Koper, 17.marec 2010 - Na današnji novinarski konferenci sta predsednica MO SLS Koper Olga Franca in sekretar programskega sveta Združenja protikorupcijskega zavezništva Matjaž Stare predstavila problematiko delovanja pravne države oziroma dvome, zakaj velike afere, ki pretresajo javnost zadnja leta, ne bodo dobile sodnega epiloga. Prisotne pa sta seznanila tudi z odgovorom na poslansko vprašanje glede preobremenjenosti koprskega tožilstva, ki ga je poslanec SLS Gvido Kres naslovil na pravosodnega ministra Aleša Zalarja.

Trenutno najbolj pomembno vprašanje za domačo politiko je, kdo bo odstranil zaudarjajoče truplo pravne države, ki ga nekrofilsko zlorabljajo privilegirani posamezniki in mreže bogatih, koruptno povezanih prvorazrednih državljanov in uradniških hlapcev!

Da imamo opravka s truplom in ne z živim organizmom ustavno pravnega reda, dokazuje naslednje_

1. V Sloveniji se kopičijo lastninske in podkupovalne afere, ki jih pravni sistem ni sposoben zaustaviti in primerno sankcionirati (trgovina z orožjem iz prvih poosamosvojitvenih let, Patria, SIB banka, Adria Ankaran, Istrabenz, Pivovarna Laško, Čista lopata, NLB, Zavarovalnica Triglav, SCT, Vegrad, Primorje …).

2. Predpisani postopki pred sodišči so dolgotrajni in dragi ter namenjeni predvsem vzdrževanju materialnega blagostanja pravniške elite, ki si je uzurpirala pravosodje in absolutno odloča znotraj njega. Takšni postopki po drugi strani zameglijo dejansko odgovornost za njihovo vodenje in sprejem sodnih odločitev, privilegiranim članom družbe pa omogočajo, da se pravici uspešno postavljajo po robu, dokler primer ne zastara ali kako drugače ne zgubi na dokazni teži.

3. Sodišča in tožilstva tudi slučajno ne spoštujejo rokov in postopkov, ki jih predpisuje Zakon o kazenskem postopku. Pravni sistem, ki se ubada z enormnimi zaostanki, tudi slučajno ne more delovati objektivno in pravično, saj javnost ali prizadeti nikdar ne vedo, če sklicevanje na sodne zaostanke pravzaprav ne pomeni zavlačevanje postopkov v korist privilegiranih posameznikov.

4. Nadzorne funkcije v pravosodnem sistemu ne delujejo, nasprotno, namenjene so prikrivanju in zagovarjanju napak, ki jih tožilci, sodniki, odvetniki in notarji zagrešijo pri delu. Tako na Okrožnem sodišču v Kopru še danes niso pojasnili dvomov, ki so se pojavili glede dela prejšnjega predsednika sodišča Bogomirja Horvata, vdora v informacijski sistem in ali je bilo res, da so pred časom odvetniku Franciju Matozu prepovedali vstop v sodno zgradbo izven uradnih ur. Prav tako niso raziskani in pojasnjeni namigi, da naj bi s koprskega sodišča klicali posamezne odvetnike in jim priporočali, kdaj naj vložijo kakšno zadevo, da jo bo po pripadu dobila v roke določena sodnica oziroma jo bo prevzel izbrani sodnik.

5. Sodni zaostanki v kazenskih primerih, pravde in procesi, ki skupaj s preiskavami in pripravo obtožnic trajajo več kot pet let, so jasen dokaz, da pravni sistem tudi slučajno ne deluje racionalno, ampak se stvari v njem odvijajo po eni strani načrtno, kadar gre za pripadnike privilegiranih mrež, po inerciji in naključju pa, ko gre za ostale državljane.  

6. Nekatere sodbe sodišč dokazujejo, da so sodniki dejansko nad zakoni in Ustavo in Vrhovno državno tožilstvo, ki bi moralo v takšnih primerih ukrepati in pred Vrhovnim sodiščem začeti postopek za varstvo zakonitosti, takšne primere, če je na njih že opozorjeno, gladko zavrže. Drugih varovalk, ki bi preprečevale odločanje sodišč na napačnih zakonskih podlagah in postopkih, ki bi sankcionirali sodnice in sodnike, ki ne spoštujejo pravnega reda, v imenu katerega sodijo, ni.  So, vendar se jih »pravna država ne poslužuje !

7. Kakšne razmere vladajo v domačem sodstvu ponazarja tudi to, da Vrhovno sodišče še vedno nima predsednika. 

8. Zaradi nestrokovno in nepravočasno vodenih civilnih in kazenskih postopkov, sojenja izgubijo pravi smoter, to je pravno varovanje pravic in premoženja državljanov in gospodarskih družb in krepitev pravne države. Osebno in gospodarsko škodo, ki zaradi tega nastaja bi lahko merili v milijardah evrov. Državljani Slovenije tako preko davkov plačujemo sistem, ki namesto da bi preprečeval in sankcioniral različne oblike oškodovanja ljudi in premoženja, ustvarja pogoje in omogoča, da sta osebna in družbena škoda še večji. In zato nihče ne odgovarja.

9. Da je slovenska pravna država res smrdeče truplo, ki je še posebej neučinkovita pri pregonu in omejevanju gospodarskega kriminala, dokazujejo tudi besede vrhovne tožilke Barbare Brezigar, ki jih je izrekla ob srečanju s pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem, 23. 12. 2008, povzel pa Dnevnik na spletni strani_ »Na področju pregona gospodarskega kriminala smo lahko uspešni le, če imamo znanje.« Ob tem je Brezigarjeva posebej poudarila, da so tožilci premalo usposobljeni za zahtevne oblike kriminala in da računa na podporo ministra, da bo zagotovil sredstva za izobraževanje tožilcev. Če pa sodimo po besedah pravosodnega ministra Aleša Zalarja, ki jih je izustil ob napovedi, da bomo v Sloveniji dobili poseben oddelek za sojenje v bolj zapletenih kazenskih zadevah s področja gospodarskega kriminala, ki bo deloval v okviru vrhovnega sodišča,  potem razumevanje gospodarskega kriminala tudi sodnicam in sodnikom povzroča kar precej preglavic_ »Reševanje najzahtevnejših zadev s področja gospodarske kriminalitete bo  hitrejše, preglednejše in kvalitetnejše. Zdaj se je namreč nemalokrat zgodilo, da so zelo zahtevne kazenske primere dobili v obravnavo praktično še povsem neizkušeni sodniki začetniki.«

Zalarjevo in Brezigarjevo sporočilo nedvoumno potrjujeta, da preiskovalne in sodne postopke vodijo tudi ljudje, ki delu, za katerega so imenovani oziroma izvoljeni, niso kos. Tudi zato sta gospodarski kriminal in korupcija postala kronični bolezni družbe, tožilstva in sodišča pa ustanove, ki nosijo levji delež krivde za stanje in škodo, ki nastaja zaradi neobrzdanih kriminalcev, ki izčrpavajo gospodarske družbe in zaposlene, kradejo njihovo premoženje in zaslužek in jih obremenjujejo s pogubnimi posojili. In ob tem nikakor ne smemo pozabiti, da so sodniki pravosodni funkcionarji. Torej, v tem pogledu,  tudi državni zbor ne opravlja svojih dolžnosti in ne uveljavlja pristojnosti, ki jih ima.

Luka Koper, Intereuropa, Istrabenz – Sodnega epiloga ne bo !

Visokim pričakovanjem javnosti, ki so jih spodbudile številne gospodarske afere po Sloveniji, še posebej na obalnem območju v minulih dveh letih, da je država končno resno stopila na prste plenilcem tujega dela in premoženja, bo sledilo trpko razočaranje. Da je Slovenija dejansko država selektivnega pravnega sistema, v katerem se drugače obravnava tiste, ki tvorijo privilegirane politično gospodarske mreže in obvladujejo denarne tokove, kakor ostale, ki lahko živijo oziroma ne morejo živeti zgolj od lastnega dela in ustvarjalnosti, je potrdila tudi pasja afera. Podalpska družba se dejansko deli na nedotakljive plemenite pasme in ščeneta, ki jih lahko vsak brca po mili volji. Kazenski zakonik je tako utež, ki meri predvsem težo dejanj vsakdanjih ljudi in s tem prispeva k prividu  pravne države, ki je v bistvu že vrsto let le smrdeče truplo.  Politiki podložno sodstvo in tožilstvo je že zdavnaj izgubilo vse atribute neodvisnosti, na avtonomijo pa se sklicujeta le, kadar je treba prekriti nestrokovno in slabo delo, nedelo oziroma zaščititi kolege, ki odločajo ali sodijo na nezakonitih temeljih. In če se že sodnice in sodniki, ki so najbolj poklicani za varovanje zakonov, odrekajo spoštovanju slednjih, s tem ko sami izdajajo nezakonite odločbe, potem ni nič čudnega, če je kršenje in zlorabljanje predpisov postala obča in še kako zaželena praksa. 

Trditev, da sodnega epiloga v kazenskih primerih Istrabenza, Luke Koper in Intereurope ne bo, kakor ga tudi ne bo v drugih primerih, ki porajajo sum o velikih oškodovanjih posameznikov in gospodarskih družb na obali (Toncity, Adria Ankaran, Ladjedelnica Izola…), opiramo na naslednja spoznanja_

1. Generalna policijska uprava ni naredila ničesar, da bi  nadomestila kadrovski primanjkljaj, s katerim se sooča PU Koper in je po besedah Janka Gorška največji v sektorju kriminalistične policije. Kot je visoki policijski šef  sam izjavil ob obisku PU Koper lanskega oktobra, bodo mesta poskušali dopolniti z desetimi novimi kriminalisti. Po Goršku je to »minimum«, da lahko delovne skupine, ki se ukvarjajo s preiskavo hujših oblik gospodarske kriminalitete, svoje delo nemoteno zaključijo.

Na žalost  je resnica drugačna. Generalna policijska uprava ni v Koper poslala novih kriminalistov, ampak je tamkajšnjemu sektorju za gospodarski kriminal odvzela celo dva najboljša. Eden je odšel v pred kratkim ustanovljeni nacionalni preiskovalni urad v Ljubljano, drugega pa so razporedili v PU Postojna.

2. Iz odgovora, ki ga je na poslansko vprašanje poslanca Slovenske ljudske stranke Gvida Kresa posredoval minister Aleš Zalar, nedvoumno izhaja, da na Okrožnem tožilstvu v Kopru niti ne vedo, v kakšni fazi je reševanje posameznih predmetov niti ne morejo odgovoriti, koliko in katere zadeve bodo zastarale ter kdo bo odgovoren zato.

Glede na to, da Državnotožilski red v 80. členu točno določa roke in pogoje za podaljšanje rokov, preseneča, da okrožno državno tožilstvo ne more odgovoriti na vprašanji, ki bi jih moralo stalno zasledovati pri vsaki posamezni zadevi, že zaradi izpolnjevanja predpisanih rokov. Po drugi strani pa gre tudi za čisti statistični vprašanji, ki jih zasleduje Vrhovno državno tožilstvo in jih po posameznih okrožnih tožilstvih tudi objavlja v letnih poročilih.

Čeprav na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru striktno trdijo, da tudi, če bo posamezni primer zastaral, za to ne bo krivo tožilstvo, temveč drugi udeleženci kazenskega postopka. Očitno, na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru sploh ne vedo, kaj govorijo, prav tako pa njihovega odgovora nista preverila niti Barbara Brezigar niti pravosodni minister Aleš Zalar, preden ga je poslal v Državni zbor. Če bi ga, bi jasno videla, da ne moreš v isti sapi zatrjevati, da nad zadevami nimaš pregleda in da zato tudi ne moreš trditi, da za zastaranje posameznih primerov ne boš kriv. Tožilstvo namreč usmerja in vodi večji del predkazenskega postopka  in če ga ni sposobno pravočasno zaključiti, da se lahko tudi pred sodiščem izpeljejo potrebna dokazna dejanja, je glavni krivec za zastaranje. Odgovor, ki ga je pravosodni minister Aleš Zalar poslal državnemu zboru in so ga pripravili na državnem tožilstvu, pa v najboljši meri izpričuje njegov in ponižujoč odnos vrhovne državne tožilke do zakonodajnega telesa. 

Ker pa vodja Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, Slavko Ožbolt, meni, da bo tudi kadrovski problem rešen v prvi polovici tega leta, ostaja edino odprto vprašanje še strokovna usposobljenost tožilk in tožilcev, da bodo obtožnice za ključne primere, ki izhajajo iz obalnega gospodarstva, vložili na  sodišču najkasneje do konca leta.  Pisnih dokazov, s katerimi razpolagajo revizije in ki sta jih pridobila tudi policija in okrožno tožilstvo, je namreč toliko, da ne bo težko utemeljiti oškodovanja in naklepa vpletenih, če bo le pri organih pregona volja, da postavijo pred sodišče organizatorje in druge, ki so sodelovali pri nečednih poslih. Kako pa je dejansko s strokovnostjo na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru, pa je jasno pokazal nedavni primer, ko tožilka ni znala utemeljiti pripornih razlogov za poslanca srečka Prijatelja. Kako je kasneje priporne razloge uspelo utemeljiti vodji ODT Slavku Ožboltu, je seveda posebno vprašanje, ki pa ga pred mediji ni znal pojasniti. In ker se je javnost burno odzvala na omenjeni primer, je mogoče tudi, da je prišlo do političnega pritiska na sodišče oziroma »klica od zgoraj«, ki je pomagal k utemeljevanju pripornih razlogov v primeru »Prijatelj«. 

3. Da pa dobre volje in strokovnosti za končanje zadev, ki so povezane z oškodovanjem družb, njihovih lastnikov in zaposlenih, na okrožnem tožilstvu v Kopru krepko primanjkuje, dokazuje prav  primer Toncity. Dobro poltretje leto po tistem, ko je bilo o sumu oškodovanja  premoženja družbe in njenih lastnikov seznanjeno Vrhovno državno tožilstvo , obtožnica še vedno ni sestavljena, eno izmed ključnih oseb, ki je bila od vsega začetka vpletena v sporno prodajo nepremičnin, Viljema Orla, pa je tožilstvo zaščitilo kot pričo.

Za zavlačevanje postopkov pa ne smemo kriviti zgolj okrožnega tožilstva, ampak tudi preiskovalnega sodnika Mitja Spindlerja, ki je potreboval celih deset mesecev (zahteva za preiskavo je bila vložena 13.02.2008, preiskava je bila uvedena 24.06.2008, soočanje in zaslišanje priče pa je bilo opravljeno v prisotnosti okrožne tožilke Vanje Chiara Bažec 06.04.2009), da je soočil osumljenca Andreja Grahorja in pričo, direktorja oškodovane družbe TPI Joseja Zrima, ki je hkrati posredno oškodovan tudi kot lastnik družbe in vlagatelj v projekt poslovno trgovskega centra Toncity.  Preiskovalni sodnik Spindler se je kasneje odločil, da za celovitejši uvid v preiskovano dejanje potrebuje še neodvisno cenitev nepremičnine, na katero čaka še danes. Glede na to, da obstojita kar dve oceni o vrednosti prodanih nepremičnin, prva, ki jo je 30. decembra 2002 izdelal po naročilu takratnega direktorja TPI Andreja Grahorja mag. Alojzij Boh, sodni izvedenec ekonomske in cenilec gradbene stroke in druga, ki jo je pripravil Franc Plazar, sodni izvedenec in cenilec za gradbeništvo, oktobra 2007 ter obstoji predpogodba med Kraškim zidarjem in družbo MM finansiranje o prodaji nepremičnin Toncity za neto vrednost 25 milijonov evrov, res ni jasno, na kakšno objektivnejše izvedensko mnenje in poročilo gospod sodnik čaka oziroma, kaj si od njega obeta. Kot nam je poznano, sodnik Spindler še do danes ni našel primernega izvedenca in cenilca, ki bi pripravil za sodišče relevantno cenitveno poročilo, torej lahko sklepamo, da gre v dejanskem primeru zgolj za zavlačevanje postopka v prid osumljenemu.  

4. Okrožno tožilstvo v Kopru pa ne vleče samo primera Toncity, ampak, kot smo lahko prebrali v Dnevniku v člankih Tatjane Tanackovič (15.02.2010 in 16.02.2010 ) zavlačuje in se spreneveda tudi v primeru Intereurope. Na pojasnilo vodje koprskega državnega tožilstva Slavka Ožbolta, da uvedbe preiskave še niso zahtevali, ker je ovadba še v fazi dopolnjevanja, saj čakajo še na nekatere podatke iz Rusije in morajo še v Liechenstein poslati zaprosilo, da jim bodo tamkajšnje oblasti posredovale podatke, kdo so lastniki ali pooblaščenci na računih, na katere se je stekal denar za ruski logistični projekt, so se še isti dan ostro odzvali na generalni policijski upravi v Ljubljani. Pojasnili so, da je PU Koper okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru že januarja posredovala vse podatke, ki jih je tožilstvo zahtevalo za dopolnitev kazenske ovadbe zoper nekdanjega direktorja Andreja Lovšina, tudi štiri poročila, v katerih so podatki iz tujine, ki so jih pridobili preko Interpola. 

Slovenska pravna država strokovno ne obvlada in ni sposobna omejiti niti klasičnega kriminala, kaj šele ostalih sodobnih oblik, za katere je značilno povezovanje na mednarodni ravni, zlorabe delniških družb in družb z omejeno zavezo in finančnih organizacij ter uporaba sodobnih informacijskih sistemov.  Sodniki in tožilci preprosto niso dorasli in ne poznajo in ne razumejo sodobnih oblik družbenega ustroja ter posebnosti delovanja organizacij in združenj in zato tudi ne morejo strokovno in v okviru zakonskih norm presojati posameznih kaznivih dejanj, njihovih motivov in posledic . Zavlačevanje in podajanje odgovornosti med tožilstvi, okrajnimi, okrožnimi in višjimi sodišči, vračanje v ponovno sojenje na nižjo stopnjo, so najbolj blagi načini, da se prekrije nestrokovno delo, neznanje, morda podkupljivost ali nudenje uslug vpletenim prijateljem, znancem ali celo koruptna vpletenost v širše mreže.

Strateško in taktično privilegirane gospodarske in politične mreže delujejo kot klubi dobrih prijateljev, katerih pripadniki svoje početje prej ali slej, tudi s pomočjo organov pregona in sodstva,  legalizirajo oziroma se izmaknejo kazni. In če se že sprašujemo, kako to, da v večini kazenskih primerov s področja gospodarstva, v Sloveniji ni sodnih epilogov, je odgovor preprost_ zastaranje, dolgotrajni in psihično naporni postopki, v katerih dokazi izgubijo dokazno moč in propad gospodarskih družb. Vzorec je približno enak_

1. Zavlačevanje kazenskih postopkov, ki so pregonljivi po uradni dolžnosti in s tem prisiliti gospodarske družbe, da začnejo civilno pravne postopke.

2. Civilno pravni postopki se običajno končajo neugodno za tistega, ki jih sproži, ker ima na voljo premalo dokazov, ki jih namerno zadržujejo v kazenskih postopkih, če pa ima vlagatelj postopka dovolj zbranih dokazov, se takšni postopki praktično vlečejo v neskončnost. Cilj tega je psihično in finančno izčrpavanje ljudi in gospodarskih družb.

3.Ko finančno oslabljena in oškodovana gospodarska družba propade zaradi stečaja ali izbrisa, se tudi kazenski postopki običajno prekinejo ali zaustavijo, ker ni več pravega oškodovanca, v primerih, ko se nadaljujejo, pa oškodovanci, fizične osebe, največkrat izgubijo zanimanje, da bi v takšnih postopkih sodelovali, ker gospodarske družbe in delovnih mest, za katere so se borili, jih poskušali ohraniti in zavarovati pred oškodovanji, preprosto ni več. Mnogo udeležencev med postopkom tudi zboli ali celo umre.

Pravosodni funkcionarji, vključno z ministrom Zalarjem in vrhovno tožilko Brezigarjevo, so dolžni, da oblikujejo zakone in delovne postopke ter navodila, ki bodo omogočala pravočasno ukrepanje in bodo oškodovancem zagotavljala dejansko in ne zgolj deklarativno pravno varstvo ali pa naj odstopijo in prepustijo mesta sposobnejšim, strokovno bolj podkovanim in tistim, ki so dejansko pripravljeni nekaj narediti za dobrobit državljanov.