Vsebina poslanska pobude poslanca SLS mag. Radovana Žerjava Vladi RS oziroma ministru za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivanu Svetliku_
Še vedno se na poslance in, kot nam je znano, tudi na pristojno ministrstvo, oglašajo žrtve oziroma dediči žrtev vojnega nasilja, ki zahtevajo ureditev njihovega statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja.
Iz nekaterih konkretnih primerov je mogoče ugotoviti in razbrati potrebo po dopolnitvi zakona ali po avtentični razlagi določb zakona, ki urejajo možnost uveljavljanja statusa žrtvam vojnega nasilja oziroma njihovim potomcem. Namreč ugotoviti je mogoče, da je določba, ki kot dokončni rok uveljavitve statusa določa 15. 5. 1945 v nekaterih primerih krivična, in ni utemeljena z dejanskim stanjem oziroma razmerami, na podlagi katerih bi morale žrtve oziroma njihovi potomci imeti možnost zahtevati status, ki bi jim pripadal glede na dejstva, da so bili sami ali njihovi starši žrtve vojnega nasilja, pa zgolj zaradi poteka roka tega ne morejo uveljaviti.
Naj navedem enega od znanih primerov za utemeljitev pobude_ otrok (hčerka) žrtve ni mogla uveljaviti statusa žrtve oziroma otroka žrtve vojnega nasilja, kljub temu, da je njen oče kot borec v II. svetovni vojni, kot član NOB, dokazano umrl za posledicami nemške granate v zadnjih dneh boja, umrl pa je v bolnišnici v Novi Gorici po datumu, določenem kot zadnji možno rok za uveljavljanje statusa žrtve, torej po 15. 5. 1945. Krivice in škodo žrtvam je treba popraviti in ni prav, da je zgolj določen datum vzrok, da to ni mogoče, čeprav vsa druga dejstva utemeljujejo v tem in v drugih podobnih primerih žrtvam pravico do povračila škode oziroma poprave krivic. Zgolj administrativno določen datum diskriminira žrtve in je krivičen do njih.
Zato dajem poslansko pobudo, da ministrstvo prizna status oziroma omogoči uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja oziroma otroka žrtve vsem, ki bi bili upravičeni do statusa, še posebej podobnim žrtvam, kot sem jo opisal v primeru, navedenem v obrazložitvi te pobude, za katere je mogoče dokazati, da so utrpeli poškodbe ali škodo v času pred 15. 5. 1945 in so posledice teh nastopile po tem datumu.
Odgovor ministra za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivana Svetlika na poslansko pobudo mag. Radovana Žerjava v zvezi s priznanjem statusa žrtve vojnega nasilja po zakonu o žrtvah vojnega nasilja_
Na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve smo prejeli poslansko pobudo mag. Radovana Žerjava v zvezi s priznanjem statusa žrtve vojnega nasilja po zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Kot poslanec navaja v pobudi, je iz nekaterih konkretnih primerov mogoče ugotoviti in razbrati potrebo po dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja ali po avtentični razlagi določb zakona, ki urejajo možnost uveljavljanja statusa žrtvam vojnega nasilja oziroma njihovim potomcem. Ugotoviti je namreč mogoče, da je določba, ki kot dokončni rok uveljavitve statusa določa 15. 5. 1945, v nekaterih primerih krivična in ni utemeljena z dejanskim stanjem oziroma razmerami, na podlagi katerih bi morale žrtve oziroma njihovi potomci imeti možnost zahtevati status, ki bi jim pripadal glede na dejstva, da so bili sami ali njihovi starši žrtve vojnega nasilja, pa zgolj zaradi poteka roka tega ne morejo uveljaviti.
Pobudnik v nadaljevanju navaja »enega od znanih primerov«: otrok (hčerka) žrtve ni mogla uveljaviti statusa žrtve oziroma otroka žrtve vojnega nasilja, kljub temu, da je njen oče kot borec v II. svetovni vojni, kot član NOB, dokazano umrl za posledicami nemške granate v zadnjih dneh boja, umrl pa je v bolnišnici v Novi Gorici po datumu, določenem kot zadnji možni rok za uveljavljanje statusa žrtve, torej po 15. 5. 1945.
Mag. Radovan Žerjav daje poslansko pobudo, da ministrstvo prizna status oziroma omogoči uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja oziroma otroka žrtve vsem, ki bi bili upravičeni do statusa, še posebej podobnim žrtvam, kot jo je opisal v obrazložitvi pobude, za katere je mogoče dokazati, da so utrpeli poškodbe ali škodo v času pred 15.5.1945 in so posledice le – teh nastopile po tem datumu.
V nadaljevanju posredujemo odgovor v okviru pristojnosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ).
Po osmem odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 – uradno prečiščeno besedilo, 54/04 – Zdoh-1, 68/05 – odločba US, 61/06 – Zdru-1, 114/06 – ZUTPG in 72/09) je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz prvega odstavka 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941, ali je padel, umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15. 5. 1945, oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945.
Že po veljavnem zakonu se torej status žrtve vojnega nasilja priznava tudi osebam, ki so kot otroci izgubile starše po koncu vojne (vendar najkasneje do konca leta 1945), če so ti umrli ali bili pogrešani, ko so kot dotedanji taboriščniki, izgnanci, prisilni delavci itn. čakali na vrnitev v domovino ali pa so umrli ali bili pogrešani na sami poti v domovino. Smrt po končani vojni je bila torej pri teh vojnih žrtvah že upoštevana kot posledica prestanega medvojnega trpljenja v koncentracijskih taboriščih, v izgnanstvu, na prisilnem delu in v drugih okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu.
Osebam, ki pridobijo status žrtve vojnega nasilja na omenjeni podlagi, se po drugem odstavku 8. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja zagotavlja samo pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu, to je po Zakonu o skladu za plačilo vojne odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01, 67/02 in 27/09).
Otroci padlih borcev pa so vseskozi uživali varstvo po predpisih o vojaških invalidih. To velja ne le za otroke oseb, ki so padle, umrle, ali bile pogrešane pri opravljanju vojaških dolžnosti ali drugih dolžnosti za vojaške cilje v narodnoosvobodilni vojni, temveč tudi za otroke oseb, ki so od rane, poškodbe, ali bolezni, dobljene v tej vojni, umrle do 15. 5. 1946. leta.
Po Zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90), ki se je v skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) do izdaje Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95), ki je stopil v veljavo 1. 1. 1996, v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis, so bili otroci do zaključka rednega šolanja oziroma tisti, ki so bili pridobitno nesposobni – dokler je takšna nesposobnost trajala, upravičeni do naslednjih pravic_ družinske invalidnine, povečane družinske invalidnine (otrok padlega borca brez obeh staršev), do zdravstvenega varstva, do brezplačne in znižane vožnje in do nadomestila za prehrano in nastanitev med potovanjem in prebivanjem v drugem kraju.
Določene dodatne pravice pa so ti upravičenci imeli še po republiških predpisih o vojaških invalidih. Tako so imeli uživalci družinske invalidnine po Zakonu o vojaških invalidih (Uradni list SRS, št. 30/78, 12/85, 11/88 in Uradni list RS, št. 5/90) na primer pravico do invalidskega dodatka, ki je imela naravo socialnega korektiva.
Kot vidimo, je bilo torej tudi za otroke borcev, ki so umrli po koncu vojne za posledicami ran, poškodb, ali bolezni, dobljenih v narodnoosvobodilni borbi, ustrezno poskrbljeno. Zato menimo, da noveliranje zakona zaradi vključitve te skupine upravičencev, ni potrebno.
S spoštovanjem,
Dr. Ivan SVETLIK
M I N I S T E R