanec SLS Gvido Kres predstavil mnenje Poslanske skupine SLS glede predloga Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov, ki si ga lahko v celoti preberete v nadaljevanju.
V zadnjem času se v Sloveniji veliko govori o arbitraži - o zunajsodnem »organu oz. postopku«, ki naj bi rešil mejno vprašanje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Arbitraža je eden izmed alternativnih načinov reševanja sporov, ki jih v Poslanski skupini SLS načeloma podpiramo.
Menimo namreč, da lahko alternativni postopki hkrati razbremenijo sodišča in hitreje privedejo do rešitve nekega spora. Gre torej za zadovoljstvo na strani pravosodnega sistema in na strani strank v postopku, ki se na tak način same s posredovanjem strokovnjakov dogovorijo o rešitvi spora.
Res je sicer, da že imamo zakon o mediaciji in zakon o arbitraži, a do sedaj sodiščem ni bila naložena dolžnost, da strankam v postopku ponudijo nek alternativen način reševanja spora. S tem, ko je ta dolžnost naložena vsem prvo- in drugostopenjskim sodiščem, se bo po našem mnenju predvsem izboljšal dostop do ustreznega pravnega varstva in zmanjšal časovni in stroškovni vidik postopkov.
Podpiramo tudi težnje, da se alternativno reševanje sodnih sporov uredi v enem zakonu. Se pa strinjamo tudi s tem, da bi morale biti procesne določbe urejene v Zakonu o pravdnem postopku v skladu z vladnim predlogom Resolucije o normativni dejavnosti, ki jo bomo obravnavali na tej seji. Zato pričakujemo od predlagateljev, da bodo to v doglednem času tudi uredili.
Kar nas pri tem predlogu zakona moti, pa je predvsem dejstvo, da prostovoljno odločitev strank o alternativnem reševanju spora na nek način spreminja v obvezno. Na spornost takšne ureditve je opozoril tudi Sodni svet in priznati moram, da se v Poslanski skupini SLS s temi opozorili strinjamo. Namreč, ne moremo govoriti o prosti izbiri strank, če v ozadju "grozi" denarna kazen za tistega, ki bi ugovarjal oziroma se ne bi udeleževal postopkov alternativnega reševanja sporov.
Predstavnik predlagatelja sicer poudarja, da imajo takšno ureditev tudi v nekaterih drugih državah in da ta sankcija v praksi deluje bolj kot resno tveganje ter da bi le redko prišlo do njene realizacije. Rečeno je tudi, da sodišče o tem, kaj je nerazumna zavrnitev napotitve na mediacijo, ne bo odločalo na podlagi diskrecijske pravice, ampak da zakon jasno določa okoliščine, ki bi nakazovale na nerazumnost zavrnitve.
Najbolje torej, da pogledamo člen, v katerem je opredeljeno, na podlagi katerih okoliščin se presoja nerazumnost zavrnitve. Te okoliščine so_
- narava spora,
- odločilna dejstva v sporu,
- dejstvo, da sta stranki predhodno poskušali mirno rešiti spor s pogajanji,
- višina stroškov, ki bi nastali v mediaciji,
- verjetnost, da bi trimesečna prekinitev postopka zaradi mediacije lahko vplivala na izid pravde in
- verjetnost, da bi mediacija lahko uspešno končala spor
O jasnosti določb in o potrebnosti oziroma dopustnosti tako imenovane stroškovne sankcije naj vsak sam presodi, v Poslanski skupini SLS pa smo dejstva že pretehtali.
