Vsebina poslanskega vprašanja:
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) določa v 169. členu (Pridobitev pravice in pričetek izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo): Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo gre zavarovancu od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi, in traja, dokler je takšna potreba podana. Dodatek za pomoč in postrežbo se izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj.
V 6. točki tega člena pa je določeno: Dodatek za pomoč in postrežbo se ne izplačuje upravičencu za obdobje, ki ga je preživel v bolnišnici ali v kakšnem drugem stacionarnem zavodu, in sicer za čas nad šest mesecev takšne oskrbe.
Dejstvo je, da oskrbovanci v javnih domovih za starejše prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo na svoj osebni račun, zavod pa izvaja takšnim osebam vso pomoč in oskrbo, ki presega normative določene npr. za oskrbo III ali IV.
Vprašanje:
Kako se torej izvaja plačevanje tega dodatka v primeru, če se šteje kot stacionarni zavod tudi dom starejših (dom upokojencev), ki izvaja oskrbo v javnem sistemu in če se dom starejših ne šteje za takšen stacionarni zavod, kateri zavodi se štejejo v to skupino?
Odgovor na pisno poslansko vprašanje Jakoba Presečnika v zvezi s plačevanjem dodatka za pomoč in postrežbo starejšim:
Na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve smo 19. 2. 2010 prejeli pisno poslansko vprašanje Jakoba Presečnika v zvezi z izvajanjem določb zakona, ki opredeljujejo izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo za oskrbovance javnih domov za starejše. Poslanca zanima, kako se izvaja plačevanje dodatka za pomoč in postrežbo v primeru, če se šteje kot stacionarni zavod tudi dom starejših, ki izvaja oskrbo v javnem sistemu in če se dom starejših ne šteje za takšen zavod, kateri zavodi se štejejo v to skupino.
Uvodoma pojasnjujem, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06-ZUTPG in 10/08 ZVarDod, v nadaljevanju ZPIZ-1) v prvem odstavku 169. člena določa, da gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo zavarovancu od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi in traja, dokler je takšna potreba podana. Dodatek za pomoč in postrežbo se izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo torej traja, dokler gre pri upravičencu za potrebo po pomoči in negi tuje osebe.
V šestem odstavku 169. člena ZPIZ-1 pa so določeni primeri, v katerih pride do začasne ustavitve izplačila dodatka za pomoč in postrežbo. Dodatek za pomoč in postrežbo se upravičencu ne izplačuje za obdobje, ki ga je preživel v bolnišnici ali v kakšnem drugem stacionarnem zavodu, in sicer za čas nad šest mesecev takšne oskrbe. Izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo se ustavi zgolj v primeru, ko je upravičenec že več kot 6 mesecev v bolnišnici ali kakšnem drugem stacionarnem zavodu, katerega temeljna naloga je zagotavljanje storitev stacionarnega zdravljenja. Njihova dejavnost se financira iz zdravstvenega zavarovanja in krije stroške namestitve, zdravstvene nege in zdravstvenih storitev (rehabilitacijski zavodi, zdravilišča). Pravico do izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo zavarovanec ponovno pridobi, ko je odpuščen iz takšnega zavoda.
Socialni zavodi, domovi upokojencev, domovi počitka in drugi podobni zavodi, ki zagotavljajo uživalcem pokojnin stalno nego in oskrbo, ne zagotavljajo pa zdravstvene nege in zdravstvenih storitev, se ne štejejo med zdravstvene zavode, saj te ustanove nudijo oskrbovancem plačljive storitve, ki jih oskrbovanci praviloma poravnajo sami. Nastanitev uživalca dodatka za pomoč in postrežbo v takem zavodu zato ne vpliva na izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo.
S spoštovanjem,
Dr. Ivan SVETLIK
M I N I S T E R