Vsebina pisnega poslanskega vprašanja:
Spoštovani gospod minister,
v medijih se zadnje čase predvsem s strani lokalnih predstavnikov poudarja, da so vrtci vseslovenski problem. Tudi statistika potrjuje določena dejstva. V Sloveniji se s čakalnimi listami otrok za vstop v vrtec srečuje nekaj manj kot 100 od 210 občin, od teh pa je celo 46 občin takšnih, da imajo več kot 20 zavrnjenih otrok.
Dejstvo je, da je premalo občin, ki danes nimajo zavrnjenih otrok in ki so sproti učinkovito sledile demografskim in zakonskim spremembah in temu primerno urejale socialni in družbeni razvoj občine.
V 10. členu Zakona o vrtcih je občinam naložena dolžnost pričeti s postopkom zagotovitve dodatnih prostih mest v vrtcu, ob predpostavki, da so izpolnjeni pogoji iz Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže vrtcev. Ta Uredba določa, da kadar v naselju, v katerem imajo starši stalno prebivališče, vrtec ne more vključiti otroka, ker nima razpoložljivih kapacitet, mora pričeti postopek za zagotovitev dodatnih prostih mest v vrtcu ali razpisati koncesijo.
Žal pa je zakonodaja naravnana tako, da prenaša skrb za predšolsko vzgojo v izvorno pristojnost občin, kjer pa ima aktivna občinska politika "proste roke" glede zagotavljanja dostopnosti vrtca, prav tako pa so pristojni državni nadzorstveni organi pasivni in neučinkoviti.
Obstaja seveda možnost, da se v takih primerih lahko obrneš na šolsko inšpekcijo, vendar je vse, kar lahko inšpektor naredi, to, da županu predlaga ukrepe.
Zato vas, spoštovani minister, sprašujem:
o Kdo ima ob velikem številu nadzorstvenih organov pristojnost, da občini naloži dolžnost, da izpolni zahtevo, ki ji je bila posredovana s strani pristojne osebe z Inšpektorata za šolstvo?
V Sloveniji se zadnja leta zelo zavzemamo za višjo rodnost, vendar take čakalne liste za vstop otroka v vrtec odvračajo od te ideje. Tudi babice in dedki niso dolgotrajna rešitev, saj jih vsi otroci nimajo več, poleg tega pa je paziti na predšolske otroke naporno in zelo odgovorno.
Rešitev bi lahko bila ta, da bi država prevzela finančno breme plač zaposlenih v vzgojno-varstvenih zavodih (kot je to urejeno na področju šolstva), lokalnim skupnostim pa bi se naložila zakonska obveznost po zagotavljanju zadostnega števila prostih mest v vrtcu.
Dejstvo je, da je zakonodaja na področju zagotavljanja predšolskega varstva neprimerna in jo je možno interpretirati na več načinov. Ne glede na dejstvo, da pravica do vpisa otroka v vrtec ni iztožljiva pravica, pa ustavne določbe posredno omogočajo to iztožljivost, saj so starši oz. otroci, ki niso sprejeti v vrtec, diskriminirani, kar pa je po Ustavi RS prepovedano.
Sprašujem vas še:
o Zakaj država ne zagotovi izvajanja pravice do vpisa otroka v vrtec s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in s tem poskrbi za to, da bi dejansko bila pravica do vpisa otroka v vrtec zagotovljena vsem otrokom?
Odgovor ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča:
Pri navedbah iz pisnega poslanskega vprašanja je treba najprej popraviti podatek, da ima 46 občin več kot 20 zavrnjenih otrok. Po zbranih podatkih ministrstva ima 46 občin za več kot en oddelek zavrnjenih otrok in ker so zavrnjeni praviloma otroci prvega starostnega obdobja, oddelek za te otroke pa šteje od 9 do 14 otrok, je število odklonjenih otrok seveda nižje, kot navaja gospod poslanec.
Podoben položaj, kot ga ima predšolska vzgoja v zakonodajah evropskih držav, ga ima tudi v naši državi. Izhajajoč iz Ustave in zakona, ki ureja lokalno samoupravo, sodi predšolska vzgoja kot zadeva lokalnega pomena v izvirno pristojnost občine, na tej podlagi pa je pogoje za njeno organiziranje in financiranje opredelila tudi področja zakonodaja, ki ureja vrtce. 10. člen Zakona o vrtcih občinam nalaga obveznost, da zagotavljajo v vrtcih dovolj prostih mest. Če tej določbi ne sledijo, jih z vidika zakonskih določb, ki urejajo nadzorstvo državnih organov nad zakonitostjo dela občinskih organov (Ministrstvo za šolstvo in šport, Inšpektorat za šolstvo in šport) ne doletijo sankcije. V skladu z dosedanjo sodno prakso glede pravice otroka do vključitve v vrtec je v obrazložitvi sodbe IU 1263/2009-27, z dne 16. 9. 2009, tudi Upravno sodišče interpretiralo, da je zagotavljanje javne službe na področju predšolske vzgoje izvirna pristojnost občine. Dolžnost, da zagotavlja javno službo je po ugotovitvah sodišča zakonodajalec predvidel kot dolžno ravnanje, ni pa v zakonu opredeljeno morebitno sankcioniranje občine v primeru, ko aktivnosti občine ne dajo pravočasno ustreznih rezultatov. Zato v tem delu ne gre za klasično dolžnost, za katero bi zakon določil tudi pravne sankcije, ki bi jih izrekal nadrejeni organ. Mnenje o primernosti izvajanja občinske politike sicer najbolj jasno izrazijo občani sami neposredno na lokalnih volitvah.
Občina, kot temeljna lokalna skupnost, je tudi izvirno pristojna za vodenje investicijske politike. V ta namen so ji zagotovljena tudi sredstva v skladu z Zakonom o financiranju občin (ZFO). Sofinanciranje investicij občine s strani države v skladu z ZFO poteka na podlagi javnega razpisa, na katerega se s svojimi projekti za vrtce lahko prijavljajo občine.
Glede poslančevega vprašanja, zakaj država ne zagotovi takšne zakonske ureditve, iz katere bi dejansko izhajala pravica staršev do zagotovitve prostega mesta v vrtcu lahko navedemo, da imajo nekatere države EU, npr. Švedska, v zakonu zapisano obveznost občine, da staršem po končanem porodniškem dopustu najkasneje v treh mesecih zagotovijo za otroka v javnem vrtcu prosto mesto. Vprašanje glede tega predloga pa je, ali smo v naši državi sposobni, oziroma – če ne sedaj – kdaj, zagotoviti takšno pravico, saj bi njena realizacija narekovala zagotovitev visokih finančnih sredstev, s katerimi bi se v vseh okoljih vzpostavilo tolikšno število kapacitet, ki bi v vsakem trenutku omogočale vključitev vseh otrok v vrtce. Po grobi oceni bi bilo potrebno za zagotovitev takojšnje izgradnje vrtcev za vse odklonjene otroke v okoljih, kjer vrtcev primanjkuje, zagotoviti 71,6 MIO EUR ter za tekoče izvajanje dejavnosti še dodatnih 11 MIO EUR letno.
V zvezi s prostorsko problematiko vrtcev naj omenimo, da na ministrstvu pripravljamo novelo Zakona o vrtcih, s katero bi sedanjo zakonsko obveznost občine nadgradili z možnostjo angažiranja civilne iniciative (starši v naselju, krajevni skupnosti), da lahko sami poiščejo oziroma ponudijo ustrezne prostore za vrtec ter dajo občini pobudo, da skupaj z javnim vrtcem na njenem območju, v teh prostorih organizirata vzgojne skupine. Poleg navedene možnosti proučujemo tudi rešitve, ki bi omogočale pod lažjimi pogoji zagotovitev prostorov vrtcev tudi v posameznih nenamensko grajenih objektih oziroma rešitve, s katerimi bi ob načrtovanju kompleksnih stanovanjskih gradenj k izgradnji vrtca zavezalo tudi investitorja.
Glede predloga poslanca, da bi bila rešitev lahko tudi ta, da bi država prevzela finančno breme plač zaposlenih v vzgojno-varstvenih zavodih, pa še vedno menimo, da je prenos plač zaposlenih v vrtcih na državni proračun pozitivna rešitev za položaj predšolske vzgoje in da bi lahko bila izpeljana do konca leta 2012.