Ljubljana, 5. marec 2010 - Danes je na nadaljevanju 14. redne seje DZ RS poslanec SLS Franc Bogovič predstavil mnenje Poslanske skupine SLS glede predloga Zakona o financiranju pokrajin, ki si ga lahko v celoti preberete v nadaljevanju.

Danes govorimo o pokrajinski zakonodaji in tretji zakon v tem zelo pomembnem paketu, okoli katerega lahko govorimo samo okoli, kot paketu šestih zakonov, je zelo pomemben zakon o financiranju občin, ki normalno sledi konceptu, kakršen je bil sestavljen v prejšnjem mandatu.

In mirno lahko rečemo, ne samo v okviru ministrstva gospoda Žagarja ali vlade gospoda Janše, ampak je bil sestavljen dolgo časa v okviru širšega političnega konsenza vseh koalicijskih in opozicijskih strank in žal je proti koncu mandata, ko bi dejansko moralo priti do realizacije tega projekta, ta podpora kar naenkrat skopnela in na koncu imamo takšen rezultat, da danes govorimo o zakonih, ki so bili, resnici na ljubo, pripravljeni nekaj let nazaj, o zakonih, za katere sem sam in tudi v Slovenski ljudski stranki trdno prepričani, da bi morali biti sprejeti v prejšnjem mandatu, biti sprejeti ne zaradi tega, ker je bila takrat na oblasti koalicija, v kateri je bila tudi Slovenska ljudska stranka, ampak zato, ker razvojne potrebe in situacija na področju lokalne samouprave v Sloveniji kliče po drugi ravni lokalne samouprave in zato, ker smo bili takrat v celotnem mandatu 2004 do 2008, v letih, ko je Slovenija praktično šla skozi šolo predpristopnih izjav in je bil pred nami velik projekt polnopravne članice Evropske unije tudi v tem delu, da imamo razvojna sredstva v polnem delu, to, ker do leta 2007 nismo imeli v prejšnji finančni perspektivi. Takrat je bil idealen čas, da bi Slovenija se novim izzivom, ki jih kaže in nam ponuja tudi možnost sodelovanja v vseh teh kohezijskih skladih, tudi temu primerno organizirala na lokalno regionalni ravni in naredila korak naprej v tem delu.

Pri obravnavi prejšnjega zakona smo podrobno šli skozi pristojnosti, na katere se je ta zakon nanašal. Videli smo, da je bil poizkus oziroma koncept, ko govorimo o konceptualnih razlikah, koncept prejšnje zakonodaje takšen, da se velik delež pristojnosti na različnih ministrstvih prenese na regionalno raven, da se prenese naenkrat, ne po nekih postopnih korakih, kajti bojim se, da so ti postopni koraki vedno obsojeni na neko postopnost, pa tudi na neko prekinitev. Zato je bila resna in odgovorna naloga, da se poišče vse te pristojnosti in hkrati s temi pristojnostmi tudi finančna sredstva. Tako je na koncu prišlo tudi pri vključevanju evropskega denarja, kar tam do milijardo dvesto, tudi milijardo štiristo teh sredstev. To je nek obseg sredstev, s katerimi bi lahko pokrajine tudi kvalitetno parirale v svojih razvojnih priložnostih.

Danes je bilo s strani državne sekretarke rečeno, da sta dve konceptualni razliki, prva je ta, da govorimo o drugi številki teh pokrajin in naslednja konceptualna razlika je tudi ta, da bi šlo po zamisli sedanjih snovalcev te regionalne politike za nek postopen prenos pristojnosti.

Glede obeh konceptualnih razlik imam tudi sam zelo velike pomisleke. Trdno sem prepričan, da je bilo v prejšnjem času, v prejšnjem mandatu narejeno veliko teh krogov skupaj z nosilci političnih funkcij tako na državni ravni, na lokalnih ravneh, da se je na koncu tudi zadeva odvila na referendumu in da, kot je bilo rečeno s strani takratnega ministra gospoda Žagarja, je bila tudi ugotovljena, če hočete tudi politična realnost, kaj je v tistem trenutku možno narediti. Ta politična realnost je slonela na tem, da se je temeljito pogovorilo z ljudmi, z vsemi odgovornimi na vseh področjih in se je videlo, kje so neke zaokrožene celote v sklopu katerih se tudi lahko snujejo veliki projekti. Tako da iskanje nekih novih form, ki variirajo od tri preko šest do osem, za nobeno praktično še tudi ni jasnih teh zemljevidov, hkrati pa tudi ne ugotovljeno, da so tukaj neke takšne tako velike povezave, ki bi dale resničen razvojni zagon.

Tako da sam mislim, da je ta poizkus, ki že pri številki začenja te korake od začetka zoper ta poizkus, ki ima najbrž za namen to, da se v nekem trenutku ugotovi, da ni politične volje, kot je bilo že danes rečeno in bo še enkrat ta projekt ustavljen.

Kar se tiče konceptualne razlike, kar se tiče prenosa pristojnosti, sam si ne znam predstavljati, kako bi se v Sloveniji prikazal z nekim konceptom, ki je bil tudi nam po poslanskih skupinah razložen, ki bi naj šel po tej poti, da bi prvo leto bilo približno slabih sto milijonov evrov sredstev danih na raven novih regij. Od tega gre to kar za četrtino, tretjino sredstev za samo funkcioniranje teh regij. Nek manjši delež teh sredstev, tam šestdeset, sedemdeset milijonov pa za neke ceste in podobne zadeve. Sam sem trdno prepričan, da je teh izzivov, ki so bili predstavljeni v programskih usmeritvah v prejšnjem mandatu na veliko področjih, toliko, da bi bilo resnično treba vse to narediti. Bojim se, da smo, kot sem že dejal, zamudili, da bi bil idealen čas v letih 2006 do 2008, vendar kljub vsemu temu vidimo danes težave oziroma zastoje na mnogo področjih.

In prva zadeva, ki je bila že danes tukaj izpostavljena, regionalni razvoj, vidimo, kako se zapleta s sedanjimi razpisi. Od tukaj naprej, če prehajamo na področje gospodarstva, gospodarska središča tudi nek instrument razvoja v posameznih pokrajinah, kjer bi se z močnimi pripravami in pa s kvalitetnimi projekti pojavili, bi mirno lahko alocirali določena sredstva.

Problem prostora, prostor v povezavi s prometom. Vidimo, da se nihče danes pravzaprav ne ukvarja z umeščanjem razvojnih osi. Razvojne osi, najprej kot cestna povezava, hkrati s tem pa tudi nosilec razvoja, pretok, mislim, da so osnovno gonilo. In ko se danes s tem srečujemo in opažamo, kje so veliki razvojni zaostanki in kje se še povečujejo, vidimo ravno to - območja, ki jih avtocestni križ ni dosegel, so danes na udaru. In tako razvojne osi kot načrtovanje razvojnih osi bi bila klasična naloga pokrajin. Danes imamo zelo velik problem, ko se praktično občine ne morejo med sabo dogovoriti, iz Ljubljane so pa pokrajine tako daleč, da niti v sanjah ne bo nihče umestil podobnih projektov. Prihajam iz posavskega prostora, kjer smo v preteklosti umestili velik regionalni projekt, to je bil projekt izgradnje hidroelektrarn na spodnji Savi, projekt, ki so ga umestile skupno vse občine, za katerim je stopil nikoli še priznan pokrajinski svet, ki ga imamo že vsa leta. Projekt je odlično tekel - do kdaj? - do zadnjih mesecev, ko se spet ugotavlja, da je nekaj narobe. In se infrastrukturni projekt, na katerem se angažira slovensko znanje, na katerem bi lahko delovala taka podjetja, kot so Strojegradnje, Litostroj in podobni, enostavno ustavlja. Sam sem trdno prepričan, da je takih projektov, ki bi nastali v okviru neke pokrajinske miselnosti, zelo veliko in bi omogočili tudi nadaljnji razvoj. Ta zakon in takšen zakon o financiranju občin je imel to komponento, ki je bila danes že izpostavljena, da se ob sredstvih, ki se alocirajo v pokrajine, prizna tudi nek razvojni zaostanek in se na ta način solidarno v okviru države pride do pravega regionalnega razvoja. Danes, v teh šestnajstih mesecih, kolikor sedimo v teh klopeh, imamo dva poskusa. Eden je bil poskus z glavnim mestom, drugi je bil poskus s Prekmurjem. Danes vidimo, da se vlada odziva na tegobe v Beli krajini. In se zelo bojim, ali se bo tak "per partes" sistem obnesel in imel dolgoročen pristop.

Zato, še enkrat, dajem podporo takšnemu zakonu. Mislim pa, da so točke, ki so danes na dnevnem redu, žal po vsej verjetnosti ponovno obsojene na to, da se nihče z njimi ne želi ukvarjati in na koncu koncev tudi pokrajinska zakonodaja po vsej verjetnosti ne bo šla skozi v tem mandatu. Cena za te neaktivnosti, pa tudi za politično nasprotovanje, ki je bilo nekaj let nazaj, bo za Slovenke in Slovence zelo visoka.