Vsebina pisnega poslanskega vprašanja

Spoštovani ministri,

v sredo, 9. septembra 2009, je italijanski časopis »LA STAMPA« objavil novico z naslovom »V nemški vojski so rehabilitirani »izdajalci«, ki so Hitlerju rekli ne« in naslednjo vsebino_ Nemški Bundestag je včeraj rehabilitiral tako imenovane »vojne izdajalce«, vojake, poslane v smrt, ker so izrazili kritične komentarje o vojni ali ker so pomagali Judom.

Dne 24. oktobra 2009 je časnik Delo objavil zapis B. Kramžar z naslovom »Pomilostili dezerterje iz Hitlerjeve vojske«, v katerem avtorica poroča, da je po desetletjih razprav Avstrija »končno popravila veliko krivico iz druge svetovne vojne in pomilostila dezerterje iz Hitlerjeve vojske«.

V italijanski vojski je bilo veliko število Slovencev. Pričakovalo se je, da bi lahko Mussoliniju rekli »ne«, zato so bili v posebnih bataljonih, kjer se je posebej pazilo, da bi te možnosti ne imeli. Kljub temu so mnogi na tak ali drugačen način izrekli svoj »ne«. Bili so sojeni in obsojeni na vojaških sodiščih. Nekaterim so bile poleg zapora izrečene še druge trajne kazni, kot na primer trajna prepoved opravljanja vseh državnih služb. Mnogi kazni zapora niso odslužili v celoti, ampak so bili po prihodu zaveznikov začasno izpuščeni iz zapora, sodno pa so ostali dolžni odslužiti preostali del zaporne kazni. Vsem pa je kaznovanost zapisana v dokumentih in arhivih. Odkar smo skupaj z Italijo v EU in NATU, je za državljane RS to pomembnejše, kot je bilo pred desetletjem. Ves čas pa je pomembno za Slovence, ki so tudi po drugi svetovni vojni ostali v Italiji.

Kaj je slovenska vlada storila, kaj lahko stori in kaj namerava storiti, da se ti ljudje sodno rehabilitirajo in da se jim kazni (odslužene in neodslužene) izbrišejo iz javnih evidenc? Če je Italija to morebiti že storila, s katerim aktom? Če je tak akt morebiti v postopku sprejemanja, na kateri stopnji postopka je?

Kakšna je celotna vsebina omenjenih aktov v Nemčiji in Avstriji? Ali velja tudi za Slovence, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko? Če je tako, koliko je Slovencev, ki so bili s tem aktom rehabilitirani?

Kakšna je celotna vsebina omenjenih aktov Nemčije in Avstrije? Ali velja tudi za Slovence, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko? Če je tako, koliko je Slovencev, ki so bili s tem aktom rehabilitirani?

DODATNA OBRAZLOŽITEV IN PRIMER_

Moj oče, Slovenec iz Primorske, je bil leta 1942 kot italijanski vojak zaradi vojnega defetizma in črnitve vojske obsojen na 9 let zapora in trajni odvzem pravice do vseh državnih služb. Odslužil je tri leta, potem pa se je vključil v prekomorske brigade. Vendar iz zapora na Sardiniji ni prišel s sodno odločbo ali pomilostitvijo, ampak je od uprave zapora dobil začasni izhod zaradi političnega pritiska zaveznikov (konkretno nekega novozelandskega oficirja, ki je obiskal zapor). Posledic moj oče več ne čuti, ker je pokojni. Posledica je zame (verjetno) dejstvo, da je v eni od članic EU, s katero smo vedno bolj eno, zapisano, da moj oče ni odslužil naložene kazni in da je bilo z njim nekaj tako narobe, da v članici EU ne bi smel biti niti poštar niti cestar. Prizadevanja za rehabilitacijo mrtvih bi tudi ne bila nič nenavadnega. Verjetno se citirana avstrijski in nemški zakon ne nanašata samo na žive. Vem, da je bilo podobno obsojenih še nekaj, koliko pa je živih, ne vem.

Pri mojem vprašanju gre za zadevo, ki jo verjetno lahko reši samo Italija. Morebiti pa je rešena, ampak jaz informacije nisem uspel pridobiti, čeprav sem si prizadeval.

(zaradi zaupnosti podatkov ne navajamo imena in priimka državljana, ki nam je pisal)

Odgovor Vlade na pisno poslansko vprašanje Jakoba Presečnika v zvezi z rehabilitacijo Slovenskih vojakov, ki so bili mobilizirani v italijansko ali nemško vojsko in so se temu uprli

V vašem poslanskem vprašanju Vlado RS sprašujete, kaj je storila, kaj lahko stori in kaj namerava storiti, da se slovenski vojaki, ki so bili mobilizirani v italijansko ali nemško vojsko in so bili zaradi svojega nasprotovanja na različne načine kaznovani, sodno rehabilitirajo in da se jim kazni (odslužene in neodslužene) izbrišejo iz javnih (verjetno kazenskih in podobnih) evidenc. Zanima vas, če je Italija to že storila in s katerim aktom, pri čemer omenjate v medijih izpostavljene novice o sprejetju posebnih zakonov v Nemčiji in Avstriji o rehabilitaciji teh oseb.

Sprva je potrebno pojasniti, da gre za kompleksna vprašanja, na katera glede na razpoložljive informacije ni mogoče podrobno in na splošno odgovoriti, saj podatki niso zanesljivi, vsa vprašanja, ki se nanašajo na to problematiko, pa še vedno niso rešena. Za pripravo čimbolj celostnega odgovora na vaše poslansko vprašanje smo poleg podatkov, s katerimi razpolagamo na ministrstvih, pridobili informacije od znanstvenih institucij in iz tujine.

Tako je v zvezi s prvim delom vašega poslanskega vprašanja potrebno izpostaviti, da je Republika Slovenija v letu 1995 sprejela Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 Odl.US: U-I-64/97-8, 43/99, 51/99 Skl.US: U-I-327/96, 19/00 Odl.US: U-I-327/96, 28/00, 64/01, 32/02 Odl.US: U-I-221/01-9, 110/02 (3/03 popr.), 18/03-UPB1, 54/04-ZDoh-1 (56/04 popr., 62/04 popr., 63/04 popr.), 68/05 Odl.US: U-I-29/04-19, 61/06-ZDru-1, 114/06-ZUTPG, 118/06 Odl.US: U-I-266/04-105, 72/09), ki se je začel uporabljati 1.1.1996, za njegovo izvajanje pa je pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V skladu s 4. členom ZZVN je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Pri tem je potrebno poudariti, da mobiliziranim Slovencem iz Slovenskega Primorja, ki je bilo na podlagi Rapalske pogodbe priključeno Republiki Italiji ter je med drugo svetovno vojno predstavljalo državni teritorij Republike Italije, primorski Slovenci s tega območja pa so bili v italijansko vojsko vpoklicani in mobilizirani kot tedanji italijanski državljani, za čas mobilizacije v italijansko vojsko ni bil priznan status žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Predmetni zakon torej ureja to problematiko z vidika satisfakcije slovenskih državljanov s strani Republike Slovenije. Republika Slovenija pa v skladu z mednarodnim pravom ne sme s svojimi predpisi kršiti suverenosti drugih držav s poseganjem v njihove upravne ali sodne odločbe.

V delu vašega vprašanja, ki se nanaša na sprejeto italijansko zakonodajo s tega področja, smo iz tujine pridobili informacije, da naj bi italijanska zakonodaja zagotovila določene pravice in možnosti za rehabilitacijo oseb, ki so se po letu 1943 uprle nadaljnjemu služenju v italijanski in nemški vojski in so bile zaradi tega deportirane v Nemčijo na prisilno delo. Po 2. svetovni vojni je bil v Republiki Italiji sprejet tudi poseben akt (Relazione e Decreto presidenziale 22 giugno 1946, n. 4 (GU n. 137 del 23/06/1946) - Amnistia e indulto per reati comuni, politici e militari), katerega vsebina je bila amnestija oseb, ki so služile v fašistični vojski (če niso izvršile težjega kaznivega dejanja). Osebe, ki so izkazale, da so bile v to vojsko prisilno mobilizirane, so po naših informacijah pridobile dodatna upravičenja. Morebitnih dodatnih oziroma natančnejših podatkov o italijanski zakonodaji v tako kratkem času nismo uspeli pridobiti.

Iz posameznih virov, ki so znani znanstvenim raziskovalcem, sklepajo, da italijanska država izrecne rehabilitacije v zvezi s to problematiko uradno nikdar ni razglasila, temveč je bila posebej predlagana s strani posameznikov, sorodnikov teh oseb, lokalnih skupnosti ter civilnih pobud. Glede prestajanja kazni zapora, tako vojakom kot civilistom, ki so jih italijanska sodišča izrekala v med- in povojnem času Slovencem na Primorskem, sicer svojim (tj. italijanskim) državljanom, zadeve še danes večinoma niso pravno rešene. Podoben primer, kot ga opisujete v svojem poslanskem vprašanju, je primer znanega slovenskega politika iz Gorice, ki je bil pred vojno obsojen na dolgoletno kazen zaradi protifašističnega delovanja, nato ob razpadu Italije septembra 1943 izpuščen iz ječe, leta 1949 pa so ga povojne italijanske oblasti pozvale na nadaljnje prestajanje zaporne kazni, ki mu kljub propadu fašističnega sistema ni bila izbrisana. Zaradi pritiskov drugih držav je bil kmalu izpuščen, saj si italijanske oblasti niso mogle privoščiti mednarodne sramote.

Na znanstvenih institucijah s podatki o številu Slovencev, ki so dezertirali iz nemške vojske, ne razpolagajo, lahko pa zagotovijo, da gre za več tisoč ali celo več deset tisoč oseb. Temeljni problem pri tem je, da ne obstajajo točni podatki, koliko oseb je bilo mobiliziranih v nemško vojsko, po ocenah naj bi se ta številka gibala od 30.000 do 90.000, kar je veliko odstopanje. Seznanjeni smo tudi bili, da v Muzeju novejše zgodovine Slovenije že dve leti poteka projekt, s katerim skušajo natančneje ugotoviti število mobiliziranih in vse ostale številčne podatke v zvezi s prisilno mobilizacijo v nemško vojsko.

V zvezi s sprejetim nemškim oziroma avstrijskim zakonom je mogoče sklepati, da so bili s tema aktoma gotovo rehabilitirani tudi v nemško vojsko mobilizirani Slovenci, ki so med vojno dezertirali iz nemške vojske, saj v tem pogledu ni bilo razlik med njimi in ostalimi vojaki nemške vojske. Pri tem je potrebno pojasniti, da so Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko, zaprisegli kot nemški državljani (oziroma nemški državljani na preklic) in so bili, v kolikor so dezertirali, obsojeni po tedanjem nemškem vojnem pravu, ne kot Slovenci, temveč kot nemški državljani in vojaki. Podobno je bilo v italijanski vojski, pri čemer je razlika v tem, da so bili v italijansko vojsko mobilizirani Primorci, ki so bili po prvi svetovni vojni, ko je Primorska pripadla Italiji, italijanski državljani v skladu z mednarodnim pravom, Nemčija pa je Slovencem v nemški okupacijski coni državljanstvo podelila protipravno. V zasedeni in priključeni "Ljubljanski pokrajini" pa po naših podatkih ni bilo mobiliziranih slovenskih prebivalcev v italijansko vojsko. Ministrstvo za notranje zadeve podatkov o Slovencih, ki so bili državljani Italije v času pred in med drugo svetovno vojno, ne hrani.  

Glede na postavljeni rok za odgovor na vaše poslansko vprašanje vam torej lahko podamo le te informacije, ki smo jih kot rečeno pridobili tudi iz različnih strokovnih institucij. Iz zgoraj navedenega lahko torej zaključimo, da vsa pravna vprašanja v zvezi z obravnavano problematiko še niso rešena. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s strani prizadetih oseb oziroma njihovih svojcev ni bilo opozorjeno na ta odprta vprašanja, prav tako jih s to problematiko niso seznanila posamezna društva ali organizacije prisilno mobiliziranih Slovencev med drugo svetovno vojno. Zato se vam zahvaljujemo, da ste nas opozorili na to problematiko s svojim poslanskim vprašanjem.

Glede na to, da ste vaše poslansko vprašanje naslovili tako na Vlado RS, kot tudi na ministra za pravosodje in za zunanje zadeve ter na ministrico za notranje zadeve, naj se predmetni odgovor šteje za skupen odgovor vseh naslovnikov vašega poslanskega vprašanja.